Katra MEKE

Sveto in profano pod eno streho: razstava in katalog

Sveto i profano. Slikarstvo talijanskog baroka u Hrvatskoj, Galerija Klovićevi dvori, Zagreb, 16. 4.–2. 8. 2015

Sveto i profano. Slikarstvo talijanskog baroka u Hrvatskoj (Zagreb, Galerija Klovićevi dvori, 16. travnja–2. kolovoza 2015, edd. Radoslav Tomić, Danijela Marković), Zagreb 2015.

Razstava, ki je s svojim naslovom »Sveto in profano. Slikarstvo italijanskega baroka na Hrvaškem« zajela obe veliki ikonografski področji ter obenem namignila tudi na najmočnejša naročnika umetnosti – na cerkev in laične posameznike –, je bila na ogled slabe štiri mesece v galeriji Klovićevi dvori v Zagrebu. Prisotnost in vpliv italijanskega slikarstva na področjih zunaj italijanskega ozemlja na Hrvaškem raziskujejo že nekaj desetletij bodisi s pomočjo tematskih katalogov muzejskega in galerijskega inventarja bodisi s postavljanjem tematskih razstav. V zadnjem času se je fokus premaknil predvsem na področja vzhodnega Jadrana z zaledjem (1). Kako velik je v resnici delež italijanskega slikarstva na tem območju, se je še posebej pokazalo s katalogizacijo ogromne dediščine slikarstva v hrvaškem delu Istre, ki je spadal pod poreško-puljsko škofijo, čemur je sledila objava obsežne monografije avtoric Nine Kudiš Burić in Višnje Bralić v italijanščini leta 2005 in v hrvaščini leta 2006 (2).

Kot v predgovoru kataloga piše avtor razstave Radoslav Tomić, ki je s pomočjo skupine strokovnih sodelavcev pokril glavna področja italijanskega baročnega slikarstva, je bila razstava zasnovana kot »logično nadaljevanje« predhodne razstave »Tizian, Tintoretto, Veronese, veliki majstori renesanse«, da bi predstavila najkvalitetnejša dela, ki so nastala za Hrvaško oziroma hrvaške naročnike in zbiralce (3). Razstava je obsegala 80 oljnih slik in oltarnih podob ter 30 risb v različnih tehnikah (4). Zastopani so bili slikarji večjih italijanskih centrov baroka. Tako je bilo med slikami v oljni tehniki iz severnoitalijanskega prostora največ del beneških slikarjev ter nekaj predstavnikov bolonjske in lombardske smeri, slikarstvo osrednje in južne Italije pa so predstavljali slikarji rimske in neapeljske smeri. Tudi med risbami so prevladovala dela beneških, veronskih, bolonjskih, rimskih in neapeljskih slikarjev, skorajda vse pa so bile do sedaj neobjavljene. Največ risb izvira iz zbirke Benka Horvata, ki jo hrani Muzej sodobne umetnosti v Zagrebu, ter zbirke starih risb grafičnega kabineta HAZU v Zagrebu, nekaj pa jih je prišlo še iz drugih muzejev iz Zagreba, Splita in Dubrovnika.

Koncept razstave je bil zamišljen v tematskih sklopih, značilnih za umetnost 17. in 18. stoletja, pri čemer je bilo razmerje med sakralnim in profanim (slednje je bilo dodatno razčlenjeno na posamezne ikonografske teme) precej uravnoteženo. Številne slike s sakralno vsebino so predstavljale primere sočasnih naročil ter so kot del cerkvenega inventarja nastajale bodisi po naročilih Cerkve in njenih predstavnikov bodisi po naročilih vernikov, ki so z njimi želeli izkazati svojo pobožnost ali se primerno zahvaliti za uslišano molitev. Nasprotno pa so dela profane vsebine predstavljali kasnejši importi, saj so te slike pretežno izhajale iz zasebnih zbirk 19. stoletja, ki so sčasoma postale del zbirk posameznih muzejev. Malce zunaj okvirov tega konteksta je bilo morda delo Žrtvovanje Izaka Federica Benkovića. Ta slikar je sicer poseben primer tudi zaradi svojega dalmatinskega porekla. Kvaliteta in izjemnost slike sta vsekakor nesporni, vendar njena provenienca (izhaja iz zbirke Lotharja Franza grofa Schönborna v dvorcu Weissenstein v Pommersfeldnu) nekako ne sodi v kontekst zgoraj omenjenih primerov naročništva in zbirateljstva, saj gre za institucionalni nakup – ta slika je v Strossmayerjevo galerijo starih mojstrov v Zagrebu prišla prek dražb šele z nakupom leta 1936 (5).

Zagotovo je bila eden najlepših razstavnih prostorov dvorana z velikimi oltarnimi slikami, v kateri so bile v jukstapozicijo postavljene glavne slikarske smeri med zadnjo četrtino 17. in zadnjo tretjino 18. stoletja. Bleščeče barve prenovljenega beneškega slikarstva so se kazale s Sebastianom Riccijem in njegovim nasledstvom z Gasparejem Dizianijem, Jacopom Marieschijem in Francescom Fontebassom ter skupaj s prvaki rokokoja, ki so ga zastopale podobe Giambattiste Pittonija, Nicola Grassija in Giuseppeja Camerate. Njihovo nasprotje so bili neotenebristična platna Giulie Lame in Federica Benkovića ter nekoliko drugačen kolorit in način slikanja Neapeljčanov Antonia de Bellisa in Andree Vaccara (slika 2).

Obiskovalcu, ki je želel spoznati raznovrstnost in estetskost italijanskega baročnega slikarstva, je razstava predstavljala lep pregled. Nekaj osnovnih informacij pa je dobil s pojasnjevalnimi napisi na stenah posameznih prostorov. Tudi za poznavalca je bila razstava neprecenljiv kompendij kvalitetnih italijanskih baročnih mojstrov, zbranih na enem mestu, a na trenutke je pogrešal neko rdečo nit v ozadju in logičen koncept pri postavitvi same razstave. Ta je morda delovala malce nenavadno, a je treba upoštevati razporeditev prostorov, ki je le do neke mere fleksibilna, in tudi raznovrstnost razstavljenega materiala, ki je tako geografsko kot tudi časovno zelo širok. Postavitev se je tako nekako menjala od časovno-geografskega (npr. »predhodniki«, med katerimi so zastopani starejši beneški slikarji) do ikonografskega (»sakralne teme«: s prizori iz Stare in Nove zaveze, svetniki, mučeništva, mitološke teme, portreti, krajine in vedute, bitke in tihožitja), znotraj katerega so se zopet prepletali različni časovni in geografski razponi, kar je bilo za obiskovalca na trenutke naporno, saj si je kar naprej v glavi skušal delati še neke logične slogovne vzporednice, kar pa mu zaradi raznovrstnosti razstavljenega ni uspevalo. Obiskovalec bi si v tem primeru želel bolj izpostavljeno primerjavo med posameznimi smermi italijanskega baročnega slikarstva, podobno kot je ustvarjalcem razstave to uspelo predstaviti v zgoraj omenjenem prostoru z velikimi oltarnimi podobami.

Razstavo je spremljal precej obsežen tiskani katalog, za katerega so svoje strokovno znanje o italijanskem baročnem slikarstvu prispevali poznavalci tega področja. Avtor razstave Radoslav Tomić, sam tudi poznavalec in raziskovalec baročnega slikarstva na Hrvaškem, je predstavil 17. in 18. stoletje v hrvaškem kontekstu, v katerem so nastajala dela italijanskih baročnih slikarjev. Poznavalka in raziskovalka beneškega slikarstva v Istri in Dalmaciji Višnja Bralić je pojasnila kontekst in prisotnost beneškega slikarstva na območju severnega Jadrana, slikarje neapeljske smeri in njihovo zastopanost na Hrvaškem pa je predstavil poznavalec neapeljskega settecenta in profesor na Univerzi v Salernu, Mario Alberto Pavone. Prispevek o zbirateljskih tendencah in zastopanosti italijanskih slikarjev v zbirkah posameznih družin na celinskem delu Hrvaške je napisala Ljerka Dulibić, ki se tudi sicer ukvarja s proučevanjem provenienc ter zbirateljstvom in naročništvom. Sanja Cvetnić se je lotila krajšega diskurza o ikonografiji sakralnega in profanega ter raznolikosti slikarskih zvrsti tega obdobja, Margarita Sveštarov Šimat pa je predstavila vlogo razstavljenih risb v baročnem slikarstvu in jih umestila v kontekst samega zbiranja na Hrvaškem.

Kljub temu da se sem ter tja v kakšno kataložno enoto prikrade tiskarski škrat, je katalog zelo sistematično urejen in vsakomur omogoča bolj poglobljen vpogled v tematiko, obenem pa ponuja odgovore na nekatera vprašanja, ki se opazovalcu porodijo ob obisku razstave. Tako je pojasnjena prisotnost slik iz Bosne in Boke Kotorske (Črna gora) z argumentacijo, da je v obeh primerih šlo »za hrvaške naročnike« (6). Pohvale vredna je tudi brezplačna elektronska izdaja kataloga na spletni strani galerije (7).

Nekaj del, ki jih navaja katalog, ni bilo razstavljenih, kar je tudi posebej izpostavljeno v kataložnih enotah slik. Eden takih primerov je Ponzonejeva slika sv. Antona Padovanskega, sv. Klare in Boga Očeta iz cerkve sv. Frančiška v Šibeniku, ki jo je na razstavi nadomestila Pončunova slika Bog Oče s podobo Ecce homo s sv. Štefanom in Avguštinom iz iste cerkve, vendar pa slednja v katalogu ni reproducirana in kataloško obdelana (8). V kataložni enoti nerazstavljene slike sicer bralec izve dovolj o ozadju Pončunovega ustvarjanja na Hrvaškem in njegovem delu za šibeniške frančiškane in ti podatki veljajo tudi za razstavljeno sliko, a malce razočaranja še vedno ostane zaradi manjkajoče reprodukcije razstavljene slike. Kataložna enota zgoraj omenjene slike bralca opozori na odsotnost dela zaradi tehničnih težav, kar je razumljivo, saj je pripravljanje razstave vedno sodelovanje več ljudi in usklajevanje različnih interesov. Poleg tega pa na to in končni rezultat velikokrat vplivajo različni dejavniki – fizikalni, tehnični in čisto človeški, zato se je treba na kraju samem velikokrat prilagajati nastali situaciji. Zaradi enakih razlogov smo na razstavi in posledično tudi v katalogu vsekakor pogrešali sv. Antona Padovanskega, delo pobenečanjenega Flamca Nicolasa Regnierja iz cerkve sv. Frančiška v Zadru, ki ga zaradi njegove velikosti niso mogli uvrstiti na razstavo (9). Pri drugih delih, ki niso bila razstavljena, pa razlog za to v kataložnih enotah ni naveden (10). V času obiska, dva dni pred zaprtjem razstave, med portreti ni bilo opaziti odličnega Družinskega portreta Leandra Bassana, za katerega lahko le ugibamo, da je zapolnjeval mesto med Peruzzinijevim Portretom o. Marina Gundulića in Castellijevim Portretom škofa Ivana Dominika Stratika (slika 3) (11).

Eden od pomembnih vidikov te razstave so bila zagotovo številna dela, ki do sedaj niso bila nikoli postavljena na ogled in bodo zdaj strokovni javnosti lažje dostopna kot referenčno gradivo. Razstavi je na enem mestu uspelo združiti velika dela italijanskega baroka, med katerimi je bilo nekaj takih, ki so težje dostopna javnosti. Obenem je razstava obiskovalcu ponudila tudi novo izkušnjo srečanja z umetninami. To še posebej velja za oltarne pale, ki so dostikrat skrite za okrasjem oltarjev, slabo osvetljene in postavljene na tako višino, da človek težko razbere vse podrobnosti, tu pa mu je bila dana redka priložnost, da od blizu preuči slikarjevo maniro in na primer ugotavlja, katere figure se mu je zdelo pomembno dodelati, katere pustiti nedodelane in jih le mehko potopiti v ozadje slike, itd.

Ob koncu lahko rečemo, da je slehernega obiskovalca zadovoljil velik delež slik izjemne kvalitete, zbranih na enem mestu, kar mu je dajalo občutek, da v bliskovitem času obišče več cerkva in zbirk hkrati ter se naužije lepote razstavljenih del, stopi v njihove zgodbe in se tudi sam prepriča, kako pomemben del umetnostne dediščine predstavljajo dela italijanskih slikarjev tudi na drugi strani Jadranskega morja.

(1) Z raziskovanjem baroka na Hrvaškem so se začeli ukvarjati že v 19. stoletju, prve monografske študije pa so nastale na začetku 20. stoletja; cf. Radoslav TOMIĆ, Slikarstvo talijanskog baroka u Hrvatskoj, Sveto i profano. Slikarstvo talijanskog baroka u Hrvatskoj (Zagreb, Galerija Klovićevi dvori, 16. travnja–2. kolovoza 2015, edd. Radoslav Tomić, Danijela Marković), Zagreb 2015, p. 11. V preteklosti so se z italijanskim baročnim slikarstvom na ozemlju današnje Hrvaške ukvarjali predvsem Cvito Fisković, Ćiro Čičin Šain, Grgo Gamulin, Rodolfo Pallucchini, Kruno Prijatelj, v sedanjem času pa kot vodilne raziskovalce tega področja lahko navedemo vsaj (po abecednem vrstnem redu) Višnjo Bralić, Alberta Craievicha, Sanjo Cvetnić, Zoraido Demori Staničić, Nino Kudiš, Enrica Luccheseja, Ivano Prijatelj Pavičić in Radoslava Tomića.

(2) Cf. Višnja BRALIĆ, Nina KUDIŠ BURIĆ, Istria pittorica. Dipinti dal XV al XVIII secolo. Diocesi Parenzo-Pola, Rovigno – Trieste 2005; Višnja BRALIĆ, Nina KUDIŠ BURIĆ, Slikarska baština Istre. Djela štafelajnog slikarstva od 15. do 18. stoljeća na području Porečko-pulske biskupije, Zagreb 2006.

(3) Razstava je bila na ogled med 22. novembrom 2011 in 22. januarjem 2012 v Klovićevih dvorih v Zagrebu, ob tej priložnosti je bil izdan tudi katalog: Tizian, Tintoretto, Veronese. Veliki majstori renesanse (Zagreb, Galerija Klovićevi dvori, 22. studenog 2011–22. sječnja 2012, ed. Radoslav Tomić), Zagreb 2011.

(4) V katalogu je navedeno 82 oljnih slik in 36 risb.

(5) Cf. Sanja CVETNIĆ, Federico Benković, Abraham žrtvuje Izaka, v: Sveto i profano 2015, cit. n. 1, pp. 166–169, kat. 25 z navedeno literaturo.

(6) Cf. Radoslav TOMIĆ, Predgovor, v: Sveto i profano 2015, cit. n. 1, p. 9 in kat. 18, kat. 30, kat. 41.

(7) http://gkd.hr/wp-content/uploads/2015/03/Barok_layout.pdf [31. 7. 2015].

(8) Cf. Radoslav TOMIĆ, Matteo Ponzone - Pončun, Sv. Ante Padovanski, sveta Klara i Bog Otac, v: Sveto i profano 2015, cit. n. 1, pp. 116–118, kat. 6.

(9) Oltarna podoba meri kar 390 × 160 cm. Cf. Radoslav TOMIĆ, Slikarstvo talijanskog baroka u Hrvatskoj, v: Sveto i profano 2015, cit. n. 1, p. 20 z reprodukcijo.

(10) Cf. Sveto i profano 2015, cit. n. 1, pp. 137–138, kat. 13; pp. 150–152; pp. 230–231, kat. 50; pp. 236–238, kat. 52.

(11) Cf. Sveto i profano 2015, cit. n. 1, kat. 62, kat. 63 in kat. 67.

Slike:

1. Letak razstave.

2:.Razstavni prostor z velikimi oltarnimi podobami (foto Katra Meke).

3. Manjkajoči portret? (foto Katra Meke).

4. Risbe (foto Katra Meke).

5. Naslovnica kataloga.