Monika OSVALD

TEFAF 2015 – Night Fishing in nova obzorja internetne prodaje

Kljub temu da TEFAF Maastricht na svoji spletni strani vztrajno razglaša, da je najpomembnejši sejem lepih umetnosti, se vendarle zdi, da – ne po svoji krivdi – počasi izgublja tekmo z bolj privlačnimi sejmi sodobne umetnosti. To je bilo letos razvidno tudi iz njemu posvečene pozornosti v medijih, ki mu sicer še vedno namenjajo uvodne članke in precej (sicer zakupljenega) prostora, toda na naslovnici spletne edicije časopisa The Art Newspaper so osrednje mesto zavzemala poročila iz Hongkonga. Do tega ni prišlo le po zaslugi večje privlačnosti sodobne umetnosti, ampak predvsem zaradi »nerazumljive« izbire datuma azijskega sejma, ki se je prekrival z vrhuncem nizozemskega sejemskega vrenja (nizozemski sejem je bil letos med 13. in 22. marcem). Kot je razbrati iz objav datumov za naslednje leto, bo med obema otvoritvama 14 dni zamika, kar je minimalen čas vsaj za interkontinentalno romanje zbiralcev in strokovne javnosti, kljub temu pa bo marsikateri galerist v zagati, ker bo moral izbirati med evropsko tradicijo in obetajočim kitajskim potencialom.

Toda TEFAF vztraja in išče nove priložnosti. Ena takih je bila nova sekcija Night Fishing, imenovana po Picassovi sliki iz leta 1939 (Night Fishing at Antibes, MoMA, New York). Kljub pomenljivemu pomenskemu ozadju – sodobna umetnost kot vaba za potencialne nove zbiralce – delo ni bilo izbrano le zaradi vsebine. Picasso se med modernimi umetniki najbolje prodaja (o tem v nadaljevanju članka) in kuratorka razstave je bila umetnikova snaha Sydney Picasso, ki pa je tudi priznana umetnostna zgodovinarka in zbiralka. Sekcija je bila zasnovana kot skupinska kiparska razstava – kiparstvo je bilo izbrano premišljeno kot protiutež in dopolnilo k slikarstvu, ki sicer v Maastrichtu prevladuje – osmih umetnikov, ki jih zastopa prav toliko galerij: Georg Baselitz (Thaddaeus Ropac), Tony Cragg (Buchmann Galerie), Richard Deacon (Galerie Thomas Schulte), Cristina Iglesias (Elba Benitez), Wolfgang Laib (Konrad Fischer Galerie), Mark Manders (Zeno X), Nam June Paik (Galerie Hans Mayer) in Markus Raetz (Farideh Cadot Associés). Vsem galerijam je bilo skupno to, da so prvič stopile na maastrichtsko prizorišče, sicer v manjši vlogi, vendar z obeti za lastni sejemski prostor, kar kaže, da je TEFAF kljub svoji »staromodnosti« še vedno pomemben in zaželen. Temu velja dodati, da je bila nova sekcija pred ložo glavnega sejemskega sponzorja AXA ART, v kateri se navadno družijo najbogatejši zbiralci. V njej je svoje poglede na zbirateljstvo in založništvo predstavila tudi nova lastnica časopisa The Art Newspaper, ruska poslovnica Inna Bazhenova, ki je izdaji prinesla prepotreben denar.

Med uveljavljenimi razstavljavci velja omeniti celovito zasnovo rimske Galerije Alessandre Di Castro, ki je kot vodilno nit izpostavila kult klasike v zahodnoevropski umetnosti. Lastnica sicer izhaja iz družine z bogato galerijsko tradicijo – na TEFAF-u razstavlja tudi njen brat Alberto Di Castro, ki je obenem njen sosed na rimskem trgu Piazza di Spagna –, vendar se je odmaknila od tradicionalnega antikvariata in leta 2009 odprla galerijo z neoklasično tematiko. Na TEFAF-u je med drugim razstavila tri izjemna dela, ki izhajajo iz iste neimenovane zbirke in so prava kvintesenca neoklasicizma: terakotna portreta rimskih cesarjev Antonina Pija in Trebonijana Gala, deli znamenitega rimskega kiparja, kopista in restavratorja Bartolomea Cavaceppija (Rim, 1716–1799), ter terakotno Laokoontovo skupino (signirana in datirana 1785), ki jo je v taisti Cavaceppijevi delavnici dokončal Domenico Piggiani (Rim, 1768–po 1841). V galerijskem prostoru je bila na prodaj tudi Kleopatra (1540), senzualna manieristična upodobitev tragične egipčanske kraljice izpod čopiča Leonarda Grazie (poznanega tudi kot da Pistoia, 1502–1548), ki ga v svojih Življenjepisih na kratko omenja Vasari. Slika je bila na prodaj za 300.000 evrov, toda – moč interneta – v kratki raziskavi ugotovimo, da jo je galerija najverjetneje kupila decembra 2014 na dražbi neapeljske avkcijske hiše Blindarte, in to za 110.000 evrov (vir: artribune.com, 3. december 2014). To je (bila) sicer pri preprodajalcih umetnin ustaljena praksa, ki pa vedno bolj izgublja veljavo, saj so dandanes rezultati prodaj na dražbah javno dostopni, tudi po zaslugi novih internetnih platform, o katerih bo govor kasneje. Slika najverjetneje ni bila prodana, saj je še vedno oglašana na platformi artnet.com.

Ena glavnih atrakcij otvoritvenih dni TEFAF-a je bila tudi letos dr. Clare McAndrew, avtorica poročila The Art Market Report 2015. Gre za edini celovit pregled lanskoletnega dogajanja na umetnostnem trgu, saj vsebuje tako podatke za avkcijsko prodajo (te posredujeta nemški Artnet in kitajski AMMA, Art Market Monitor of Artron) kot za galerijski sektor (vira: Arts Economics, ki je vlasti avtorice poročila, in CINOA, Confédération Internationale des Négociants en Oeuvres d'Art).

Po podatkih Arts Economics je v letu 2014 globalni umetnostni trg dosegel rekordno vrednost preko 51 milijard evrov, kar pomeni 7-odstoten porast v enem letu in prekoračitev predkriznega vrhunca leta 2007, ko je bila skupna vrednost trga 48 milijard evrov. Tudi volumen prodaje se je zvečal, in sicer za 6 %, tj. na 39 milijonov primerkov, a še ne dosega vrhunca iz leta 2007. Geografska porazdelitev se v zadnjih letih precej spreminja, saj je Kitajska lani izgubila pomemben delež, tako da si sedaj deli drugo mesto z Veliko Britanijo (22 %), na čelu pa so ponovno ZDA z 39-odstotnim deležem. Velika Britanija je lani dosegla pomemben porast, tj. za 17 %, in vrednost 11,2 milijarde evrov, kar pa je še vedno manj kot leta 2007. Galerijski sektor je dosegel 52 % vrednosti globalnega trga, kar v denarju pomeni 26,4 milijarde evrov.

Podatki za avkcijsko prodajo prihajajo iz ekonomskega oddelka Artneta in centra AMMA. Lani je obsegal 24,6 milijarde evrov in geografska porazdelitev je bila naslednja: ZDA 35 %, Kitajska 31 % in Velika Britanija 20 %. Po pričakovanjih sta se najbolje odrezalipovojna in sodobna umetnost z 48 % prodaje (5,9 milijarde evrov) ter s kar 19-odstotno rastjo v enem letu in nasploh rekordno vrednostjo. Center so ZDA s 46-odstotnim deležem. Sledi moderna umetnost z 28-odstotnim deležem (3,3 milijarde evrov), pri kateri pa si primat tako rekoč delijo Kitajska (30,6 %) in ZDA (30,5 %). Seznam nadaljujejo impresionisti in postimpresionisti z 12 %, stari mojstri z 9 %, pri katerih vodita Velika Britanija (32,9 %) in Kitajska (32,7 %), ter drugo, ki pa ne presega 3% (1).

Izjemno so zanimivi seznami petih najbolj prodajanih avtorjev po sektorjih, seznami, ki bi bili še pred nekaj leti nepredstavljivi.

TEFAF Report pa ni edino javno objavljeno poročilo o umetnostnem trgu, čeprav je edino, ki obsega tudi galerijsko prodajo. V oktobru 2014 je izšlo poročilo Artpricea (tudi to sodeluje s kitajskim centrom AMMA) z naslovom The Art Market in 2014. V njem so zajeti podatki o avkcijski prodaji med julijem 2013 in začetkom julija 2014. Drugače kot Artnetovi podatki je omenjeno poročilo zastonj dostopno na spletu. Zanimivo je, da se podatki o vrednosti prodaje precej razlikujejo: po Artnetu naj bi bil obseg prodaje v letu 2014 26,6 milijarde evrov, po Artpriceu v obdobju julij 2013–junij 2014 pa 15,2 milijarde dolarjev. Od kod tako velika razlika, ni povsem jasno, saj baze podatkov omenjenih internetnih platform niso javne dostopne. Po Artpriceu je prestolnica avkcijske prodaje še vedno New York s 4,88 milijarde dolarjev, zlasti zaradi izjemnih uspehov najprestižnejših prodaj povojne in sodobne umetnost v mesecih maju in novembru (o rekordih smo redno obveščeni po vseh medijih); za stare mojstre ostaja na prvem mestu London. Med avkcijskimi hišami so najuspešnejše Christie’s (4,3 milijarde dolarjev), Sotheby’s (3,8 milijarde dolarjev) in Phillips de Pury & Co. (300 milijonov dolarjev).

Po podatkih Artneta naj bi bilo na avkcijah prodanih 1530 del za več kot 1 milijon evrov (od tega 96 za več kot 10 milijonov evrov), kar pomeni 17-odstoten letni porast. Omenjena prodaja sicer obsega kar 48 % vrednosti avkcijskega trga, vendar le 0,5 % volumna. To kaže, da se polarizacija prodaje nadaljuje, čeprav se – po podatkih Arts Economics – temu postopoma zoperstavlja internetna prodaja z velikim volumnom na nižjih cenovnih nivojih.

Tudi sicer je, tako je zapisano v TEFAF Reportu, eden najpomembnejših trendov porast spletnih družb, ki ponujajo različne storitve, med katerimi pa je za zdaj najpomembnejša e-trgovina. Med spletnimi akterji so bili po podatkih Alexe in SimilarWeba (podjetji, specializirani za internetno statistiko) leta 2014 najvišje rangirani art.com, artspace.com in gagosian.com. Po analizah Arts Economics je bil delež spletne prodaje sicer le 6 % (ali 3,3 milijarde evrov), vendar je bila lanskoletna rast kar 30 %. Clare McAndrew je v izračune vključila tudi internetno prodajo zasebnih galerij, zato so podatki nekoliko višji kot v poročilu britanske zavarovalnice The Hiscox Online Art Trade Report 2015 (v sodelovanju z ArtTactic – porast z 1,57 na 2,64 milijarde dolarjev, kar naj bi predstavljalo 4,8 % skupnega trga 55 milijard dolarjev). To predvideva, da bo spletni umetnostni trg leta 2019 dosegel kar 6,3 milijarde dolarjev. Za zdaj je največ prodaje, 84 %, dosežene na srednjem trgu pod 15.000 dolarjev. Sicer pa moramo ločiti med različnimi oblikami spletne prodaje, med katerimi so najpogostejše direktna prodaja in prodaja na posredniških platformah (oboje galerijski sektor) ter avkcijska prodaja, pri kateri moramo ločiti subjekte, ki vodijo dražbe izključno na spletu, in avkcijske hiše, ki imajo poleg ustaljene ponudbe tudi spletne avkcije. Med prvimi sta bili lani najuspešnejši Auctionata z 41 milijoni in Paddle8 s skoraj 36 milijoni dolarjev; med tradicionalnimi avkcijskimi hišami je bila najbolj inovativna Heritage Auctions, saj je njena spletna prodaja dosegla tretjino dohodkov (357 od 969 milijonov dolarjev). Pri reklamiranju platform odigrajo veliko vlogo družbeni mediji (zlasti Facebook in Instagram), saj so privabili več kot 40 % kupcev. Poleg analitičnega vrednotenja je Hiscoxovo poročilo izjemno ilustrativno, tako z bogatim naborom najpomembnejših platform kot z didaktičnim prikazom izjemno hitrega dogajanja na spletnem tržišču (npr. preglednica Key moments from the last 13 months). Kljub temu da je bilo deležno nekaj kritik (zlasti Benjamin Genocchio na artnet.com, 27. april 2015), je več kot dostojna pomoč pri ločevanju zrna od plev na velikokrat povsem nepreglednem spletu.

(1) Imena sektorjev označujejo le obdobje in ne dejanske usmeritve posameznih slikarjev: povojna in sodobna umetnost (umetniki, rojeni po letu 1910), moderna umetnost (umetniki, rojeni med letoma 1875 in 1910), impresionisti in postimpresionisti (rojeni med letoma 1821 in 1874), stari mojstri (rojeni pred letom 1821).

Slike:

1. Leonardo Grazia, Kleopatra, 1540 (foto Alessandra Di Castro).

2. Tony Cragg, Runner, 2013 (foto Buchmann Galerie).