Prof. Jože Curk
Petinosemdesetletnik Še iz otroških dni se spominjam številnih drobnih knjižic iz zbirke vodnikov Kulturni in naravni spomeniki Slovenije, ki so izhajale pri mariborski založbi Obzorja. Vsaka od njih mi je pomenila okno v določen del naše domovine. Mnoga od teh oken je odprl Jože Curk. Pozneje sem njegovo ime zasledil zapisano tudi nad brezštevilnimi članki v Časopisu za zgodovino in narodopisje, Celjskem zborniku, Kroniki, Zborniku za umetnostno zgodovino in Varstvu spomenikov. Mariborčani smo ga še posebej poznali po njegovih pronicljivih študijah o gradbeni zgodovini mesta in o vseh vidnejših mariborskih stavbnih spomenikih. Še vse do danes je ime Jožeta Curka tudi za mlajše generacije umetnostnih zgodovinarjev ostalo pojem širokega in poglobljenega proučevanja preteklosti stavbarske dejavnosti na Štajerskem. Jože Curk se je rodil 15. junija 1924 v Vipavi, mladost pa je preživel v Mariboru. Po maturi na mariborski realni gimnaziji oktobra 1945 se je vpisal na ljubljansko Filozofsko fakulteto, kjer je leta 1951 diplomiral iz umetnostne zgodovine pri prof. dr. Francetu Steletu. Skupaj s Cenetom Avguštinom, Emilijanom Cevcem, Ivanom Komeljem, Nacetom Šumijem, Cirilom Velepičem, Sergejem Vrišerjem in Marijanom Zadnikarjem je sodil v tisto generacijo mladih intelektualcev, ki se je že v prvih letih po drugi svetovni vojni zlasti po zaslugi Franceta Steleta spoprijela s problematiko varovanja in raziskovanja naše umetnostne dediščine. Službo je najprej nastopil v ptujskem Mestnem muzeju ter nato v Pokrajinskem muzeju Maribor in v Umetnostni galeriji Maribor. Sredi petdesetih let je kot konservator prevzel referat za spomeniško varstvo pri takratnem Okrajnem ljudskem odboru v Celju. S tem so bili položeni temelji za ustanovitev današnje celjske enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Jože Curk se je spopadel s problematiko obnov številnih spomenikov na tem območju. Med vidnejšimi še danes izstopajo začetek obnovitvenih del na Žički kartuziji, obnovitvena dela na Starem gradu v Celju in celovita prenova Stare grofije v Celju. Jože Curk se je že od vsega začetka delovanja v spomeniškovarstveni službi zavedal, da je ključnega pomena za uspešno varovanje dediščine njena ustrezna inventarizacija. Tako je za vseh osem takratnih občin celjskega okraja sistematično zbral obsežno topografsko gradivo z opisi sakralnih spomenikov na območju Celja, Laškega, Mozirja, Slovenskih Konjic, Šentjurja, Šmarja pri Jelšah, Velenja in Žalca. Leta 1962 v devetih zvezkih izdano gradivo je še danes temeljnega pomena za varovanje in proučevanje teh spomenikov. Leta 1959 se je kot konservator zaposlil na takrat ustanovljenem Zavodu za spomeniško varstvo Maribor in med letoma 1964 in 1965 opravljal delo ravnatelja te ustanove. V tem obdobju je ob vrsti spomeniškovarstvenih nalog na obsežnem območju mariborskega okraja še posebej uspešno sodeloval pri dokončanju zahtevnih obnovitvenih del na mariborski stolnici, predvsem pa mu gre zasluga za pričetek korektnega načrtovanja celovite prenove starega mestnega jedra Maribora. Curk je s poglobljenimi raziskavami in na njih temelječi argumentaciji preprečil rušitev večjih delov tkiva starega mestnega jedra ob Vetrinjski in Slovenski ulici ter omogočil, da so se ti predeli s kasneje izvedeno uspešno revitalizacijo vključili v zasnovo novega mestnega središča. Po letu 1965 je bil Jože Curk svetovalec za muzeje, galerije, arhive in spomeniško varstvo na takratnem Republiškem sekretariatu za prosveto in kulturo v Ljubljani, med letoma 1970 in 1974 je bil ravnatelj Pokrajinskega muzeja Ptuj, nato pa do upokojitve leta 1986 ravnatelj in arhivski svetovalec Pokrajinskega arhiva Maribor. Po upokojitvi je vse do danes ostal poln načrtov in delovne vneme.
Prizadevanja Jožeta Curka so bila vseskozi posvečena sistematičnemu, poglobljenemu in večplastnemu proučevanju arhitekturne in urbanistične dediščine v Sloveniji in še zlasti na Štajerskem. Njegov bogat in širok opus je presenetljiv in nepresežen. Poglobljeno se je ukvarjal z večino ključnih arhitekturnih spomenikov na Slovenskem Štajerskem, hkrati pa nikoli ni pozabil na manjše, na prvi pogled morda manj pomembne spomenike, brez katerih pa si naše umetnostne dediščine ne moremo predstavljati. Po letu 1970 se je začel poglobljeno ukvarjati z raziskovanjem urbanističnih zasnov historičnih štajerskih trgov in mest, pozneje pa tudi z zgodovino gradbeništva v slovenskih štajerskih mestih, pa z zgodovino pražupnij in beraških meniških redov na Slovenskem. Svoje prispevke je objavljal v obliki samostojnih monografij, številnih spomeniških vodnikov in številnih znanstvenih razprav v Celjskem zborniku, Ptujskem zborniku, Ormoškem zborniku, Kroniki in Časopisu za zgodovino in narodopisje. Njegova bibliografija obsega preko 300 enot. Številne razprave so temeljnega pomena, tako glede tematike, kakor tudi glede uporabljenih metodoloških pristopov. Jože Curk je s požrtvovalnim dolgoletnim delom ustvaril trden temelj, na katerem sloni preučevanje in varovanje nepremične kulturne dediščine na slovenskem Štajerskem, pa tudi drugod v Sloveniji. Njegov osebnostno skromen značaj in izjemno opravljeno delo kažeta na velikega strokovnjaka in dobrega človeka. S svojo pokončno in neutrudno držo je postal vzor visokih etičnih načel in vzpodbuda za naša prizadevanja v prihodnje.
