Knjiga avtorice Beti Žerovc Kurator in sodobna umetnost: pogovori je na Slovenskem edinstveno raziskovalno teoretsko delo, ki obravnava fenomen kuratorja, njegov lik in prakso, kot so ga protagonisti izoblikovali v evropskem kontekstu in je (posledično) navzoč v slovenskem prostoru.
Kurator kot fenomen druge polovice 20. stoletja je v knjigi osvetljen z več vidikov ter skozi pogled v ogledalo preteklosti, skozi spomine posameznikov. Kuratorji so s svojimi idejami, aktivnostmi, premišljeno retoriko in »persono« zaznamovali zadnjih šest desetletij dogajanja v umetnosti, umetnostnem sistemu in družbi nasploh. Avtorica je skozi problemsko »izpraševanje« protagonistov koncizno in koherentno raziskala ta pojav v umetnosti; njeni intervjuvanci so kuratorji evropskega, v veliki meri tudi svetovnega, slovesa, ki so v preteklosti sooblikovali ali pa v tem trenutku sooblikujejo velike, odmevne manifestacije umetnosti, od prestižnih bienalov, razstav v najpomembnejših galerijah in muzejih itn. Kariere in osvojene pozicije so sogovorniki uresničevali v sozvočju z lastnimi vizijami, svojevrstnim razumevanjem umetnosti in njenih tvornih principov, v prepričanju v svoj prav, v svojo resnico in poslanstvo. Vsaj tako se večinoma predstavljajo. Ob vprašanju avtorstva, konceptualnih modifikacij umetnosti in korespondencah med uveljavljenim ekonomskim ter umetnostnim sistemom je avtorica osvetlila še druge dejavnike in predpostavke, ki so vplivale na vzpostavitev in razmah kuratorstva: »poklic« kuratorja kot odraz časa, potreb umetnostnega trga, nacionalnih interesov, globalnih trendov kapitala in z njimi povezanih direktiv glede smernic in tendenc v umetnosti. Kuratorja je preučevala z vidika razmerij med njegovo javno podobo in družbenopolitičnimi razmerami.
Avtorica v šaljivem, a verjetno tudi (samo)kritičnem tonu Uvod prične s stavkom, da je pričujoča knjiga »izbran in dopolnjen 'odpadni material', ki je nastajal v letih 2002 in 2008 v raziskavi fenomena kuratorja za sodobno umetnost«. Intervju kot medij in orodje raziskovanja določenega pojava je metoda, ki prinaša neposreden vpogled v subjekt in predmet obravnave, le da so, kot avtorica izpostavi, prvotni intervjuji v objavljenih avtoriziranih različicah s strani intervjuvancev pogosto okleščeni tistih izjav, ki se niso ujemale z njihovo želeno javno podobo.
V knjigo je vključenih štirinajst intervjujev z dodanimi uvodnimi besedili. Slednja predstavijo osnovne biografske podatke in osrednje teme ter vprašanja in utemeljijo razloge za izbor kuratorja. Te je iz množice kuratorjev izbirala po kriteriju najboljše ustreznosti za razpravo in predstavitev posameznih vidikov kuratorske prakse − kot so razstava, katalog, selekcijski principi, ideološki okvirji itn. Sočasno so tudi že povzetki intervjujev, predvsem tistih izjav, ki potrjujejo avtoričine teze in argumente glede posameznega kuratorja in fenomena samega po sebi. Avtorica večkrat poudari, da »kreira zgodbo« o kuratorjih. Bralca mestoma usmerja na določene predpostavke in ugotovitve, s katerimi podkrepi v Uvodu začrtane teze, razvidne skozi vprašanja intervjuvancem, ki so vključene tudi v njeno v doktorsko disertacijo (Beti Žerovc: Umetnost kuratorjev. Vloga kuratorjev za sodobno umetnost, Filozofska fakulteta, Ljubljana, 2007, tipkopis).
Razdeljeni v tri razdelke, se intervjuji znotraj njih povezujejo skozi kronološke, vsebinske in reprezentativne momente. V sklop Začetki in uveljavitev kuratorja so uvrščeni Pierre Restany, Zoran Kržišnik, Harald Szeemann, Daniel Buren, Damien Hirst, Werner Fenz, Nevenka Šivavec in Breda Škrjanec. V poglavju Devetdeseta leta: etika nad estetiko so vključeni Charles Esche, Hou Hanru, Vasif Kortun ter v tretje Novo tisočletje. Novo desetletje ... Gregor Podnar, Sanja Iveković, Andreja Kolunčić in Mladen Stilinović, Hans Urlich Obrist, Walter Benjamin. V prvem sklopu so začrtane začetne silnice, ki so vodile v izoblikovanje lika in prakse kuratorja, v nadaljevanju sledi obdobje že uveljavljenih kuratorskih imen, hkrati je optika razširjena z intervjuji z umetniki. Druga enota se posveča devetdesetim letom 20. stoletja, obdobju bujnega razcveta kuratorjev, času, iz katerega še do danes ostajajo velika imena. Intervjuvanci so še danes ključne avtoritete kuratorstva, predvsem s perspektive, kot jo avtorica opredeli, levičarsko angažiranih protagonistov ter zagovornikov umetnosti kot prostora demokracije, enakopravnosti, aktivnega upiranja globalizacijski in kapitalistični vsenavzočnosti in kot ujete v zanke »zanikane ekonomije«. Tretji sklop predstavi heterogene pozicije kuratorjev v aktualnem času, tudi skozi izkušnje umetnikov, ter začrta kuratorja kot tistega, ki prevzema številne vloge, ne računa več toliko na samoumevnost in priviligiranost in je naklonjen samorefleksiji ter fleksibilnejši organizaciji delovanja ter odnosom z različnimi akterji.