Metoda Kemperl, ena najvidnejših slovenskih umetnostnih zgodovinark mlajše generacije, je leta 2007 smiselno povezala rezultate svojih dolgoletnih raziskav v obsežno predstavitev poznobaročne sakralne arhitekture na slovenskem Štajerskem. S to ambiciozno sintezo je presegla svoje slovenske in avstrijske predhodnike, tako Güntherja Brucherja in Jožeta Curka, ki so omenjeni velikanski stavbni korpus občasno pojasnjevali s študijami posameznih spomenikov (npr. cerkva na Kronski in Sladki Gori) in arhitektov (zlasti Jožefa Hofferja in Janeza Fuchsa) ali s splošnimi pregledi, kakršne je sestavljal Nace Šumi. Avtorica je knjigo napisala po dolgotrajnem, sistematično zastavljenem arhivskem in terenskem delu, že pred tem pa je nekatere pomembne ugotovitve predstavila v vrsti člankov in razprav. Ob tem sicer ni odveč spomniti, da se v svojih dosedanjih raziskavah in objavah nikakor ni posvečala le stavbni dediščini štajerskih cerkva v 18. stoletju, temveč tudi baročni arhitekturi, umetnosti in kulturi v slovenskih, pa tudi avstrijskih in hrvaških deželah. Posebej razveseljivo je, da je Metoda Kemperl kljub zavidljivi bibliografiji ostala trezna ocenjevalka svojega dela in svojega mesta v slovenski humanistiki. Nagrada Izidorja Cankarja, ki jo je prejela letos, je bila tako zaslužena v več pogledih.

Preberite več: Metoda Kemperl, Korpus poznobaročne sakralne arhitekture na slovenskem Štajerskem