Mateja Kos
Vetri artistici. Antonio Salviati 1866−1878
Museo del Vetro di Murano, Regione del Veneto : Marsilio, 2008, 171 str., il., ISBN 88-317-9622

Med najnovejšimi publikacijami je obširna predstavitev delovanja Antonia Salviatija. Salviati je izredno pomemben za beneško oz. muransko steklarstvo, saj je po dvestopetdesetih letih mraka ponovno oživil nekdanjo slavo muranskega steklarstva, v srednjem veku in do konca 16. stoletja slovečega po vrhunskih dosežkih pihanja stekla in vrsti tehničnih izboljšav.
Benetke so bile namreč od 11. stoletja naprej glavni in najslavnejši evropski center oblikovanja stekla. Prav tu je bila najvišje razvita steklarska tehnologija, kar je omogočil že sam status Benetk kot osrednjega mediteranskega trgovskega centra. V pozni antiki so bila središča steklarstva na Bližnjem vzhodu in v Siriji, med najbolj cvetočimi pa je bila Aleksandrija. Od tam so beneški trgovci poleg predmetov pripeljali tudi posebna tehnološka znanja, ki so jih beneški steklarji še izpopolnili in prelili v vrhunske dosežke obrtniškega znanja. Popolnost se je kazala zlasti pri različnih tehnikah okraševanja, zlasti pri gracilnem plastičnem okrasju iz nataljenih niti (po tem je muransko steklo znamenito še danes), barvanju steklene mase (filigransko steklo je nastalo s prepletanjem belih in brezbarvnih niti; z barvanjem so znali posnemati poldrage in drage kamne), poslikovanju z emajlnimi barvami in zlatenju. Beneški izum je recept za kristalno steklo (t. i. cristallo), ki je sledil že uveljavljeni, ravno tako beneški iznajdbi sijočega stekla, imenovanega vitrum blanchum. Z dodatkom svinca je nastalo sijoče brezbarvno, trše steklo, ki je v teh lastnostih spominjalo na kameno strelo (takrat imenovano gorski kristal), po katerem je tudi dobilo ime cristallo. Izraz muransko steklo je sinonim za beneško steklo; uveljavilo se je po selitvi steklarjev na otok Murano pri Benetkah, kar so mestne oblasti zaukazale zaradi velike nevarnosti požara.
Beneško steklo je bilo nekako do konca 16. stoletja najvišji kriterij za modo, okus, kvaliteto, slog in tehnično popolnost, čemur so se iz komercialnih razlogov, torej zaradi povpraševanja na tržišču, v največji možni meri skušale prilagoditi vse ostale steklarne. Skušale so torej izdelovati steklo na beneški način (a façon de Venise). Med njimi so bile tudi ljubljanske steklarne.
Prevlada muranskih steklarjev je trajala približno do leta 1600, ko se je v modi in okusu Srednjeevropejcev uveljavila nova tehnika krašenja stekla, namreč brušeno in gravirano steklo. Izumitelju, Casparju Lehmannu, je na dvoru v Pragi uspelo prenesti tehniko rezanja kamene strele na steklo. Za takšno rabo je bilo treba izboljšati tudi stekleno maso. Odločilen je bil spet dodatek svinca, zato se je takšno steklo imenovalo svinčevo kristalno steklo. Nova moda je popolnoma izrinila barvito beneško steklo fantazijskih oblik. Delavnice steklarjev na Muranu so začele propadati, število steklarjev je usihalo, stare tehnike oblikovanja stekla so zatonile v pozabo.
V sredini 19. stoletja pa se je pojavil podjetnež Antonio Salviati, ki se je odločil oživiti nekdanjo beneško steklarsko slavo. Čas je bil naklonjen eksperimentiranju s starimi tehnikami in novimi materiali. Historizem, ponovno uveljavljanje velikih umetnostnih slogov namreč, se je zrcalil tudi v razmahu zgodovine kot vede (in kot orodja za potrditev nacionalne identitete). To je bil tudi čas reform uporabne umetnosti, čas iskanja korenin, ki so jo zlasti angleški reformatorji, na primer Augustus Welby Pugin in William Morris, našli v gotiki. Od tam izvirajo poskusi oživljanja stare tehnike oblikovanja različnih materialov, lesa, kovin, stekla, keramike in tudi tekstila.
Leta 1864 je Vincenzo Zanetti, direktor zbirke stekla na Muranu (iz nje se je razvil današnji Museo del vetro), pripravil pregledno razstavo muranskega stekla. Na njej je Salviatti sicer razstavljal, a ni dobil nobene od nagrad ali pohval. Njegovo zanimanje za steklo (po poklicu je bil sicer pravnik, doma pa v Vincenzi) je vzpodbudilo obnavljanje steklenih mozaikov v beneški katedrali Sv. Marka. Prav zaradi svojega navdušenja nad mozaiki je skupaj z družabnikom leta 1859 ustanovil delavnico Salviati & C. za izdelovanje mozaičnih stekelc, ki se je hitro uveljavila. Sledila so naročila iz tujine. Delavnica je izdelala stekelca za mozaike v aachenski katedrali in Westminstrski opatiji, umetniki, ki so pri tem sodelovali, pa so oblikovali mozaike v Kongresni knjižnici v Washingtonu, Muzeju Viktorije in Alberta, britanskem parlamentu in še številne druge. Med umetniki, ki so za Salviatia ustvarjali mozaike, je treba omeniti Edwarda Coleya Burne-Jonesa, angleškega prerafaelita, ki je leta 1880 pripravil kartone za mozaik z mitološkimi prizori za cerkev Sv. Pavla znotraj obzidja v Rimu.
Leta 1866 so trije družabniki ustanovili pomembno podjetje Compagnia Venezia Murano. To so bili britanski diplomat in arheolog Henry Lavard (izkopaval je v Mezopotamiji), britanski zgodovinar in antikvar William Drake ter Antonio Salviati. Že istega leta so odprli svojo trgovino na mondeni James's Street v Londonu. Podjetje je bilo organizirano kot raziskovalni in eksperimentalni center s specializiranimi sodelavci. Nalogo izobraževanja je prevzela steklarska šola, domačim steklarjem pa so se pridružili še umetniki iz Rima, Londona in Pariza. Poleg njih je Saviati zaposlil še izkušene in sloveče tehnologe in steklarje. Posebej pomembna dejavnost je bila odkrivanje in preizkušanje starih tehnik oblikovanja stekla. Skušali so reproducirati najpomembnejše antične steklarske izdelke, predvsem mozaično tehniko. Leta 1872 jim jo je uspelo uspešno ponoviti. Velik uspeh je bilo ponovno odkritje tehnike millefiori. Prvič so jo predstavili javnosti leta 1878 na pariški svetovni razstavi. Prav ta tehnika je danes z imenom murrina sinonim za muransko steklo.
Leta 1867, torej eno leto po ustanovitvi, se je Compagnia Venezia Murano z nekaterimi izdelki − kozarci, kelihi, amforami in drugim udeležila svetovne razstave v Parizu in dobila zlato medaljo. Tudi uspeh na svetovni razstavi je pripomogel k velikanskemu poslovnemu uspehu v Evropi in ZDA. Salviatijeva tovarna je postala pojem, z njo pa tudi muransko steklo. Leta 1884 so uspeli ponoviti še eno od znamenitih antičnih tehnik, namreč kameo steklo. Gre za dve plasti stekla različnih barv (tako imenovano platiranje), zgornja plast je reliefno izrezana, da se pokaže drugobarvna osnova. Poleg teh dveh najbolj markantnih tehnik so delali tudi filigransko, mlečno, opalno, in rubinsko steklo, pa še aventurin in kalcendon.
Salviatijeve ideje se nedvomno predvsem povezujejo s historizmom, z umetnostnim slogom druge polovice 19. stoletja, saj je njegov glavni izraz citiranje slogovnih struktur velikih obdobij muranskega stekla, ki so renesansa, manierizem, zgodnji barok in tudi gotika. Vendar pa se zdi, da je Salviatijevo prizadevanje za obuditev velikih obdobij beneškega steklarstva, predvsem pa gotike in renesanse, bolj del prizadevanj za reformo uporabne umetnosti, ki so zlasti v Veliki Britaniji prevladovala v času po prvi svetovni razstavi leta 1851 v Londonu. Stare tehnike so tesno povezane z rokodelskim načinom dela, torej z izdelavo predmeta od zamisli do končne izdelave. Obujanje takšnega proizvodnega načina pa je del vsesplošnega prizadevanja po izboljšanju kvalitete izdelkov za vsakdanjo rabo.
Salviatijevi steklarji so se specializirali za oblike 16. in 17. stoletja in optično dekoracijo, ki nastane samo z oblikovanjem vroče steklene mase, namreč s pihanjem in z oblikovanjem pred lučjo. Pri tem je navezava na historične vzorce dokaj svobodna, ne gre za kopiranje predlog, ampak za uporabo starih elementov v novih celotah in novih zvrsteh dekoracije.
Po uvodnem, zgodovinskem delu, so v monografiji izčrpno predstavljena Salviatijeva dela med letoma 1866 in 1872. Zanimiv je razvoj od popolnega kopiranja gotskih oblik steklenih kelihov (15.−17. stoletje) do skoraj funkcionalističnih oblik. Med obema skrajnostma najdemo zelo raznolik repertoar dekorativnih struktur, nenavadne barvne poskuse in kombinacije starih oblik z novimi (npr. römer iz rumenega in prozornega filigranskega stekla z rdečimi nataljenimi bunčicami, združitev kozarca in keliha, kombinacija renesančne balustrske noge z gotsko čašo z optično dekoracijo idr.). Monografiji sta dodana kataloga firm Salviati & Company v Londonu in Salviati & C. v Benetkah ter izčrpen zgodovinski pregled po letih (Aldo Bova, Antonio Salviati e la rinascita del vetro muranese tra il 1859 e il 1877). V zadnjem poglavju (Problemi e metodi di attribuzione per i vetri di Antonio Salviati) Puccio Migliaccio razpravlja o problemih atribuiranja, določanja izvora in originalnosti za Salviatijevo steklo. S tem problemom se je gotovo srečal že vsak raziskovalec srednjeveškega in renesančnega beneškega stekla. Razlike so velikokrat prostemu očesu nevidne.
Monografija bo gotovo zanimala vse preučevalce historizma, reform uporabne umetnosti in seveda oblikovanja stekla. Gotovo bo pripomogla tudi k verodostojnejšemu pripisovanju izvora steklenih predmetov v muzejskih zbirkah in s tem k ustreznejši interpretaciji.