Prvi mednarodni trienale je naslednja stopnja v promociji sodobnega umetniškega ustvarjanja v keramiki pri nas. Kljub tisočletni tradiciji se namreč zdi, da ta dejavnost v zavesti javnosti in tudi nekaterih strokovnjakov (in celo umetnikov) še ni definirana kot enakovredna likovna praksa.
V glini so navadno nastajale študije za kiparske artefakte, se pravi neke vrste tridimenzionalne idejne zasnove oblik. Te so v sebi že nosile kali umetnine, a je že zaradi materiala kot takega, običajnega, zemeljskega in krhkega, niso mogle doseči. Druga vrsta izdelkov iz gline je bila zaznamovana s funkcionalnostjo, povezana z vsakdanjem življenjem in je prav zaradi tega niso uvrščali v sistem umetniške produkcije.
Za moto razstave je bila izbrana beseda UNICUM, ki poudarja umetniško usmeritev sodobne keramike in duhovno potrebo po avtorskem umetniškem ustvarjanju, enakovredno drugim področjem sodobne umetnosti. Termin združuje kiparsko formo, slikarsko barvo, organizacijo prostora in vključevanje sodobnih medijev.
Namen trienala UNICUM je popularizacija umetniške keramike in spoznavanje oblikovanja keramike kot samostojne zvrsti na področju likovnega ustvarjanja v Sloveniji in v svetu. Trienale in vzporedne prireditve ustvarjajo konceptualni lok, ki zajema tradicionalno keramiko in lončarstvo, tehnološki razvoj oblikovanja keramike in unikatnega oblikovanja, dosežke priznanih slovenskih in tujih umetnikov ter predstavitev mladih likovnih ustvarjalcev.
Pred leti je namreč polemike o vlogi in statusu vzpodbudila razstava Keramika na Slovenskem 1964−2004 na gradu Podsreda in v Narodnem muzeju Slovenije. Njen koncept namreč ni obsegal (ljudskega) lončarstva, torej rokodelskega ali obrtnega izdelovanja keramičnih posod in drugih predmetov za vsakdanje življenje. Prav ta zvrst oblikovanja keramike se sicer najbolj očitno in najbolj splošno povezuje z našo tradicijo. Razstava je izločila tudi vsaj tristoletne izkušnje z industrijsko proizvodnjo uporabnih predmetov iz keramike, kar pa ni bilo sporno, saj ta kljub visoki kvaliteti in vrhunskim oblikovalskim dosežkom nikoli ni bila prisotna v zavesti javnosti. Zlasti razprave o vlogi (ljudskega) lončarstva in umetniškega ustvarjanja z glino kot dve nasprotujoči si dejavnosti sta bili najopaznejši posledici prvega poizkusa predstavitve keramičnega ustvarjanja v drugi polovici 20. stoletja.
V petih letih, ki so minila od razstave, se je situacija kar precej spremenila. Kljub temu pa so cilji še vedno podobni: vzpostavitev sistema šolanja na srednjem in visokošolskem nivoju, uveljavitev oblikovanja keramike v sodobnem umetniškem ustvarjanju in prodor na druga področja, kot je na primer industrijsko oblikovanje. Najpomembnejši cilj še vedno ostaja afirmacija umetniške keramike kot povsem enakovredne likovne prakse. Na to je namreč opozorila okrogla miza Sodobna umetniška keramika − enakopraven likovni medij. Na njej so sodelovali vidni ustvarjalci, pedagogi, strokovnjaki s področja kiparstva in industrijskega oblikovanja ter kustosi. V sodelovanju z občinstvom so ugotovili, da si je predvsem treba prizadevati za prenovo šolskega sistema, od srednjih šol za oblikovanje naprej. Dijaki se namreč ne naučijo tehničnih in tehnoloških osnov, kar je velika ovira pri nadaljnjem delu.
Mednarodna žirija, ki so jo sestavljali Nadja Zgonik, Darko Golija, Velimir Vukičević, Waltraut Geschiel in Emidio Galassi, je izbrala 75 od 132 prijavljenih keramikov. Večina jih je bilo iz evropskih držav (Avstrije, Belgije, Bolgarije, Finske, Francije, Hrvaške, Irske, Italije, Latvije, Litve, Madžarske, Nemčije, Poljske, Romunije, Rusije, Slovenije, Srbije, Švedske, Švice), razstavljali pa so tudi predstavniki Afrike (Angole, Egipta), Azije (Izraela, Turčije in Japonske) ter iz obeh Amerik (Brazilije, Mehike in ZDA). Mednarodna žirija je izbrala tudi tri nagrajence in dobitnika odkupne nagrade Ministrstva za kulturo republike Slovenije. Prvo nagrado je tako prejela Silvia Mornati (Italija), drugo Valentina Savić (Srbija), tretjo pa Danica Žbontar (Slovenija). Odkupno nagrado Ministrstva za kulturo sta v enakih deležih prejela Ito Hitoshi (Japonska) in Kyle Milne (ZDA). Žirija je posebej pohvalila še študentski del razstave, ki jo sestavljajo dela študentov Akademije za likovno umetnost in oblikovanje in Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani ter Šole uporabnih umetnosti Famul Stuart.
Osrednja razstava izbranih keramikov v Narodnem muzeju Slovenije − Metelkova pa ni bila edina prireditev v sklopu trienala. V istem razstavišču je bila na ogled še razstava študentskih del in študijska zbirka keramike in stekla, ki zajema čas od srednjega veka do danes. Ljubljanski del je spremljala vrsta razstav na drugih prizoriščih v Ljubljani in po Sloveniji. To so bile: Sedmerica − med (po)slikano keramiko in keramoskulpturo v Kazematah na Ljubljanskem gradu, Keramika Mihe Maleša v galeriji ZDSLU (jeseni bo gostovala še v Umetnostni galeriji Maribor), Keramiki iz obmejnih dežel Slovenije in Avstrije v Galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu, Keramika Adolfa Hašaja v Pokrajinskem muzeju Murska Sobota), Od tradicionalne do sodobne keramike v razstavišču Grasslov stolp v Slovenski Bistrici, Keramika v konceptu 4 v lapidariju Galerije Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki, Keramika Novo mesto in umetniki v Dolenjskem muzeju v Novem mestu.
S prvim mednarodnim trienalom keramike UNICUM 09 smo člani organizacijskega odbora poskušali vzpodbuditi zanimanje za keramiko pri umetnikih, strokovnjakih, ljubiteljih in najširši javnosti. Število obiskovalcev kaže, da je bilo zanimanja dovolj. Upati je, da se bo kateri od zastavljenih ciljev uresničil do leta 2012, ki bo spet leto trienala UNICUM.