Umetnostnozgodovinsko izobraževanje v tretjem življenjskem obdobju sodi nedvomno med tiste zvrsti izobraževanja, ki se v današnjem času v Sloveniji skokovito razvijajo, hkrati pa je njihovo raziskovanje šele v povojih.
Umetnostna zgodovina se izvaja kot izbirni predmet v devetletki zgolj na nekaterih osnovnih šolah, srednješolci imajo likovno umetnost (ki jo sestavljata umetnostna zgodovina in likovno snovanje) kot obvezni predmet v prvem letniku, vendar je v npr. gimnazijskem programu umetnostni zgodovini namenjenih samo petintrideset ur, v drugih srednješolskih programih pa ni kaj bistveno drugače. Naslednja možnost je študij umetnostne zgodovine na obeh univerzah, vendar se tega loti zgolj omejeno število ljudi. Prav zato je svojevrsten fenomen množično umetnostnozgodovinsko izobraževanje v tretjem življenjskem obdobju! V prihodnosti mu bo treba posvetiti precej pozornosti, saj predstavlja izjemen potencial pri vsesplošnem razširjanju umetnostnozgodovinskih znanj.
Gre za neformalno obliko izobraževanja, ki udeležencem ne zvišuje stopnje izobrazbe in ni organizirano kot klasičen šolski proces na uveljavljenih stopnjah izobraževanja. Poteka znotraj t. i. študijskih krožkov, ki jih organizirajo različne izobraževalne ustanove. Študijski krožki so posebna oblika izobraževanja odraslih, ki se je razvila na Švedskem in v ZDA za vsestransko izobraževanje odraslih, pri nas pa se uporabljajo predvsem v okviru izobraževanja starejših odraslih. V Ljubljani se z organizacijo tovrstnega izobraževanja ukvarja t. i. Univerza za tretje življenjsko obdobje (ki deluje znotraj Društva za izobraževanje za tretje življenjsko obdobje). Med številnimi študijskimi krožki, v katere se lahko vključijo ljudje v tretjem življenjskem obdobju, je umetnostna zgodovina najbolj priljubljena, saj po številu udeležencev močno prekaša vse druge. Začetki takšnega izobraževanja segajo v leto 1984, ko je Dušana Findeisen uvedla prvi eksperimentalni izobraževalni program za starejše iz francoskega jezika. Prvi študijski krožek za umetnostno zgodovino je nastal v Ljubljani pred dobrimi dvajsetimi leti (1988), resnično zanimanje za umetnostno zgodovino pa se je prebudilo šele po osamosvojitvi Slovenije po letu 1992. Očitno so se ljudje takrat zavedli pomembnosti poznavanja lastne kulture in umetnosti. Danes si samo v Ljubljani več kot tisoč dvesto »študentov« v tretjem življenjskem obdobju vsak teden razširja svoja umetnostnozgodovinska obzorja in hkrati prenaša nova znanja na mlajše generacije in svoje okolje. Umetnostna zgodovina pa je zaživela tudi na drugih univerzah za tretje življenjsko obdobje v Sloveniji.
Anketa, ki sem jo izvedla med udeleženci tega izobraževanja, je pokazala, da je pomemben vzrok za tolikšno priljubljenost umetnostne zgodovine prav pomanjkljivo umetnostnozgodovinsko izobraževanje na srednješolski ravni v preteklosti. 70 odstotkov članov študijskih krožkov umetnostne zgodovine ni imelo kot samostojnega predmeta v srednji šoli, v tretjem življenjskem obdobju pa se želja po poznavanju umetnosti močno okrepi. Zanimivo je tudi, da imajo člani, ki obiskujejo umetnostno zgodovino, raznovrstno izobrazbo. Pravzaprav poklicna usmeritev sploh ni pomembna, saj je pomembno zgolj njihovo novo zanimanje in želja po pridobivanju novega znanja - tj. poznavanju umetnosti. Zelo pestra je tudi starostna struktura, saj zajema skoraj štiri desetletja, kar je predvsem posledica politike upokojevanja v preteklih desetletjih.
Člani študijskih krožkov imajo najrazličnejše razloge za obiskovanje študijskega krožka za umetnostno zgodovino, prav vsi pa imajo predvsem radi umetnost. O umetnostni zgodovini se želijo veliko naučiti, saj jim to vedenje manjka. Pridobiti si želijo nova znanja iz tega področja, nekateri tudi utrditi tista, ki jih že imajo. Prav tako jim umetnostna zgodovina omogoča boljše razumevanje življenja in okolja, ki jih obdaja. Znanje iz tega področja jih notranje bogati in zadovoljuje, hkrati pa je tudi praktično uporabno. Posebno dragoceno spoznanje članov študijskih krožkov je, da spadajo umetnostnozgodovinska znanja med temeljna znanja, ki so nenadomestljiva v vsakdanjem življenju in bivanju.
V okviru umetnostnozgodovinskega izobraževanja v tretjem življenjskem obdobju uporabljamo različne pedagoško-andragoške metode, ki jih moramo ustrezno prilagoditi. Mnoge od teh metod so uveljavljene v srednješolskem izobraževanju, mnoge v izobraževanju odraslih, vendar pa je pri njihovi uporabi treba upoštevati, da so ljudje v tretjem življenjskem obdobju drugačni od udeležencev izobraževanja v zgodnejših obdobjih izobraževanja. Prav tako ne moremo v tem obdobju zanemariti pomembnosti izkustvenega učenja. Pri njem ima osrednjo vlogo celovita osebna izkušnja. Starejši odrasli imajo bogato zakladnico izkušenj, ki jih vpletajo v svoje učenje, delovanje, razmišljanje in bivanje.
Zapisane ugotovitve, ki predstavljajo uvod v raziskovanje umetnostne zgodovine v tretjem življenjskem obdobju pri nas, pa dokazujejo, da je umetnostna zgodovina vsemu navkljub nadvse pomemben del vseživljenjskega izobraževanja, saj se z njo srečujemo od otroštva pa vse do pozne starosti.