Akademska slikarka Natalija Šeruga se v Viteški dvorani predstavlja s serijo 121 risb, ki so nastale v zadnjih dveh letih. Risbe so nadaljevanje njenega značilnega slikarskega jezika, vendar hkrati kažejo prelom v ustvarjanju. Čeprav dela tudi tokrat odsevajo slikarkin notranji svet in razpoloženje, vsebinski poudarki pa ostajajo elegičnost in minljivost, so te risbe še bolj intimne in iskrene zaradi majhnosti in likovne prečiščenosti. Drugače izostren in svež likovni jezik prikazuje preplet in menjavo linije in lise, barvnega in zabrisanega v različnih kombinacijah tehnik risbe (pigmenta, oglja, krede, pastela, barvnega svinčnika, grafita, tuša in radirke) na grundirane liste papirja iztrganih iz starih dvojnih slovarjev druge polovice 19. stoletja (Kremers, Jacob, Kremers' new pocket dictionary of the English-Dutch and Dutch-English language, 1887, G. B. van Goorzonen in Janežič Anton, Popolni ročni slovar slovenskega in nemškega jezika, 1850, J. Sigmundova knjigarna v Celovcu). Risbe na porumenelih knjižnih listih so vstavljene v silikon, ki poleg okvirja dajejo delom tudi novo optiko. Umetniški proces Natalije Šeruga v nekem smislu namiguje na delo alkimistov, saj slikarka preobraža oblike in motive v nove ter spreminja namembnosti materialov in tako nehote prekriva svoja dela s tančicami skrivnosti. Stare knjižne liste slovarjev je pretvorila v risbe, hkrati sta slovarja navdih pri ustvarjanju, ki ji ga dajo posamezne besede ali besedni koreni. Skrivnostnost se kaže v zrcalni pisavi, ki služi kot ornament, a je obenem reminiscenca na Leonardove študijske risbe. Skrivnostne pa so tudi same silhuete, sence, krogle in rogovi, ki izginjajo ali se dvigajo iz nežno nakazanega prostora.
Nataliji Šeruga risba nikoli ni služila kot osnova za njeno ustvarjanje. Z risbo avtorica nehote in nenačrtovano razčleni in likovno analizira svoje slikarstvo ter nam tako omogoča, da lažje spoznamo srž njene umetnosti. Z neprestanim dialogom med formo in ornamentom, med besedo in upodobljenim, med likovno tradicijo in inovacijami, umetnica obudi preteklo minljivost in jo v več pomenih vrača v sedanjost ter išče in raziskuje nove poti za nadaljnje ustvarjanje. Nas gledalce pa popelje v drug čas in prostor − v vzporedno dimenzijo.