Ne pokvari si oči! Zdi se mi, da nisem najbolj pristojna za razpravljanje o temi tega posveta. Ne ukvarjam se namreč z umetnostno kritiko, ampak sem zaposlena v muzeju in vse moje poklicne izkušnje se nanašajo na delo z zbirko, ki je bila dodobra sestavljena že pred mojim prihodom. Muzej, v katerem delam, se nahaja na vzhodu Poljske, blizu meje z Ukrajino in razmeroma daleč od velikih kulturnih središč. To je zanj hkrati prednost in pomanjkljivost. Prednost je vsekakor ta, da je v tem delu Poljske edini kraj s tako sijajno in konsistentno zbirko sodobne umetnosti, pomanjkljivost pa dejstvo, da je 250 km oddaljen od prestolnice Varšave. Muzejsko zbirko je leta 1972 zasnovala in usmerila Božena Kowalska, priznana in cenjena kritičarka. Usmeritev zbirke lahko prepoznamo v njeni izjavi, da »ne gre za subjektiven prikaz umetnostnega dogajanja zadnjih desetletij, pač pa, nasprotno, za utemeljenost izbora na podlagi izhodišč, jasno določenih vse od začetka, z vsemi omejitvami vred ...«.
V zbirki prevladuje konstruirana umetnost geometrijskega tipa, predstavljena kot govorica z določeno držo in sporočili. Zato izražanje z geometrijo ni strogo omejeno, obravnavano je celostno in v širokem smislu, podobno kot metaforično slikarstvo, ki zaseda drugo krilo zbirke v Chelmu, osredotoča se predvsem na duhovne vsebine in pomene. V nekaterih delih univerzalna sporočila prevladujejo nad individualnimi, objektivnost nad subjektivnostjo, splošnost nad posebnostmi. To navajam z namenom, da bi ponazorila, v kakšnem okolju delam in kako sem začela umevati sodobno umetnost, začenši z dosežki predvojne poljske avantgarde, katere duhovni oče je bil Henryk Stazewski (1894−1988). Umetnikova izjemna osebnost in avtoriteta na področju umetnosti, ki si je za govorico izbralo abstraktne forme, ki so izhajale predvsem iz geometrije, sta vodili k posrečeni povezavi herojskih dosežkov mednarodne predvojne avantgarde (Stazewski je bil član skupin Cercle et Carré in Abstraction-Création) z njenim nadaljevanjem v težkih političnih razmerah na Poljskem po letu 1945. V tem kontekstu so se moje oči navadile na gledanje tovrstnih oblik in barvnih vzorcev, ki so v tišini muzejskih dvoran sporočali univerzalne resnice ontološke narave. Namembnost teh del je bila včasih zelo natančna, matematično brezosebna, včasih pa nadgrajena z intuitivnimi prebliski pretanjene izkušnje pogleda. Znotraj urejenega geometrijskega in optičnega sistema je pogosto prevladal svobodni poseg, ki je tem delom pridal inovativni značaj onstran območja matematike in fizike.
Z Boženo Kowalsko sem delala več let, po 1990 pa je moje izkušnje kustosinje dopolnil še nekdo − skoraj 15 let sem sodelovala z italijanskim umetnikom Getuliom Alvianijem. Najin cilj je bil predstaviti dosežke pomembnih umetnikov znanstveno preverljive racionalne naravnanosti. Ob samostojnih razstavah (Joseph Albers, Richard Anuszkiewicz, Edoardo Lardi, Bruno Munari, Jeffrey Steele, Peter Lowe, Anthony Hill, Lucio Fontana, Getulio Alviani) sva pripravljala tematske predstavitve (Grafica opera prima, Italia tra ieri ed oggi, Continuita polacca) za različne galerije in muzeje na Poljskem, v Italiji in na Slovaškem. Božena Kowalska in Getulio Alviani, kustosa z močnimi osebnostmi, sta izoblikovala moj odnos do likovne ustvarjalnosti in me odvrnila od ukvarjanja s sočasnimi pojavi, ki so temeljili na osebnih čustvih ali pa so imeli kritično političen prizvok. Drugače povedano, z urjenjem pogleda sta me usmerila in pripravila na ukvarjanje z umetnostjo konstruktivistične provenience. S to estetsko izkušnjo se istovetim še dandanes. Kot odmev se mi vrača Alvianijevo opozorilo: »Non sporcare i tuoi occhi! Non guardare a queste schifezze!« (»Ne kvari si oči! Ne glej teh zmazkov!«) Zelo si je prizadeval zavarovati svoje prijatelje pred umetnostjo, ki po njegovem ni kvarila samo naših oči, ampak bi lahko s svojimi negativnimi učinki segla tudi v našo zavest. Z namenom, naj bomo pozorni, kako gledamo in vidimo stvari, je pogosto ponavljal, da 80 odstotkov informacij o svetu, ki nas obdaja, dobimo z vidom, zato moramo biti toliko bolj pazljivi, kako uporabljamo ta čut. Ni naključje, da tega izjemnega umetnika omenjam prav v Ljubljani, kjer je leta 1961 začel svojo kariero ter v naslednjih desetletjih postavil več pomembnih razstav, nazadnje pred dobrim letom Razumsko oko v Mednarodnem grafičnem likovnem centru.
Vrednotenje umetnosti, poljska različica
Nekaj zapažanj glede vrednotenja sodobne umetnosti utegne biti zanimivih v povezavi z razmerami na Poljskem v zadnjih dveh desetletjih. Po 1945 je bila poljska umetnost v primerjavi z drugimi državami vzhodnega bloka precej bolj svobodna. Ves čas je bila v stiku z zahodnoevropskim umetnostnim dogajanjem, na tekočem z vsemi novimi pojavi. Po 1980 je na umetnost najbolj vplivalo gibanje Solidarnošč, ki je spodbujalo izražanje občega nasprotovanja političnemu sistemu, zlasti v obdobju vojaške diktature in takoj po njem. To je pripomoglo k povezovanju umetniških krogov. Bojkot uradnih razstavišč je sprožil živahno podtalno delovanje, med drugim prirejanje razstav v cerkvah, ateljejih in zasebnih stanovanjih. Krzystof Bednarski je stanje ponazoril s skulpturo po klasičnem lepotnem kanonu Victoria, Victoria: roko je upodobil v gesti svobode, dvignjeni le napol, z dvema v zrak štrlečima prstoma. Stanje strahu, težavno življenje in protesti proti političnemu sistemu so združili umetnike v stremljenju k skupnemu cilju, k svobodi.
Po 1989 je to stremljenje postalo realnost − najprej je umetnike neomejena svoboda šokirala, mnogi pravzaprav niso vedeli, kaj naj z njo počnejo. Izkazalo se je, da marsikdo ni kos temu stanju, pokazale so se frustracije in razočaranja. Namesto k svobodi mišljenja in svežim idejam so se ljudje začeli zatekati k zahodnjaškemu potrošništvu v obliki nakupovalnih centrov, standardiziranih objektov, McDonaldov, KFC-jev, Pizza Hutov, novih avtomobilov in hitrih računalnikov. V nekaj letih se je stara etika, vključno z etiko umetnosti, sesula. V zgodovini zakoreninjen svet mitov, verstev in izročil se je spopadel s hladnostjo postindustrijske dobe. Večina mladih umetnikov je dialog z resničnostjo vzpostavila skozi samozadostnost upodabljanja stvari kot takih, brez skritih namigov in pomenov. Katarzyna Kozyra se je prva lotila predstavljanja nelagodnih tem in tabuiziranih področij družbenega življenja, posegala je čez meje spodobnega (film Javno kopališče). Film, fotografija in instalacije so postali mediji, ki jih mladi umetniki najpogosteje uporabljajo. Artur Zmijewski v svojih filmih in fotografijah razkriva človeške slabosti na način, ki pri marsikom vzbuja nelagodje, črpa tudi iz mučnih izkušenj preteklosti − zadnje svetovne vojne, zatiranja in holokavsta (znamenita serija Lego). V umetnosti Pawla Althamerja so v ospredju socialne teme, vloga in mesto umetnosti v velikih urbanih prostorih. Skupaj s prebivalci izbranega mestnega predela je pripravil akcijo ob vstopu v novo tisočletje: na fasadi neke zgradbe je s prižiganjem luči izza oken po izbrani shemi izpisal letnico 2000. Joanna Rajkowska je v središču Varšave, na glavnem mestnem križišču, postavila ogromno umetno palmo. Projekt Pozdravi z Aleje Jerozolimskie je nastal kot reminiscenca na umetničino potovanje v Izrael, s palmo kot neposredno aluzijo na Jeruzalem. Lani je Rajkowska izvedla še en projekt, Dotleniacz, na trgu Grzybowski sredi Varšave, med katoliško cerkvijo in sinagogo. S postavitvijo vodnjaka z ozonom je zapuščen predel spremenila v kraj srečanj in oddiha. Lokalno prebivalstvo je želelo instalacijo obdržati, a mestne oblasti so bile proti temu. Kako vrednotiti takšne posege, zakaj jih obravnavati kot umetnost? Vsekakor je umetnici uspelo pritegniti pozornost, postala je znana in se uveljavila, tudi z nagradami. Njene instalacije so široko priznane, za povrh pa zna pridobiti sredstva za uresničevanje svojih načrtov.
Kritična umetnost
Proti koncu devetdesetih let so kritiki med mladimi poljskimi umetniki zaznali težnjo, ki so jo označili za kritično umetnost. Zajema umetniške posege, ki vsebujejo kritiko družbenih razmer, politike ter posledic političnih in gospodarskih sprememb. Na poljsko umetnostno prizorišče je stopila skupina mladih žensk s feministično naravnanostjo. Ob tem velja dodati, da so tudi med študenti umetniških šol ženske v večini. Stvaritve mlade generacije izhajajo iz njihovega nezadovoljstva s procesom preobrazbe političnega sistema, za katerega so značilne najrazličnejše anomalije, ki velikokrat sprožajo proteste. Iz teh protestov včasih prihaja tudi do škandalov. Za poljske medije je bil prelom stoletja med drugim zaznamovan s škandali, ki so kot huda nevihta zatresli stene ugledne državne galerije Zacheta v Varšavi: znani poljski igralec je zahteval, da se njegov lik odstrani s slike Nacisti Piotra Uklanskega, skupina poslancev pa se je odzvala na skulpturo La Nona Ora Maurizia Cattelana, češ da žali njihova verska čustva. Figuro Janeza Pavla II. je na razstavo vključil Harald Szeemann, povabljen na predstavitev poljske umetnosti ob stoletnici galerije Zacheta. Je bila Szeemannov namen provokacija? O tem ne morem soditi, vsekakor pa je šlo za kontroverzno potezo. Škandali okrog galerije so se sklenili z akcijo lupljenja krompirja mlade umetnice Julite Wojcik, ki obsesivno ponavlja početja, po zgodovinski tradiciji uvrščena med zadolžitve žensk - pomivanje tal, urejanje vrta, kvačkanje, šivanje predpasnikov. . . Zaradi vsega navedenega in pod pritiskom medijev je morala direktorica Anda Rottenberg oditi iz Zachete.
Teh in številnih drugih afer se spomnijo vsi, prav tako imen vpletenih oseb. Naj uporabim citat iz nedavno objavljene knjige Slawomirja Marzeca Umetnost, ki je vse. Krajina po postmodernizmu: »... vsakič znova slišimo, da se mora umetnost boriti, upirati, prelamljati, itd., oziroma, da mora umetnik opravljati umazano delo. Po drugi strani pa naj bi umetnost nudila užitek, estetske vrednote in uteho, kot da je umetnik terapevtski pripomoček za razvajanje. Večina umetnikov seveda nastopa v eni izmed naštetih vlog. Nekateri celo prestopajo iz ene skrajnosti v drugo, včasih se ulični provokatorji na salonskih foteljih spremenijo v prijazne sogovornike. Kaj naj bi umetnik pravzaprav bil? Morda izraz pristne ustvarjalnosti in globine nista samo delovanje in radikalizem kot taka, kakor tudi ne zmeda, ki se sklicuje na tradicijo? Ali pa je umetnik mogoče nekdo, ki zna kljub vsemu ohraniti mir in ga posredovati drugim? Če je umetnost soočanje z nemogočim, je dandanes najteže doseči mir. Po pravici povedano bi bila ta predpostavka ena izmed posledic odločitve ukvarjanja s poslom, v katerem ne bi bilo čisto nič poslovnega, njegova narava bi bila popolnoma nekoristoljubna. Nekoristoljubnost kot cilj lahko prinese mir, notranji mir«. In nato doda: »Odstavki o miru so seveda zgolj idejni eksperiment, tako kot celotna knjiga.«
Mir je nedvomno dosegel Wilhelm Sasnal, po mnenju kritikov revije Flash Art (2006) najobetavnejši umetnik mlade generacije. Katarzyna Kozyra je deležna podobne popularnosti, vendar je njena prepoznavnost povezana s škandali in javnimi protesti, medtem ko Sasnal velja za nekakšnega pop zvezdnika. Radikalna umetnost Kozyre je kontroverzna ne samo za širšo javnost, temveč tudi za kritike in zbiralce. Sasnalovo slikarstvo pa se zdi sprejemljivo za »vsakogar«, kot dolgo pričakovana tradicionalna umetnost. Končno imamo umetnost, ki jo zlahka pokažemo v muzejih, edini problem so morda astronomske cene . . .
*Avtorica je tekst predstavila na simpoziju Vrednotenje sodobne umetnosti − kriza kriterjev?, ki je potekal 23. aprila 2009 v Narodni galeriji v Ljubljani. Prevod je delo Braneta Koviča.