Sonja je diplomirala leta 1988 na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani iz umetnostne zgodovine in etnologije. Že v svoji diplomski nalogi z naslovom Pogled na osemdeseta leta. Sodobno obalno slikarstvo iz leta 1987 je, pod mentorstvom profesorja Naceta Šumija, pokazala zanimanje za sočasna dogajanja v domači in tudi tuji umetnosti. V tem času je začela tudi z objavljanjem kratkih prispevkov o likovnem dogajanju v Kamniku, domačem mestu, ki mu je ostala zvesta vse svoje življenje. Po diplomi je bila leta 1989 in 1990 zaposlena kot kustosinja stalne zbirke Moderne galerije v Ljubljani. V tem času je v reviji M'ars redno objavljala recenzije razstav v matični hiši in galeriji Equrna, prvič pa se je ob študiji male plastike Franceta Kralja v depoju Moderne galerije specifičneje posvetila kiparskemu mediju. Leta 1992 je dobila trimesečno štipendijo avstrijskega Zveznega ministrstva za znanost in raziskovanje na Inštitutu za umetnostno zgodovino Karl-Franzens-Universität v Gradcu, ko je vpisala tudi magistrski študij o kiparju Jakobu Savinšku na Oddelku za umetnostno zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete. Njena magistrska naloga je nastajala ob pripravah na veliko Savinškovo retrospektivno razstavo v Moderni galeriji, pri kateri je že kot zunanja sodelavka — leta 1993 je postala mlada raziskovalka na ljubljanskem Oddelku za umetnostno zgodovino — sodelovala skupaj s Špelco Čopič in Juretom Mikužem. Posebej sodelovanje s Špelco Čopič, s katero sta v celoti inventarizirali Savinškovo zapuščino, je preraslo v dolgotrajno prijateljstvo. Leti 1994 in 1995 je zaznamovala vrsta dogodkov in objav, povezanih s Savinškovo retrospektivo, kronana z uspešno zagovorjeno magistrsko nalogo. Po otvoritvi v Moderni galeriji v Ljubljani septembra leta 1994 je bila razstava v decembru postavljena v Galeriji sodobne umetnosti in v Likovnem salonu v Celju, leta 1995 pa še v Dolenjskem muzeju v Novem mestu. Prav po svojem delo o Jakobu Savinšku bo Sonja ostala v spominu večine strokovne in splošne javnosti. Tudi po koncu retrospektive je ustvarjanje tega kiparja ostalo njena priljubljena tema, saj je poleg študij v reviji Rast leta 1995, Loških razgledih leta 2001 (o portretu Ivana Tavčarja) ter v Kamniškem zborniku leta 2002 (o Savinškovih delih v Kamniškem muzeju) leta 2002 pripravila tudi predstavitev njegovih del iz donacije Mile Kačič v Galeriji Mihe Maleša v Kamniku.

Poleg prijateljstva s Špelco Čopič, o katerem živo pričata dve besedili, ki ji ju je Sonja namenila ob njeni osemdesetletnici leta 2002 v Zborniku za umetnostno zgodovino in leta 2006 v Zborniku za Špelco Čopič, posebni izdaji Zbornika za umetnostno zgodovino, je ob pripravi na Savinškovo retrospektivo navezala prijateljske stike z drugimi slovenskimi kiparji, predvsem z Janezom Lenassijem. Leta 2002 je Lenassiju pripravila tudi retrospektivno razstavo kamnite plastike v Galeriji Šivčeva hiša v Radovljici in prispevala besedilo (Umetnik v sožitju z naravo) v katalogu. Prav sobivanje umetn(išk)ih in naravnih prvin, je bilo, kot kaže, v središču njenega zanimanja, saj je aktivno sodelovala pri projektih kot Voda in kipi (Ljubljana, 1997) ali Kiparski simpozij v Grosuplju (2004); na tem mestu je seveda treba omeniti tudi njeno življenjsko povezanost s kiparjem Dragom Vitom Rozmanom in skrb za predstavitev njegovega ustvarjanja širši javnosti.

S Sonjino smrtjo je v pisanju o slovenskem modernem in sodobnem kiparstvu nastala velika luknja, prav tako pa bomo — pri pogovorih o rastlinah na vrtu, o morju, ki ga je imela rada, o umetnosti in še o marsičem — pogrešali Sonjo tudi sodelavci na oddelku.