Damir Globočnik
Dr. Cene Avguštin (1923−2010): in memoriam
Dr. Cene Avguštin (1923−2010): in memoriam
Vsebine
Naslov
Slovensko
umetnostnozgodovinsko društvo
(SUZD)
Aškerčeva cesta 2
SI-1000 Ljubljana
tel: (01) 241 12 10
V tem času je postal tudi pobudnik sklenjene galerijske dejavnosti v Kranju in na Gorenjskem. Ko je bila leta 1954 v Prešernovi hiši postavljena začasna muzejska zbirka, je bila v pritličnih prostorih prirejena tudi prva povojna likovna razstava v Kranju. Likovne razstave so hitro postale sestavni del kulturnega utripa Kranja, ki se je razvil v pomembno likovno središče. Dr. Cene Avguštin je v letih 1954 do 1990 vodil v okviru Gorenjskega muzeja galerijsko dejavnost v Kranju. Skrbel je, da so bila vrata galerij vselej na stežaj odprta tako uveljavljenim ustvarjalcem kot mladim avtorjem. Med prvimi umetnostnimi zgodovinarji je ob slikarstvu, kiparstvu in arhitekturi pokazal posluh za fotografska snovanja. Leta 1970 je prisluhnil želji slovenskih fotografov - v okviru muzeja je bil ustanovljen Kabinet slovenske fotografije, ki je med muzejskimi in galerijskimi institucijami opravil pionirsko vlogo pri zbiranju fotografij in fotografskega gradiva ter prirejanju fotografskih razstav. Spremljal je tudi ljubiteljsko likovno dejavnost, med drugim je bil v letih 1973 in 1983 predsednik Združenja likovnih skupin pri Zvezi kulturnih organizacij Slovenije.
Razmere v prvih povojnih desetletjih so od umetnostnih zgodovinarjev zahtevale vsestransko strokovno angažiranost. Dr. Cene Avguštin je bil tudi eden prvih konservatorjev izven Ljubljane. V petdesetih letih je v muzeju skrbel za organizacijo spomeniškega varstva na celotnem gorenjskem območju. V letih od 1953 do 1960 je bil predsednik Okrajne spomeniške komisije v Kranju, od 1963 do 1965 je ob vodenju kulturnozgodovinskega oddelka muzeja opravljal tudi naloge v. d. ravnatelja Zavoda za spomeniško varstvo v Kranju. Spomeniškovarstveno delo na področju Gorenjske je bilo zaznamovano z vrsto uspehov pri odkrivanju in restavriranju srednjeveških fresk, plastik in arhitekture.
Med letoma 1965 in 1972 je bil ravnatelj Gorenjskega muzeja v Kranju, kasneje muzejski svetovalec za umetnostno zgodovino in vodja galerij. Prizadeval si je za neprekinjeno delovanje galerijskega programa in muzeja, ki se je dopolnil z novimi strokovnimi in drugimi delavci, sodeloval je pri muzejskih raziskavah, študijah in publikacijah (zbirka Gorenjski kraji in ljudje), pri snovanju Prešernovega spominskega muzeja sredi šestdesetih let ter ureditvah muzejskih zbirk v Mestni hiši. Skorajda ni bilo muzejske ali galerijske prireditve, na kateri ne bi bilo zaslediti Avguštinovega ustvarjalnega deleža.
Na podlagi terenskega proučevanja spomenikov, posebno ogrožene ljudske arhitekture, odkrivanja in restavracije srednjeveških fresk in tematskih razstav starejšega umetnostnega gradiva (Gotska plastika na Gorenjskem, Leopold Layer, Kiparstvo 17. stoletja, Baročni mojstri na Gorenjskem, Umetna obrt na Gorenjskem, Krajinarstvo v 19. stoletju na Gorenjskem idr.) je leta 1967 zasnoval stalno razstavo kopij srednjeveških fresk v Stebriščni dvorani v Mestni hiši. Leta 1968 je sledila zbirka gotske, renesančne in baročne plastike in slikarstva v prvem nadstropju Mestne hiše. Leta 1986 je bila urejena stalna razstava starejših slikarskih del iz umetnostnozgodovinske zbirke v pritličju nekdanje upravne stavbe Gorenjskega muzeja (Baročni dvorec oziroma kranjsko Župnišče).
Poleg likovnikov in sodelavcev pri pripravi razstav so radi zahajali v muzej k dr. Cenetu Avguštinu tudi drugi kulturni delavci. Ker so tu imeli svoj sedež Muzejsko in zgodovinsko društvo, občasno Klub likovnih delavcev Gorenjske in uredništvo revije Gorenjska, je muzej v zgodnjih letih veljal za enega osrednjih kulturnih centrov v najširšem pomenu besede.
Kljub temu da je bil dr. Cene Avguštin razpet med večplastnim delovanjem na področju muzealstva, likovne kritike in konservatorstva, se je intenzivno posvečal znanstvenemu raziskovanju. Leta 1971 je bil promoviran za doktorja znanosti umetnostnozgodovinskih ved. Doktorsko disertacijo Zgodovinsko-urbanistični in arhitekturni razvoj Kranja je dopolnil z novimi dognanji in jo leta 1999 izdal pod naslovom Kranj − naselbinski razvoj od prazgodovine do 20. stoletja pri Znanstvenem inštitutu Filozofske fakultete v Ljubljani.
Avguštinovo znanstveno in raziskovalno delo med drugim zajema urbanistični, naselbinski in arhitekturni razvoj gorenjskih mest in trgov v primerjavi z ostalimi slovenskimi in srednjeevropskimi mesti, spremljanje in ugotavljanje preobrazb naše meščanske hiše od njenega nastanka v srednjem veku do razkroja cehovskega načina gospodarjenja ter preučevanje arhitekturnih in likovnih sestavin ljudskega stavbarstva na Gorenjskem. Oblikoval je temeljne raziskovalne smernice in naše spomenike postavil v evropske okvire. Pritegnil je bogato primerjalno gradivo in uporabil dognanja s terenskih ogledov in raziskav, na katerih je nastala bogata fotografska dokumentacija.
Dr. Cene Avguštin je pronicljive ugotovitve iz konservatorskega delovanja in proučevanja gorenjske arhitekturne in urbanistične dediščine uporabil tudi pri muzejskem delu in likovni kritiki, nekatere slikarje pa je načrtno usmerjal k upodabljanju spomenikov ljudskega stavbarstva, ki so izginjali pred našimi očmi. Tudi sam je kot fotografski dokumentarist ohranil pred pozabo marsikateri danes porušeni arhitekturni spomenik v mestih ali na podeželju.
Avguštinovo strokovno delo je temeljilo na interdisciplinarni metodi. Ne glede na to, ali je nastopal v vlogi muzealca, direktorja muzeja, kustosa, umetnostnega zgodovinarja in etnologa, konservatorja, likovnega kritika in galerista - vsakokrat je uporabljal celovit pristop do strokovnih vprašanj.
Napisal je vodnike po gorenjskih mestih Tržič (1970), Radovljica (1974, 1985), Škofja Loka (1987), s sodelavci je pripravil vodnika po Kranju (1969, 1977) ter Kranju in okolici (1991). Strokovne prispevke je objavljal v zbornikih, periodičnih in samostojnih publikacijah, s prispevki je sodeloval v enciklopedijah in leksikonih. Zlasti ga je pritegnila arhitekturna in urbanistična dediščina Kranja, Radovljice, Škofje Loke in drugih mest ter njihova prostorska in vedutna zasnova, posebno pozornost je posvetil tudi posameznim stavbnim spomenikom in peračiški kamnoseški delavnici, ki je delovala od 17. do 20. stoletja. Pisal je o cerkveni arhitekturi v srednjeveških mestih na Slovenskem, gorenjskih mestih na stari fotografiji, spomeniškovarstvenih akcijah in sodobnih likovnih ustvarjalcih. Za Avguštinova strokovna besedila je značilen argumentiran, razumljiv, prečiščen in jedrnat jezik.
Za popularizacijo muzejskega, galerijskega in raziskovalnega dela ter kulturne dediščine si je prizadeval tudi s strokovnimi in poljudnimi predavanji ter javnimi vodstvi. Med drugim je okrog trideset let redno predaval bolnikom Psihiatrične bolnišnice v Begunjah.
Predvsem od sedemdesetih let dalje se je začela kontinuirano dopolnjevati bogata Avguštinova bibliografija s področja likovne kritike, ki ostaja raztresena po raznih časnikih in revijah (Glas, Delo, Dnevnik, Naši razgledi, Sinteza, Celovški zvon, Die Brücke itd.) ter predvsem po zloženkah in katalogih likovnih razstav. Nastopal je tudi na RTV Slovenija, radiu in avstrijski televiziji.
Pri pripravi ali izmenjavi razstav je dr. Cene Avguštin navezal stike z mnogimi domačimi galerijami (Murska Sobota, Piran, Maribor, Škofja Loka idr.). Dolgoletno sodelovanje se je odvijalo z Galerie an der Stadtmauer iz Beljaka, v kateri se je lahko predstavilo več gorenjskih in drugih slikarjev, medtem ko so avstrijski likovniki razstavljali v Kranju. Podobno sodelovanje je vezano na Tirolski kiparski simpozij v Innsbrucku. V Kranju je zasnoval skupinsko razstavo Sodobna likovna prizadevanja na Gorenjskem. V okviru dela z ljubiteljskimi likovniki je dal pobudo za več tematskih razstav sodobne umetnosti, posvečenih krajini, portretu, avtoportretu, ljudski dediščini, podobi mesta in človeka v njem.
Dr. Cene Avguštin je za enako odgovorno nalogo imel delovanje na umetnostnozgodovinskem, konservatorskem, muzejskem in likovnokritiškem področju. Leta 1983 je poudaril: »Umetnostne spomenike − slikarske, kiparske, arhitekturne, urbanistične in druge sprejemamo v inventar naše kulturne dediščine na podlagi umetnostno-zgodovinske analize. Sprašujem se, ali sem kot umetnostni zgodovinar pri tem vedno dovolj pozoren, natančen, dosleden in strokovno pripravljen, ali ne zanemarim kdaj pa kdaj vrednot, ki jih skriva spomenik in ga tako ne obvarujem pred napačnimi posegi ali pa celo pred uničenjem. Enako odgovornost nosim, ko razčlenjujem sodobno likovno delo. Ali sem morda zaradi nepazljivosti, površnosti spregledal kvalitete, ki jih vsebuje slika, kip, arhitektura in tako za vedno ugasnil ustvarjalno iskro v sočloveku? Nič manj pa ne grešim, če z neupravičeno hvalo obsipam likovnika in ga tako puščam na zgrešeni poti. Pri svojem delu se zavedam, da je umetnost namenjena vsem ljudem, da je njeno humano sporočilo treba prenesti na vsa področja človekovega življenja in dela. Temu cilju rabijo najrazličnejše likovne prireditve, umetniške razstave, predavanja, publikacije, razgovori.«*
Dr. Cene Avguštin je bil zunanji znanstveni sodelavec Filozofske fakultete, član Znanstvenega inštituta Filozofske fakultete in član mednarodne delovne skupine za preučevanje hiš in naselij (AHF). Sodeloval je v odboru Kluba kulturnih delavcev v Kranju in v uredniških odborih revij za kulturo Gorenjska (1956-1957), Snovanja (priloga Gorenjskega Glasa od 1967), Likovni odsevi, Kranjski zbornik idr.
Prejel je več nagrad: Prešernovo nagrado mesta Kranj (1958, 1965), Medaljo dela (1962), srebrni častni turistični znak TZS (1974), medaljo zveze konservatorskih društev Jugoslavije (1975), Odličje Svobode z zlatim listom (1979), veliko plaketo mesta Kranj (1980), Valvasorjevo nagrado (1980), Zlato Puharjevo plaketo (1981), Ažbetovo plaketo (1983), Steletovo nagrado za življenjsko delo (1999), Linhartovo plaketo občine Radovljica (2000), nagrado Janez Puhar za življenjsko delo (2009) idr. Za častnega člana so ga izbrala različna strokovna združenja: Foto-kino zveza Jugoslavije (1982), Slovensko umetnostnozgodovinsko društvo (1982), Fotoklub Janez Puhar v Kranju (1992) in Slovensko konservatorsko društvo (1993). Leta 2003 je postal častni občan Občine Radovljica.
Po odhodu v pokoj leta 1990 ni prekinil s pronicljivim in nesebičnim strokovnim delovanjem, v katerem je prej kot delo videl poslanstvo. Pripravljal je strokovne razprave, posvečene urbanističnemu razvoju srednjeveških mest na Slovenskem. Rad je bil tudi v živem stiku z likovnimi ustvarjalci. V vlogi likovnega kritika je s tehtno in dobrohotno besedo pospremil številne razstave. Znal se je vživeti v prizadevanja posameznega likovnika, v likovnih delih je iskal pozitivne elemente, nikoli ni grajal napak. Vselej je priskočil na pomoč s strokovnimi nasveti, besedilom za katalog ali zloženko, članstvom v žiriji ali strokovno oceno.
Dr. Cene Avguštin je bil prvi gorenjski muzealec, varuh kulturne dediščine, vodilni raziskovalec urbanističnega in stavbnega razvoja mest in ena osrednjih osebnosti gorenjskega kulturnega življenja. Njegovo vedrino, človeško toplino in žlahtnost, velikodušnost, kolegialnost, razgledanost in strokovni vzgled bomo pogrešali na številnih področjih.
* Cene Avguštin, Odgovornost do gledalca, umetnika in vse kulturne dediščine, Kulturni poročevalec, 1983, št. 57
