Gojko Zupan
Skrivnosti Benetk
Razstava zoran music. estreme figure, Benetke, Istituto Veneto di Scienze, Lettere ed Arti, od 3. decembra 2009 do 7. marca 2010
Na enem bregu beneškega Velikega kanala so leta 2009 preurejena Pinaultova Dogana, baročna Sta Maria della Salute, blizu muzej Peggy Guggenheim. Zapuščen je atelje Zorana Mušiča, izstopa pa galerija Akademije, v kateri je bil decembra 2009 razstavljen Leonardov Uomo universale. Na drugi strani lesenega mostu je prenovljena, slikovita beneška palača Franchetti, v katero le manjši plakati vabijo na skromno promovirano razstavo Zorana Mušiča. Izraznost številnih, javnosti prvič pokazanih Mušičevih slik v palači zdrži primerjave z umetninami na drugi strani kanala.
Razstava v palači Franchetti je butična in izjemna, ker so slike crème de la crème poznega Mušiča in ker ni razstavljena ena ali dve podobi iz posameznega ciklusa, pokazane so serije. Ida Cadorin je prvič dovolila in s svojo lucidnostjo verjetno kar sama določila, da so pred publiko prefinjene slike, do sedaj večinoma varno skrite v ateljeju in domovanju zakoncev Mušič. V posameznih zatemnjenih dvoranah je več, kakor samo neobičajne figure. Kot uvod je postavljen celopostavni filozof. V prvi sobi je v dveh vitrinah vzorec zgodnjih del, najstarejše so Dalmatinke z oslički s Korčule iz leta 1938 (narobe datirane v leto 1935). Sledijo jim konjički iz prvega povojnega obdobja in risba cerkve sv. Marka. Zelo strogo so odbrane slike do leta 1970. Izločili so vsa dela nefiguralnega obdobja, popularnih konjičkov je le za vzorec. V samostojni sobi je utemeljeno poudarjena serija različic portretov z naslovom Viandante, kjer so oglene, avtoportretne dopasne figure kot risbe slikane neposredno na hrapava platna.
V četrto sobo so razporedili samo slike notranjosti katedral, v naslednjo večinoma pozne risbe in nekaj slik beneških motivov, zlasti temnih silhuet Molina Stucky. Razstavljeni akrili in olja so, kakor bi jih prinesli neposredno iz ateljeja, le na podokvirih.
V največji dvorani so na štafelaje v loku razporedili serijo Sivi avtoportreti. Serija je prvič v zgodovini postavljena skupaj, kakor nekoč v ateljeju, kjer je nastajala. Navidezno slučajno na stojala razvrščeni avtoportreti so siv friz valovanja pokončnih pravokotnikov. Z redukcijo barv in skrajno ploskovitostjo je slikar zanikal akademska pravila in dokazal mojstrstvo poznega obdobja in vključenost v aktualna likovna razmišljanja časa. Minimalizem motiva, opuščanje palete barv in izčiščenje risbe pri pravem umetniku ni ovira, je zgolj dodatna spodbuda za sijočo izrazno moč slike. Ploskve so sivo duhovno zrcalo, ploskev umirajočih Benetk, pravo beneško ogledalo s kopico dodatnih pomenov ali zgolj sugestij. Platna so kot napeta Jernejeva koža; z Michelangelove Zadnje sodbe se je s trpko izkušnjo življenja brez poveličevanja trpljenja preselila k Mušiču. Slike so vzporedno odgovor bolj agresivnemu Baconu. Z manj patetike ali nasilnosti, z manj barvami, praktično brez njih, je Mušič uspel bolj prefinjeno izraziti življenje in njegovo duhovno nadaljevanje. Umetnik svoje odhajanje iz ideje transformira v okamnelo in neoprijemljivo stvarnost. Postanek in premislek ob teh umetninah je brez balasta, iskanja dokumentarnosti, obremenjevanja z ikonografijo, kronologijo.
Drugi del razstave je niz, ki poudari izzvenevanje. Strogo prebrane so slike serij Nismo poslednji. Vegetabilni motiv je neutemeljeno en sam, čeprav so nekatere slike te serije boljše od posameznih platen Nismo poslednji. Dodani poudarek so na gosto postavljeni portreti Ide ter različni Dvojni portreti. Z dvogovori na njih se razstava zaključuje. Popestritev so vitrine z risbami na papir, ki so pogosto neupravičeno prezrte.
Benetke in organizatorji ob lovljenju stoletnice niso v celoti razumeli, kaj pomeni izjemnost slikarjeve ustvarjalnosti in dodatna energija Ide Cadorin, celo njena drznost. Redke omembe Mušiča v decembrskih promocijskih gradivih Benetk to potrjujejo. Z izborom je Cadorinova presenetila svoje mesto in zaključila trilogijo razstav. Začela je z razstavo slik očeta, Guida Cadorina, nadaljevala je z razstavo svojih človečkov v palači Fortuny.
Kot avtorica besedila in razstave je podpisana Giovanna Dal Bon. Zvesto je sledila navodilom, zahtevam Cadorinove, s katero sodeluje že več let. Pripravila ji je knjigo spominov Doppio ritratto in verjetno z njeno pomočjo pomagala pri pripravi razstave v Barceloni, v mali galeriji Oriol.
Beneško predstavitev krasijo italijanski in v angleščino prevedeni dolgi citati slikarjevih misli ali poetičnih interpretacij njegovih serij za posamezne sobe. Tehnična pomoč so na panoje postavljeni reducirani podnapisi ter sheme z oznako lokacij slik po sobah. Pisna pojasnila olajšajo umeščanje v cikluse in ohlapna časovna obdobja.
Katalog sorazmerno skromnega formata in obsega bi bil za takšno razstavo lahko boljši. Izdelek je bolj spremljajoča knjiga, ki niha med klasičnim katalogom in estetiko besede ob reprodukcijah. Faktografija kot temelj vsake strokovne, umetnostnozgodovinske obravnave v Benetkah šarmantno šepa. Mušičeve duhovnosti ali severnjaške pedantnosti ne dosega. Natančnega popisa slik ni, bibliografski aparat je skrčen ali opuščen. Na koncu brošure je kratka, zastarela biografija, stisnjena na manj kot tri liste. Nekateri citirani podatki so prilagojeni. Mušič se za promocijo umetniško rodi, ko pride iz Dachaua, prerase v umetnika Italije, Francije in Evrope. V Sloveniji po beneških podatkih sodeč ni imel nikoli nobene razstave, prav tako ne v socialistični Jugoslaviji; za kraškim robom je nedefinirani vzhod. V popisu je, skupaj z Rilkejevimi Devinskimi elegijami devet naslovov, bolj literarnih kot strokovnih virov. Bogatejši je slikovni blok z 89 barvnimi reprodukcijami. Tiskarji so jih degradirali z raznolikimi in agresivnimi barvnimi vzorci podlog. Nekaj slik je na razstavi, med reprodukcijami v knjižici pa ne. Dodanih je devet fotografskih portretov. Slike umetnika pa preglasijo malenkostne ovire, ob njih slogovne in časovne okvire. So fin de siècle drugega tisočletja, so beneški odsevi in predvsem Mušičeve umetnine.
