Jakob Klemenčič
Risba na Slovenskem I.
Ljubljana, Narodna galerija, od 15. oktobra do 6. decembra 2009 (podaljšano do 17. januarja 2010)
Katalog ima 85 kataložnih enot, urejenih po rojstnih letnicah avtorjev, in 258 strani.
Risba na Slovenskem I.
Ljubljana, Narodna galerija, od 15. oktobra do 6. decembra 2009 (podaljšano do 17. januarja 2010)
Katalog ima 85 kataložnih enot, urejenih po rojstnih letnicah avtorjev, in 258 strani.
Leto 2009 v slovenskih ustanovah, posvečenih razstavljanju likovnih umetnin, ni minilo samo v znaku stoletnice Mušičevega rojstva. Eden pomembnejših dogodkov je bil tudi dvodelni pregled risbe na Slovenskem, prvi splošnejši prikaz te likovne zvrsti po razstavi leta 1961 v Jakopičevem paviljonu, ki pa je zajemala dela za dvajset let nazaj.
Za razliko od drugega (na ogled sicer postavljenega najprej) dela letošnjega projekta, ki je bil skladno z obilico gradiva precej obširen, razprostrt po dveh prizoriščih Mestne galerije, hkrati pa po izboru gradiva dokaj kaotičen, je razstava v Narodni galeriji precej bolj zgoščena in izbor zato bolj pretehtan. Edino delo, za katerega zares težko najdem dober razlog za vključitev v razstavo, je Povirkova skica za kiparski tondo, sicer pa je selekcija umetniških imen pričakovana, pri čemer je avtorjem razstave uspelo najdi redko ravnotežje med nekaj nujnimi eksponati (o »ikoničnih« v tovrstnem slovenskem gradivu težko govorimo, morda je temu najbliže Jakopičev avtoportret) in nepričakovanim oz. za posamezne umetnike netipičnim. Hinko Smrekar je tako poleg karikatur predstavljen s pleneristično eksteriersko skico, Gojmir Anton Kos pa poleg skice za večjo »historijo« še z zgodnjo naturalistično risbo valov. Malo nepričakovana (a glede na njegovo ukoreninjenost v neposredno zaznanem po svoje umestna) je predstavitev Jakca le z majhno skicno zabeležko (in odsotnost kakšne od ambicioznejših ekspresionističnih kompozicij). Tudi France Mihelič je zastopan le z enim delom, kar kvantitativno ne ustreza njegovemu ustoličenju (skupaj s Nikolajem Pirnatom, pri katerem na razstavi vendarle pogrešamo kakšno perorisbo) za najboljšega slovenskega risarja. Pri Venu Pilonu sta si dve od risb slogovno ter časovno zelo blizu in bi eno nemara lahko zamenjal kakšen od z inertno črto zarisanih aktov iz druge polovice dvajsetih let, preveč podobni pa sta si tudi dve Pregljevi risbi iz vojnega ujetništva. Razveseljiva je prisotnost umetnikov, ki nista samoumevno pripoznana kot »naša«, Lojzeta Špacapana (njegovi brutalno živahni akti domiselno stoje nasproti Tratnikovega portreta goriškega umetnika) in Nore Lavrin. Z največ deli, štirimi, je poleg obeh Šubicev in Pilona predstavljen Gabrijel Stupica, vendar vsako od njegovih izbranih del ponuja svoj likovni pristop in tako skupaj zaokrožijo dokaj kompleksni portret mladostnih iskanj vélikega mojstra. Pri tem je zanimivo in kazno, da sta slogovno konservativnejši risbi po duhu bližji klasičnim Stupičevim povojnim delom.
Razstava je na ogled v dvorani, namenjeni prestižnejšim občasnim razstavam. Postavljena je nekako labirintno, tako da se izza vsakega vogala kažejo nove risbe; s tem je - poleg zaradi občutljivosti papirja potrebne pridušene svetlobe - intimni značaj risbe še poudarjen. Vse to pa nadalje popestri nekaj eksponatov, razstavljenih horizontalno v vitrinah (skicirke in reproducirani ilustraciji).
Razstavljena dela lepo zastopajo tako različne namene risbe (načrtovanje likovnega dela druge zvrsti, skica po naravi, samostojno likovno delo, publiciranju namenjena ilustracija ...) kot tudi vse glavne motivne sklope in široko pahljačo uporabljenih likovnih materialov oz. tehnik. Pri slednjem pa nas napisi ob risbah (ki niso vedno popolnoma enaki tistim v katalogu) žalibog nekajkrat tudi vznejevoljijo. Frotaža je, na primer, termin, ki je že dolgo (vsaj od Maxa Ernsta naprej) uveljavljen za prenos teksture, podložene pod papir, z drgnjenjem risala na drugi strani, medtem ko gre pri Šantlovi Gospe Judit in Savinškovem Erosu za brizganje barvila s čopiča ali ščetke; Mihelič na razstavljeni risbi tuša ni nanašal s čopičem (kot piše na razstavi, v katalogu je omenjen le tuš), temveč, kot na večini tovrstnih risb iz tega časa in kot je razvidno iz duktusa, s trstiko; pri v Zvonu reproducirani (v tehniki heliogravure, ki je popolnoma fotomehanski postopek) Šubičevi ilustraciji gre zgolj za varianto risbe, razstavljene v originalu, čeprav je iz besedila kataloga razumeti, da gre za isto risbo; »estompiranje« na Stiplovškovi risbi je očitno le posledica korigiranja in ne zavestno uporabljeno likovno sredstvo; kredo so postavljavci razstave včasih označili s kredo, včasih kot crayon (ali conté crayon), včasih pa - npr. pri Mateju Sternenu - tudi kot grafit; itd. Take netočnosti so še posebej nenavadne ob navajanju tako efemernega podatka, kot je približna ocena gramature papirja (vsaj, kadar ni prilepljen na nosilec).
Risbe so v katalogu, kar je pohvalno, reproducirane v barvah, kataložne enote pa je prispevalo več umetnostnih zgodovinarjev. Področja so si razdelili po času nastanka: Barbara Jaki, ki je pisala o predimpresionističnem obdobju, Andrej Smrekar, ki je prevzel čas preloma stoletja do prve vojne, in Mateja Breščak, ki je obdelala nekaj risb kiparjev tega obdobja, so v svojih besedilih upoštevali bistvo razstave in v dovoljšnji meri predstavili likovno oz. specifično risarsko problematiko obravnavanih umetnin, medtem ko se je četrti avtor, Igor Kranjc, raje pretežno posvetil bolj umetnostno-teoretičnim in sociološkim vprašanjem časa po prvi vojni in se je čisto likovnih aspektov posameznih del komaj kdaj bežno dotaknil. Pohvale vredna je rubrika »primerjaj« (skupaj z navedbo razstav in objav) pri vsaki kataložni enoti, še lepše pa bi bilo, če bi bile v besedilu omenjene navezave (npr. reprezentativnejša dela, ki so jim botrovale razstavljene skice) vsakokrat tudi upodobljene, pa čeprav le z manjšimi črnobelimi sličicami.
Kljub navedenim pomanjkljivostim je razstava z dovolj skrbno izbranim in lepo postavljenim gradivom eden najprijetnejših ljubljanskih likovnih dogodkov leta 2009.
