Asta Vrečko
Marko Jakše, More freshest meat
Muzej in galerije mesta Ljubljane, Galerija Jakopič, od 10. marca do 4. aprila 2010
Vsebine
Naslov
Slovensko
umetnostnozgodovinsko društvo
(SUZD)
Aškerčeva cesta 2
SI-1000 Ljubljana
tel: (01) 241 12 10
Na večini del so upodobljene sanjske vizije, mitična groteskna bitja, ki so se splazila iz del Hieronimusa Bocha, nato pomudila pri Maxu Ernstu in se tako uspela pritihotapiti ter na novo zaživeti na Jakšetovih platnih. Zanimiva je tudi barvna lestvica, kjer osrednje mesto zaseda krvavo rdeča. Ponekod se obrne popolnoma proti temni strani, spet na drugih delih pa se poigrava z različnimi živimi barvami, ki jih z otroško navdušenostjo dodaja eno poleg druge. Avstralske motive najdemo zgolj na nekaterih upodobitvah, ki so predstavljene na začetku. Ponekod lahko celo začutimo kaotičen postapokaliptičen svet iz prav tako avstralskega filma Mad Max. A vendar se začne nato avtor elegantno premikati iz avstralske sfere v univerzalno in ključni problemi, ki jih obravnava, niso več vezani na geografsko omejeno območje, na koncu pa pravzaprav, kot bomo kasneje videli, niso več vezani niti na časovno komponento tukaj in zdaj.
S svojimi deli spravlja Jakše gledalca mnogokrat v neprijeten položaj in ta pojav ga več kot očitno fascinira, kar začutimo še preden se dobro potopimo v njegov sanjski svet. Takoj na začetku, ko vstopimo v razstavni prostor, smo soočeni z demoničnimi očmi velikanske ribe, ki nepremično frontalno strmi v nas z nasprotne stene. Ta srepi pogled nas nemudoma navda z nelagodjem, ki rezultira v tem, da nagonsko pogledamo na stran, kjer pa se najdemo iz oči v oči z novimi demoničnim pogledom, ki prijaha iz njegovega avtoportreta. Ampak tukaj se njegova raziskava še nikakor ne konča, kajti na delu Daughters nas s tem ponovno neposredno sooči. In tako se njegova razmišljanja vedno bolj, ko se gibljemo po razstavi, premikajo iz konkretnega v univerzalno. Pri sliki, kjer naredi hommage Malevičevemu Črnemu kvadratu, je to še posebej očitno, saj sta na spodnjem delu dve črni luknji, ki predstavljata potovanje skozi čas, v smislu: včeraj je bilo to platno tam, danes pa je Črni kvadrat, osrednja umetnina velikega niča, kjer ni, kot pravi Wajcman, nič za videti in je vse, kar je za videti, za sliko, tukaj, na tem novem delu. In tako se tukaj vrti v prostoru in času, saj je Jakše to ključno delo dvodimenzionalnega modernizma postavil v trodimenzionalno obliko, ki se kot Kubrickov kubus vrača in ustvarja med njima časovni portal.
Očitno ima nekaj priljubljenih motivov, ki sestavljajo neko osebno ikonografijo, a je ob prvem pogledu morda še ne moremo v celoti razumeti, kot na primer motiv slonove noge, lobanje in predvsem mesa. Meso, ki ga je že umetnik že sam izpostavil kot osrednji motiv z izbiro naslova, je uporabljeno v več oblikah. Z njim nedvomno najprej namiguje na trgovanje in ravnanje z ljudmi kot kosi mesa, kar je še posebej lepo upodobljeno na delu Freshest meat. V ozadju slike sedijo identični možje v oblekah, z grotesknimi obrazi, spominjajo na upravne odbore velikih korporacij in si na ogromni mizi ogledujejo kose mesa. Pri ključnem delu More freshest meat pa gre še dlje. Ne poigrava se samo z grotesknim ravnanjem ljudi z ljudmi v sodobni družbi, ampak tudi z našim lastnim ravnanjem in odnosom do svojega telesa ter absurdnimi družbenimi ideali, ki temeljijo na geslu biti vedno ter za vedno mlad in lep. A kaj, ko enkrat vsako meso razpade!
Tukaj se dotaknemo še zadnjih dveh pomembnih motivov predstavljenih v tem ciklu - to sta minljivost in transformacije. Minljivost lahko začutimo na več slikah, a najbolj očitna je na delu velikega formata White heels. Na njem preigrava znano temo Kronosa, ki jé svoje otroke na Goyevi upodobitvi, ki jo tudi namerno replicira. A umetnik naredi zasuk v pogledu, tako da gospodarja časa preobrazi v groteskno srhljivo žensko figuro. Ta postane simbol nečimrnosti, ki pa prav tako jé svoje otroke, torej vase zaljubljene ženske z visokimi belimi petami, ki jih zanima samo lastna zunanja podoba. Pod tem velikanskim bitjem, ki zavzema večji platna, so na dnu upodobljena razpadajoča, na pol prebavljena trupla teh nečimrnic, ki so kontrastu z urejenimi ženskami v petah, saj jih je v svoje kremplje dobila minljivost. Na zunaj ni ostala niti senca tega, kar so bile, odznotraj pa je bilo tako vse prazno. Tako ustvari svojo sodobno interpretacijo večnega motiva vanitas, hkrati pa tukaj tudi dokončno obračuna s človeško neumnostjo in egoizmom.
Iz povedanega lahko razberemo, da je Jakše luciden družbenokritični umetnik, ki preigrava dogajanje očitnega, dejanskega ter metafizičnega in obratno, ne da bi s tem izgubil izpovedno moč. Kot vsak dober umetnik ni imun na dražljaje iz okolja. S svojimi podobami interpretira sodobno dogajanje in opozarja na probleme v družbi. V avstralski pokrajini je našel nov močan vzgib, ki je naredil njegovo umetnost še bolj čustveno nabito. Vsekakor slikar, ki ni še povedal vsega, kar mu leži na duši.
