Dunajski muzej za uporabno umetnost (Museum für angewandte Kunst − MAK) je ob koncu lanskega leta nekoliko spremenil in obogatil svoje študijske zbirke. Spremembe in dopolnitve so v zbirki kovine, tekstila in keramike.
Študijske zbirke so navadno dopolnilo stalne razstave določenega muzeja. Postavljene so lahko kot posebni, spremljevalni tematski sklopi, na področju uporabne umetnosti pa gre največkrat za predstavitev posameznih zbirk. Te so, v skladu s tradicijo in režimom hranjenja, navadno razdeljene po materialih (kovina, keramika, les, tekstil), a z izjemo na primer pohištva, ki sledi funkciji predmetov iz lesa. Že sama tematika, namreč kovina, steklo ipd. na nek način obljublja vitrine, polne predmetov, s sumarnimi podnapisi, brez kakšnega posebnega spremljevalnega gradiva, vsekakor pa brez tistih elementov, ki naredijo razstavo gledljivo in obiskovalcu prijazno. Študijske zbirke zato, pogosto želji kustosov navkljub, navadno ne predstavljajo velikega magneta za najširšo publiko. Vzrok je velika množica gradiva in statičnost v nasprotju z dinamičnostjo drugih muzejskih razstav. Seveda so študijske zbirke lahko zelo različne. Njihov razpon sega od odprtega (ali oglednega) depoja do tematskih postavitev, ki se od ostalih zbirk ločijo le po večjem številu razstavljenih predmetov.

Muzej pa ima poleg najširšega, laičnega občinstva tudi drugačne obiskovalce. To so tisti, ki že sami vsaj delno poznajo gradivo ali pa so morda na področju že strokovnjaki. Strokovno občinstvo ima velikokrat drugačne zahteve od laične javnosti. Ker pa je v manjšini, laična javnost pa v veliki večini, se navadno prilagajamo predvsem tem drugim (oziroma prvim po številu obiskovalcev). Izjema so študijske zbirke. Te so torej navadno prav posebej namenjene ljudem, ki problematiko že delno poznajo in želijo svoje znanje poglobiti.
Tudi strokovna javnost se prej ali slej zasiti, če so študijske zbirke preveč enolične, statične, brez vsakršnih sprememb. Zato je tudi te treba dopolnjevati in spreminjati, še zlasti, ker ima navadno vsak muzej večino svojega gradiva v depojih, ki obiskovalcem niso dostopni. Torej so študijske zbirke tudi priložnost, postaviti na ogled očem javnosti sicer skrite muzealije.
MAK je bil eden prvih srednjeevropskih muzejev z nadvse inovativno razstavno ponudbo. Ta je predvsem obsegala spoj tradicije in sodobnosti, saj so oblikovanje stalne razstave (odprte leta 1993) zaupali nekaterim pomembnim sodobnim umetnikom, tako da je vsak sklop (kronološko, po obdobjih) avtorsko delo kustosa in enega od oblikovalcev/sodobnih umetnikov. MAK je bil tudi eden prvih srednjeevropskih muzejev s študijskimi zbirkami.
Te imajo svoje mesto v kletnih prostorih. Po materialih so predmeti razdeljeni v študijske zbirke keramike, stekla, kovine in pohištva, tekstila, del na papirju in nekaterih manjših postavitev (npr. Pohištvo v žarišču, frankfurtska kuhinja).
V zadnjih mesecih leta 2009 so odprli kar tri dodatke, izboljšave, obogatitve študijskih zbirk.
Prva med njimi je Chawan (japonsko ime za čajno skodelico pri čajnem obredu). Na razstavi so predstavljeni predmeti v zvezi z japonskim čajnim obredom iz azijske zbirke MAK, predmeti pa so izposojeni tudi iz drugih avstrijskih in celo japonskih zbirk. Čajni obred je zelo kompleksen dogodek, ki ne vključuje samo načina pitja čaja, ampak je tudi vrsta meditacije. Vse faze priprave in pitja so formalizirane, podrejene strogim pravilom. Enako velja za posode. Ker so japonski estetski kanoni bistveno različni od evropskih, si težko predstavljamo, da za skodelice za čajni obred niso uporabljali porcelana, ampak druge zvrsti keramike, tiste, ki jih Evropejci ne povezujemo z visoko kulturo in lepoto. Posode na prvi pogled delujejo robustno, nenavadno, predvsem zaradi preprostih oblik in minimalne, skope dekoracije. Med evropskim in japonskim čajnim posodjem pa je še ena velika razlika: v Evropi nekako od konca 17. stoletja naprej uporabljamo servise, torej komplete skodelic, krožničkov, čajnika, sladkornice in ročke za mleko, na Japonskem pa je vsaka skodelica unikat, je popolnoma individualizirana. Ničesar, kar bi bilo podobno servisu, ne poznajo. Prav to veliko individualnost oziroma unikatnost izdelkov omogočajo na prvi pogled grobi in za naše pojme komaj dodelani izdelki.
V študijski zbirki kovine je na ogled razstava Osnovni pribor. V kuhinji in v kleti, ki obsega posodo in pribor za kuhanje od srednjega veka do nekako 19. stoletja. Srečamo se z bakrenimi kotlički, bogato ornamentiranimi kleščami za vaflje, reliefno oblikovanimi posodami za narastke, kipnike in kolače ter priborom in povsem anonimnimi posodami za shranjevanje hrane. Posodam je skupna predvsem izdelava iz nekaterih materialov, ki so bili poceni, kot so baker, svinec, les, preproste vrste keramike. Ti predmeti skoraj nikoli niso prišli pred oči gostov in nikoli niso stali na jedilni mizi, niti ob najbolj navadnih dneh ne. Zato je pri njih predvsem poudarjena funkcionalnost, veliko bolj kot estetski videz. Ta pa ima precej pomembnejšo vlogo pri posodah, ki so bile namenjene pečenju kruha, kolačev, narastkov, vafljev in podobnega, saj so služile kot kalup za okrasitev omenjenih jedi. Odsotnost estetske funkcije je povzročila odsotnost slogovnih prvin, zato je takšne posode zelo težko datirati. Mogoč razpon obsega tudi dvesto let. Zaradi istih vzrokov se jih do danes ni prav dosti ohranilo, saj so jih lastniki za razliko od jedilnih posod zavrgli, ko so odslužile. Zato je takšna zbirka - paradoksalno - danes postala zelo dragocena. Avtorica (Elisabeth Schmuttermeier) si je za vodilo vzela eno najbolj citiranih misli v zgodovini oblikovanja, namreč slogan arhitekta Louisa Sullivana Form follows Function. Skoznjo je pokazala, da so se oblike teh posod skozi stoletja le malo spreminjale, če pa so se že, pa so spremembe prihajale počasi in postopoma.
Študijsko zbirko tekstila je trenutno oplemenitila razstava Pravljice na blagu. Otomanski tekstil v zbirkah MAK. Razstavljene so vezenine16. in 17. stoletja, nekaj preprog in oblačilnih dodatkov, na primer izredno zanimivi trakovi za turbane iz 18. stoletja. Poleg turških so razstavljeni tudi predmeti iz zasedenih dežel, kot so bile na primer Srbija, Bolgarija, Armenija in druge. Otomanski tekstil je zaznamovan z vplivi bogatega perzijskega oblikovanja tekstila. Ornamenti, ki najpogosteje kot gost preplet v manieri horror vacui prekrivajo celotno površino blaga, imajo simbolen pomen. Prav simbolika s svojo izpovednostjo nadomesti odsotnost človeške figure. Vezeni in tkani motivi so najpogosteje stilizirani cvetovi tulipanov, granatna jabolka, geometrijske oblike in kaligrafija. Napisi na perilu in spodnjih oblačilih so imeli tudi apotropejsko funkcijo, saj so nosilca ščitili pred zlom in ga še posebej varovali v bitki. Zbirka MAK je sicer manjša kot recimo zbirke islamskega tekstila pariškega Louvra (louvrska islamska zbirka je največja v Evropi), londonskega Muzeja Viktorije in Alberta ali newyorškega Metropolitanskega muzeja, a so predmeti dragoceni tudi zato, ker prihajajo iz balkanskih dežel in Zakavkazja.
Dodatek k zbirki pohištva ima naslov Pohištvo kot trofeja. Trofeja je mišljena v dobesednem smislu, namreč v povezavi z lovom. Že od nekdaj so ljudje izdelovali pohištvo tudi iz delov ulovljenih živali, kot so kosti, rogovi, kože in podobno. Danes eksotični materiali so bili nekoč množični in vsem dostopni. Vendar pa namen avtorjev ni predstaviti zgodovinskega razvoja pohištva iz živalskih materialov. Fokus razstave je namreč na obdobju modernizma, ki sega od dvajsetih let prejšnjega stoletja do modernih pristopov k oblikovanju v osemdesetih letih. Poudarjena je tudi ironija, ki se kaže v preinterpretaciji vloge in pomena trofeje kot take ter v uporabi sintetičnih posnetkov dragocenega krzna in podobnega. Prav ta ironičnost je tista, ki daje ton razstavi. Trofeja torej v pravem in prenesenem pomenu.
Vse tri razstave so zanimive in na kvaliteten način dopolnjujejo že razstavljeno gradivo. Vredno ogleda!