Ines Unetič
Znanstveni simpozij Arhitekturna zgodovina; arhitektura, naročniki in družba
Ljubljana, 27. in 28. november 2009
Znanstveni simpozij Arhitekturna zgodovina; arhitektura, naročniki in družba
Ljubljana, 27. in 28. november 2009
Znanstveni simpoziji Arhitekturna zgodovina s podnaslovom Arhitektura, naročniki in družba se je odvijal v prostorih Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, v Restavratorskem centru v Ljubljani, ki je bil poleg Oddelka za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete (Univerze v Ljubljani) tudi organizator simpozija. Znanstveno srečanje je v dveh dneh, med 27. in 28. novembrom 2009, ponudilo veliko zanimivih umetnostnozgodovinskih in arhitekturnih tem. Predstavljene vsebine so poslušalcem ponudile vpogled v zgodovino arhitekturnega dogajanja pri nas in na tujem, predstavile nekatera razmerja med naročniki in arhitekti, podale vrednosti in kritični pogled na arhitekturo in njeno družbeno razumevanje ter prikazale današnja razmerja med arhitekturo, naročnikom in družbo.
Prvi dan se je zvrstilo osem govornikov, ki so bili razporejeni v štiri vsebinsko povezane sklope. Simpozij se je začel z uvodnim nagovorom dr. Stanka Kokoleta (Znanstveno-raziskovalno središče Koper, Univerza na Primorskem), ki je udeležence simpozija pozdravil tudi v imenu izr. prof. dr. Mateja Klemenčiča (Oddelek za umetnostno zgodovino, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani). Dr. Kokole je kot moderator tudi uvedel prvi sklop predavanj simpozija. Prva govornica je bila doc. dr. Helena Seražin (Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta, ZRC SAZU, Ljubljana) s predstavitvijo vsebine Javno naročništvo v Benetkah v prvi polovici 18. stoletja; primer Massari-Scalfarotto-Tirali. Predstavila je sistem uradov Beneške republike, ki so naročali gradbena dela na različnih področjih republike, ter delo, nadzor in medsebojne povezave arhitektov, ki so bili v javna naročila vključeni. Na to predstavitev je bila vsebinsko navezana naslednja, saj je na primeru Skradinske katedrale prikazala gradbeno dejavnost v Dalmaciji v okviru javnega naročništva Beneške republike v 18. stoletju. Govornica je bila Darka Bilić (asistentka na Institutu za povijest umjetnost v Zagrebu), ki je v okviru predstavitve Izgradnja katedrale u Skradinu pod Ius patronatom Mletačke republike natančno predstavila skoraj stoletno gradnjo tega sakralnega objekta.
Moderator drugega sklopa predstavitev je bil arhitekt Aleksander Saša Ostan. Prva predstavitev z naslovom Kapital moramo imeti radi je težišče zanimanja prenesla iz arhitekture na naročnike in družbo. Dr. Maja Breznik (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) se je osredotočila predvsem na renesančno mecenstvo in podrobneje prikazala povezavo med kapitalom in umetnostjo, nekoliko razčlenila odnose med naročniki in umetnostjo, ki bi jo lahko razumeli tudi kot podaljšek kapitala, ter predstavila nekatera strokovna literarna dela o imenovani temi. Naslednja govornica nas je popeljala na bližnji vzhod. Predstavitev De re aedificatoria po izraelsko asistentke dr. Rebeke Vidrih (Oddelek za umetnostno zgodovino, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) je med drugim pokazala na razlikovanje med družbenimi skupinami, kar se kaže v arhitekturi - na to je opozoril že Alberti, na posamezne značilnosti in ustvarjalce izraelske arhitekture ter na prepreke, ki so jasen odraz družbe in njene zgodovinske zavesti.
Tretji sklop, ki ga je vodila doc. dr. Helena Seražin, pa nas je zopet popeljal na slovenska tla, v čas 17. in 18. stoletja. Doc. dr. Metoda Kemperl (Pedagoška fakulteta, Univerza v Ljubljani) nas je popeljala v Idrijo, ki je imela v 17. stoletju več cerkva (cerkev sv. Trojice so zgradili kar rudarji sami), in nam pod naslovom Nekaj drobcev o gradbeni zgodovini cerkve sv. Barbare v Idriji predstavila nove ugotovitve o tej cerkvi. Naslednja predstavitev je prevesila pozornost iz arhitekture na krajinsko arhitekturo oziroma vrtno umetnost. Mlada raziskovalka Ines Unetič (Oddelek za umetnostno zgodovino, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) je predstavila načrt dveh vrtnih zasnov nadškofijske palače v Ljubljani, ki ga hranijo v Arhivu republike Slovenije. Naslov Ljubljanski škof Ernest Amadej grof Attems in vrt ob ljubljanski nadškofijski palači je potreboval popravek: Vrt nadškofijske palače v Ljubljani, saj škofa Attemsa ni bilo mogoče povezati z zasnovama na načrtu - zasnovi bi namreč lahko umestili šele na začetek 19. stoletja.
Zadnji sklop simpozija, ki je bil arhitekturno orientiran, je vodil arhitekt dr. Bogo Zupančič (Arhitekturni muzej, Ljubljana). Arhitekt Robert Potokar je imel predstavitev Projekti arhitekturnega biroja Ravnikar Potokar, prek katere smo lahko spoznali natečajne rešitve (univerzitetni kampus Novo mesto, knjižnica Krško, nova stavba sodišča v Ljubljani, osnovna šola v Kamniku, kopališče Kolezija) in nekatere realizirane projekte, kot so knjižnica Franceta Bevka v Novi Gorici, športna dvorana Srečka Kosovela v Sežani, srednja zdravstvena šola v Celju, poslovna objekta F1 in F2 na Masarykovi v Ljubljani, poslovna šola IEDC na Bledu, center starejših Trnovo, hiša Rupena in mnogo drugih. Ti projekti so bili rezultat dela arhitekta in želja naročnika, ki pa niso prevladale nad rešitvami oziroma je prišlo do prilagajanj obeh udeležencev. Tak konsenz je lažje dosegljiv pri manjših projektih, pri večjih — že kar urbanističnih — pa do uskladitve velikokrat ne pride. Ta problem je dobro ponazoril arhitekt Aleksander Saša Ostan v svoji predstavitvi Naročnik, arhitekt in družba; (ne)sorazmerja v »svetem« trianglu (primeri iz lastne prakse). Prikazani so bili mnogi arhitekturni projekti, rešitve različnih delavnic, koncepti in diagrami, ki so poudarili arhitektov razmislek, upoštevanje prostora in naravnega okolja z željo ustvariti prijetnejši življenjski prostor človeka. Prvi dan simpozija se je zaključil v poznih večernih urah, saj je vsak sklop oziroma vsaka predstavitev spodbudila vprašanja in mnenja navzočih in s tem tudi dinamične razgovore.
Drugi dan nas je v prvi sklop predstavitev vpeljala izr. prof. dr. Marjeta Ciglenečki (Oddelek za umetnostno zgodovino, Filozofska fakulteta, Univerza v Mariboru). Prvi govornik je bil mladi raziskovalec Franci Lazarini (Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta, ZRC SAZU, Ljubljana) s temo Arhitektura vojašnic 19. stol. na Slovenskem; primer mariborske kadetnice. Popeljal nas je skozi gradbeno dejavnost vojašnic na Slovenskem s poudarkom na avstrijski dejavnosti, natančneje dunajski, ki je bila za našo arhitekturo pomemben vzor v tistem času. Naslednji govorec je bil Luka Skansi (arhitekturni zgodovinar in asistent na IUAV v Benetkah) s predstavitvijo Peter Behrens in nemška ambasada v St. Petersburgu, 1911—12. Nemški arhitekt Behrens, katerega dela so bila kasneje zgled za nacistično arhitekturo, je na ruskih tleh, v opno trga vtkal monumentalno stavbo, ki se je zlila z okolico, vnesla klasicistične elemente in poudarila tudi preproste, praktične rešitve prostora. Arhitektu je uspelo ustvariti objekt, ki je zbujal zanimanje skozi čas ter pri različnih ljudeh — najsibodi pri Albert Speeru ali pri Francetu Steletu.
Zadnji sklop predavanj je uvedel doc. dr. Robert Peskar (Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine, Novo mesto). Dr. Peter Fister (Fakulteta za arhitekturo, Univerza v Ljubljani) je s predavanjem Problemi razumevanja/vrednotenja zgodovine arhitekture ob upoštevanju spreminjanja kriterijev za njeno gradnjo prikazal različne poglede družbe na arhitekturo. Med drugim je predstavil različne pojme, ki jih je družba oblikovala ob svojem razumevanju arhitekture (od pozicije arhitekture, ki je bila do leta 1964 »brez vrednosti«, nato pa je pridobila na kvaliteti, do zahtev urbane arhitekture, ki zanemari merilo človeka, ali do aktualnih nagrad Piranesi, ki so podane brez utemljitev). Sledilo je predavanje dr. Damjana Prelovška (Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta, ZRC SAZU, Ljubljana) Historična arhitektura in mi, ki je na podlagi svojih izkušenj in spoznanj podal mnenje o stanju historične arhitekture pri nas, o njenem razumevanju in skrbi za ohranitev. Poudarek je bil na kulturni dediščini, saj predstavljata velik problem njen register in novi zakon, ki naj bi skrbel za njeno ohranitev. Obe predavanji sta sprožili živahno razpravo o aktualnih problemih na področju varovanja arhitekturnih oziroma kulturnih spomenikov.
Predavanja so uvedla zadnjo točko v programu simpozija — okroglo mizo z naslovom Prenova palače Urbanc, ki sta jo vodili Martina Malešič (mlada raziskovalka na Oddelku za umetnostno zgodovino, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) in Tina Potočnik (mlada raziskovalka na Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta, ZRC SAZU, Ljubljana). Udeleženci okrogle mize so bili: Jorg Kosler (lastnik in naročnik), Marija Režek Kambič (odgovorna konservatorka, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije), Boris Deanovič (Restavratorski center, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije), Uroš Birsa (odgovorni projektant prenove, Api d. o. o.), Helena Draškovič (predstavnica najemnika Magistrat International d. d.), Matjaž Pangerc (projektant prenove notranjosti) in predstavnik investitorja in glavni nadzornik gradbišča. Sodelujoči so predstavili potek dela pri prenovi palače — od začetne ideje do del, ki se trenutno odvijajo, predstavili so način dela, medsebojno sodelovanje, iskanje rešitev in predlog (tako idejnih kot tehničnih) in tudi elaborat o prenovi palače. Simpozij se je tako zaključil z izjemnim primerom dobrega sodelovanja različnih strok, ki vodi v projekt ohranitve pomembnega kulturnega spomenika.
Po precej teoretično obarvanih vsebinah je bil na koncu znanstvenega simpozija, izpostavljen praktični del, ki je na dobri poti do uresničitve in ohranitve arhitekturnega spomenika. Zaključni del simpozija je bil kot nekakšen pozitiven in optimističen zgled za prihodnje delo na področju kulturne dediščine in arhitekturne zgodovine ter kot tak primerna spodbuda za naslednje srečanje.
