Asta Vrečko
Od Narodnega doma do Narodne galerije
ed. Mojca Jenko, Monika Pemič, Ljubljana, Narodna galerija 2009
V knjigi Od Narodnega doma do Narodne galerije, ki sta jo uredili Mojca Jenko in Monika Pemič, je predstavljena zgodba stavbe do točke, ko je postala dom naše osrednje zbirke, ki jo gosti še danes.
Knjigo, ki je precej bogata s slikovnim in dokumentarnim gradivom, sestavlja več prispevkov. Osrednja dva sta izpod peresa urednic. Prvi z naslovom Dom za narodno galerijo, avtorice Monike Pemič, je posvečen Narodnemu domu, osredotoča pa se predvsem razlogom za gradnjo in arhitekturnemu natečaju. Del tega je bil že objavljen v Zborniku za umetnostno zgodovino (1), a takrat v nemškem jeziku s krajšim slovenskim povzetkom, tako da je prevod dobrodošel. Nekatere ugotovitve iz leta 2006 je avtorica nadgradila z novimi spoznanji. V prispevku nekoliko korigira ugotovitve starejših avtorjev, ki so, kot pravi, obravnavali narodne domove skoraj izključno iz narodnega vidika. V svojem razmišljanju predvsem izpostavlja dejstvo, da je bil poleg narodnega za gradnjo pomemben še neki drug vzrok in to je nastajanje novega slovenskega meščanskega razreda, ki je želel konkurirati tradicionalnemu nemškemu meščanstvu, ki je imelo svoje shajališče na prireditvah, ki sta jih prirejali društvi Kazina in Filharmonija. Tja so, dokler ni začel s svojim delovanjem Narodni dom, tudi sami zahajali. Pemičeva se osredotoča na pobude za gradnjo, ki so prihajale iz tega porajajočega družbenega razreda in jih imenuje za ključne nosilce narodnega gibanja ter jih poskuša umestiti v tedanjo družbeno-kulturno-politično situacijo pri nas.
Presežna vrednost prispevka leži vsekakor v natančnem vpogledu v razpisne pogoje natečaja in primerjavi še ohranjenih prijavljenih projektov. Žirija se je, poleg financ, osredotočila predvsem na ustreznost tlorisa, medtem ko je estetski učinek zgradbe ni tako zanimal. Izbrani projekt Františka Škabrouta se je držal postavk razpisa, kjer je bila predvsem poudarjena finančna plat in zahteva, da »pretirano in malenkostno okraševanje« ni zaželeno. Sam arhitekt je v obrazložitvi projekta napisal, da je ves čas imel v mislih finance in varčeval kjer koli se je dalo. Žirija je njegov projekt ocenila kot najbolj smotrn v arhitekturnem in finančnem oziru.
Avtorica podvomi, da je neposredni vzor za Narodni dom res Národní divadlo v Pragi, ki ga je projektiral Josef Zítka, saj gre pri tej arhitekturi za očitno poudarjanje nacionalnih simbolov, ki so bili predvideni že od samega začetka, medtem ko v Ljubljani pretirano razkošje v nobenem pogledu ni bilo zaželeno. Pri celotni dekoraciji stavbe (tako v Škrabtoutovih načrtih kot pri detajlnem okrasju, katerega avtor je bil Adolf Wagner, ki je bil tudi član žirije, ki izbrala Škrabroutov načrt) je bila v ospredju zmernost, kar pa je bila posledica tendenc iz Gradca. Narodnim simbolom se je Wagner s historicizmom izrecno izognil. Vendar pa je narodno-simbolno vsebino dobila stavba vsaj s slavnostnim programom ob otvoritvi. Liberalno časopisje, tradicionalno naklonjeno meščanstvu, je hvalilo imenitnost dogodka, v katoliških medijih pa je požela kar nekaj kritik, rekoč, da naj slavnost ne bi bila dostopna za preprost narod. Ne glede na vse je slovensko meščanstvo z odprtjem Narodnega doma pokazalo, da se krepi in postaja enakovredno nemškemu. Društva, ki so našla svoj prostor v novi stavbi in novo družabno življenje pa so pomembno krepila slovensko narodno zavest.
Tekst, ki sledi, se na predhodnega navezuje, saj gre za članek Františka Škabrouta o Narodnem domu v Ljubljani objavljen leta 1893 (2) v prevodu Monike Pemič. Škabrout je sam objavljal članke o svojih projektih in s tem skrbel za svojo prepoznavnost v na novo nastalem strokovnem časopisu Technický obzor. Za prvi letnik je predstavil prav Narodni dom.
Tukaj je to nadvse zanimiv dodatek k prispevku iste avtorice, saj nam arhitekt s svojimi besedami obrazloži razmišljanje ob ustvarjanju načrta, izpostavi nekatere pomisleke in pojasni rešitve problemov, s katerimi se je najbolj ukvarjal. Kot pravi, je bila naloga, »če že ne težavna, pa vsaj zelo zahtevna«, saj je moral upoštevati toliko različnih razpisnih pogojev, sámo izbiro zemljišča in pri vsem skupaj biti še zelo varčen.
Češki raziskovalec arhitekturne zgodovine Pavel Vlček je avtor življenjepisa Františka Škabrouta (1858−1899). Že na začetku prispevka opozori, da je bilo na Češkem o Škabroutu malo raziskanega ter da o njegovem življenju ni znanih veliko podatkov. Vsa njegova pomembnejša dela so nastala v razponu le štirih let in njegov morda največji uspeh v karieri je bila prav zmaga na ljubljanskem natečaju, ki mu je odprla pot do novih naročil. Njegova dela so zaznamovana s historicizmom poznega 19. stoletja, ko je pod vplivom dunajskih profesorjev začel počasi opuščati neorenesančne oblike, katerih privrženec je bil.
Zadnji del knjige je prispevek Mojce Jenko Kresija-Jakopičev paviljon-Narodni dom, Reševanje prostorske problematike Narodne galerije 1918−1928, v katerem gre predvsem za natančno razčlembo gradiva iz arhiva Narodne galerije. Večina tega gradiva je bila obdelana že v publikaciji Porajanje umetnostne zbirke (3), ki je izšla ob 90-letnici Narodne galerije, kjer je bila Mojca Jenko tudi avtorica strokovnega besedila. Ti dve publikaciji se smiselno in oblikovno dopolnjujeta. V tem tekstu gre za ponoven natančnejši pregled dokumentarnega gradiva in ovrednotenje le-tega ter umestitev v takratno družbeno-politično situacijo. Takšne raziskave so izjemno pomembne, če želimo razumeti širši kontekst, v katerem so se takrat znašli ustanovniki Narodne galerije.
Naj zaključimo z besedami direktorice Narodne galerije Barbare Jaki, ki je sicer v knjigi prevzela uvodno besedo, kjer pravi, da naj bo ta publikacija simbolična spodbuda za že dolgo načrtovano prenovo Narodnega doma.
(1) Monika PEMIČ, Die nationale Idee zog in unsere bürgerlichen Kreise ein - Das Vereinhaus "Narodni dom" zu Ljubljana, Zbornik za umetnostno zgodovino, 42, 2006, pp. 92−113.
(2) František ŠKABROUT, Národní dom v Lublani, Náveh Fr. Škabrouta, architekta v Praze, Technický obzor, Orgán Spolku architektů a inženýrů v království Českém, 10. Sebtember 1983, I, 23. pp. 213−216.
(3) Porajanje umetnostne zbirke, ob 90-letnici Narodne galerije (ed. Mojca Jenko), Ljubljana 2008.
