A+ | A | A-

Galerija sodobne umetnosti Celje
Mušič. Stupica. Reminiscence na čas vojne
do 30. aprila 2010

Po pravkar zaključeni odmevni pregledni razstavi Zorana Mušiča (1909−2005) v ljubljanski Moderni galeriji in leta 2008 prvikrat predstavljenih gvaših Gabrijela Stupice (1913−1990) v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani, smo pripravili v Celju zgodbo na témo, ki je skupna obema umetnikoma: vojna. Ta doživeta groza, ki je bila kot globoka sled vtisnjena v njuni življenji in se je dvigala iz globin spomina na površje, je pretresljivo zapisana v Mušičevih ciklih oljnih slik in grafik Nismo poslednji ter v ciklu gvašev Upor Gabrijela Stupice.

Zoran Mušič je zadnje leto vojne preživel v koncentracijskem taborišču Dachau. Tam je nastala zbirka risb o nacističnih grozodejstvih, ki je v začetku sedemdesetih let pobudila umetnikov v svetu najodmevnejši slikarski in grafični cikel z naslovom Nismo poslednji. Stupičevi gvaši na temo Upor so nastali med letoma 1961 in 1962. Slikar je v njih izjemno sugestivno upodobil prizore podtalnega delovanja v času vojne (sojenje, skrivni sestanki, žalovanje, obup, pokol talcev in vkrcavanje ujetnikov na njihovo zadnjo pot), ki se po vsebini in likovni formi dotikajo drug drugega, vseh dvanajst pa tvori enovito sliko tragičnih vojnih usod. Celjski reprizi smo dodali presunljive starostne avtoportrete obeh slikarjev, ki sta postala prijatelja že na zagrebški akademiji sredi tridesetih let prejšnjega stoletja ter grafično mapo z sedmimi litografijami Cadastre de Cadavres iz stalne zbirke Koroške galerije likovnih umetnosti Slovenj Gradec, s katerimi je Zoran Mušič opremil poezijo Réneja de Soliera.
Razstava tako ni zgolj povzetek ljubljanskih razstav, temveč nova zgodba, ki prvič razkriva dotik opusov Mušiča in Stupice, vezanih na eksistencialistično misel, na večni in usodni znak človeštva. Hkrati je njuna skupna predstavitev soočenje dveh notranjih svetov, ki sta s svojo likovno govorico v času ujela korak s sodobnim, evropskim slikarskim svetom ter z modrostjo vsak zase presejala dramo doživete resnice v ikonografijo smrti.
Oba slikarja sodita v najvišji ustvarjalni potencial slovenske umetnosti druge polovice dvajsetega stoletja; oba imata skupne študijske korenine (zagrebška šola) in kljub temu, da sta se razvijala v različnih kulturnih in geografskih prostorih (Mušič v tujini, Stupica doma) ter se dotikala velikih evropskih kulturnih središč, sta ustvarjala v samoti. Atelje je bil prizorišče dela in spomini preproste poteze, ki so presunljivo polzele po svodu slikarske površine.
Galerija sodobne umetnosti Celje je razstavo pripravila v sodelovanju z Moderno galerijo Ljubljana, Koroško galerijo likovnih umetnosti Slovenj Gradec ter zasebnimi zbiratelji.
Naša spletna stran uporablja piškotke za boljše delovanje strani. Več si lahko preberete tukaj.
se ne strinjam
se strinjam