Tatjana Badovinac
Antependij in postna slika Antona Postla na Vrhu nad Boštanjem

Na strmem bregu, v zaselku Topolovec, na Vrhu nad Boštanjem stoji podružnica boštanjske župnije, božjepotna cerkev Marijinega vnebovzetja (1). Napis na vzidani marmorni plošči nam pove, da sta božjepotno cerkev leta 1734 zgradila Janez Andrej baron Mordax de Porttendorf z ženo Ivano Terezijo roj. baronico Taufferer (2). Zasnovo cerkve Marijinega Vnebovzetja pripisujejo zgodnjemu ustvarjalnemu obdobju arhitekta Candida Zullianija (3). Cerkev sestavljajo pravokotna ladja z močno porezanimi vogali, ki je pokrita s kupolo, pravokoten prezbiterij in zvonik pred fasado. Zvonik je spodaj kvadraten, v nadstropju pa preide v oktogon s čebulasto streho; pozidali so ga najbrž kasneje, verjetno gre za delo domače zidarske delavnice (4). Hkrati s cerkvijo so bile zgrajene tudi kapelice, sedem po številu, ki jih je prav tako dal zgraditi baron Mordax, in so verjetno simbolizirale Marijinih sedem žalosti; romarji so jih lahko podoživljali ob romanju na Vrh (5).
Cerkvena oprema je z izjemo orgel baročna, dopolnjuje arhitekturo in ustvarja lep primer podeželskega celostnega baročnega spomenika. Glavni oltar Marije Vnebovzete (6) je delo neznanega avtorja iz leta 1734. Jezuitsko vodilo OMNIA AD MAIOREM DEI ET BEATAE MARIAE VIRGINI GLORIAM na glavnem oltarju, veliko število jezuitskih svetnikov na oltarjih ter ponovljeno vodilo Omnia ad maiorem Dei glorI (am) (Vse za večjo božjo slavo) v knjigi na sliki sv. Notburge in sv. Ignacija Lojolskega kažejo na vplivno vlogo jezuitskega reda pri postavitvi in vodenju te romarske cerkve (7). »Jezuitski duh« se kaže tudi v »portretni » podobi Ignacija Lojolskega na južni steni ladje. Vzroke za duhovni vpliv tega reda velja iskati morda v sorodstveni povezavi Janeza Andreja s pomembnima članoma jezuitskega reda Antonom (1662-1725) in Wolfgangom Mordaxom (1660-1733) (8).
Zasluga obeh naročnikov gradnje, Janeza Andreja Mordaxa in žene Terezije, je izpostavljena ne le z omembo na grbovni plošči, ampak tudi simbolično - z izbiro svetnikov, ki so z njunimi imeni povezani: sv. Andrejem, sv. Janezom Nepomukom in sv. Terezijo. Krstna patrona donatorja se nahajata na oltarnih slikah levega in desnega stranskega oltarja, kip sv. Terezije pa v atiki glavnega oltarja. Na desni strani ladje je še manjši stranski oltar, na katerem je slika Valentina Metzingerja z nenavadno združitvijo dveh svetniških likov: sv. Notburge in sv. Ignacija Lojolskega iz prve polovice štiridesetih let 18. stoletja (9).
Glavni oltar je posvečen Mariji Vnebovzeti. V osrednjem delu glavnega oltarja je Marija z Jezusom, sredi oblakov in obdana z angeli, levo in desno od nje pa so svetnice. V sredini atike je niša z Marijinim kronanjem, obdana s štirimi angeli, levo in desno sta dve svetnici - redovnici, leva drži v roki križ, desna (sv. Terezija) pa knjigo. Pod nišo je napis: OMNIA AD MAIOREM DEI ET BEATAE MARIAE VIRGINI GLORIAM.
Kip Marije z Jezusom v postnem času prekriva slika Marijinega vnebovzetja. Podoba ni nastala sočasno z oltarjem, ampak verjetno v šestdesetih letih 18. stoletja, skupaj s poslikanim baročnim antependijem, ki je pritrjen k oltarni menzi (10). Postna slika Marijinega vnebovzetja je slabše ohranjena, toda fiziognomije apostolov in barvna skala kažejo na avtorstvo Antona Postla. Prizor je zasnovan dvodelno: v spodnjem, zemeljskem delu je skupina dvanajstih apostolov, ki živahno gestikulirajo, v nebesnem delu pa je upodobljena Marija, ki jo obkrožajo štirje angeli. Gre za razširjeno interpretacijo Marije Vnebovzete; njenemu vnebovzetju so namreč pričali apostoli (11).
Teza o Postlovem avtorstvu te postne upodobitve postane še bolj verjetna, saj z gotovostjo lahko trdimo, da je bil tudi avtor poslikanega antependija, pritrjenega ob menzo glavnega oltarja. Delo predstavlja različico slikarjevega drugega antependija, ki se je prvotno nahajal na glavnem oltarju podružnične cerkve Karmelske Matere Božje v Slapah pri Šmarjeti, sedaj pa restavriran visi v cerkveni ladji (12). Obe deli sta naslikani na platno, podobne velikosti in kažeta podobno razdelitev polj. Pri obeh je celota razdeljena v 10 polj, ki so izpolnjena s posameznimi cvetlicami in cvetnimi girlandami na podlagi, ki variira med rdečo, rožnato in modro barvo. Poslikava antependijev posnema brokatno tkanino, posamezna polja pa obrobljajo trakovi in resice. Osrednja sredinska kartuša v Slapah prikazuje prizor z Marijo, ki klečečemu redovniku izroča škapulir, v Topolovcu pa Marija s sklenjenimi rokami stoji na oblaku in angelčka jo dvigata v nebo. Kartuši se delno razlikujeta v oblikovanju školjčevja in zavojčevja. Slikar je za osnovo povsod izbral šablonsko ponavljajoče se cvetlice, različno je upodobil le girlandi in v girlando vpeto cvetje. Antependija se med seboj razlikujeta tudi po cvetlicah, naslikanih v dveh stranskih poljih, toda o isti slikarski roki se da sklepati iz barvne palete, ki jo obvladujejo rožnati, modri, modrozeleni in okrasti toni.
Antependij z osrednjim motivom Marije Vnebovzete ustreza motivu glavnega oltarja. Zastavlja pa se vprašanje, zakaj je antependij za oltarno menzo prevelik. Mogoče je, da je to posledica pomote naročnika ali slikarja, ali pa so antependij preprosto prenesli od drugod.

(1) Alfonz ŽIBERT, Cerkev Marijinega Vnebovzetja na Topolovcu, BOŠTANJ − 800 let, Boštanj 1998, p. 288; Franci PETRIČ, Duša, le pojdi z mano. Božje poti na Slovenskem, 5, Ljubljana 2000, pp. 102-105; Metoda KEMPERL, Romarske cerkve − novogradnje 17. in 18. stoletja na Slovenskem: arhitekturni tipi, poslikava, oprema, Ljubljana 2001 (doktorska disertacija, Univerza v Ljubljani, tipkopis), p. 149.
(2) KEMPERL 2001, cit. n. 1, p. 149; Janez Andrej in njegova žena Ivana Terezija sta imela v lasti gospoščine Gomila, Radeče, Graben pri Novem mestu in Boštanj. Napis na plošči z grbi: ILLVSTRISSIMVS DNVS DNVS IOANNES L. BA. MORDAX DE PORTTENDORFF DNVS IN ZEILSPVRG PACH HORTENSTEIN GRABEN VNTER ERKENSTEIN RATSCHACH ET SAVENSTEIN ET ILLMA DNA DNA IOANA THERESIA L. B. MORDAXIN NATA EX L B ATAVFFERER HANC SACRAM AEDEM IN HONOREM DEI ET B. MARIAE V(IS) EXTRVCX ERVNT ANNO 1734. Za nekaj podatkov o naročnikih cf. Boris GOLEC, Iz zgodovine pisarniške slovenščine v 1. polovici 18. stoletja, Arhivi, XXIV/1, 2001, pp. 104-106.
(3) KEMPERL 2001, cit. n. 1, p. 149.
(4) KEMPERL 2001, cit. n. 1, p. 149.
(5) PETRIČ 2000, cit. n. 1, p. 103.
(6) Podobno zasnovan je osrednji del oltarja sv. Frančiška Ksaverija v istoimenski kapeli v p. c. sv. Lovrenca, Metni vrh, Žabjek nad Sevnico, ki ga je Sergej Vrišer datiral v drugo četrtino 18. stoletja in povezal s konjiškim rezbarstvom (Sergej VRIŠER, Baročno kiparstvo na slovenskem Štajerskem, Ljubljana 1992, pp. 104-106).
(7) PETRIČ 2000, cit. n. 1, p. 104.
(8) Arhiv Republike Slovenije, AS 1075, Zbirka rodovnikov, Mordax von Porttendorf. Več podatkov o življenju Antona in Wolfganga Mordaxa v: Constatin WURZBACH, Biographisches Lexikon des Kaisertums Österreich, 19, Wien 1868, pp. 78-79.
(9) Anica CEVC, Valentin Metzinger, Ljubljana 2000, p. 381, cat. 229.
(10) antependij: Marija Vnebovzeta, o. pl., 96,5 x 243,4 cm, dimenzije celotnega platna 103 x 249. 

(11) Lev MENAŠE, Marija v slovenski umetnosti, Celje 1994, p. 272. Razširjena varianta Marijinega vnebovzetja se pojavi tudi na sliki, ki visi na severni steni ladje. Manieristična upodobitev Marijinega vnebovzetja je delo neznanega avtorja in z nekaterimi značilnostmi kaže na bližino mojstra Hansa Georga Geigerfelda.
(12) Marija izroča škapulir redovniku, o. pl., 98 x 246 cm (Ferdinand ŠERBELJ, Anton Postl, Šentrupert 1987, p. 75, cat. 63).

Slikovno gradivo:
1. Marija Vnebovzeta, antependij glavnega oltarja, p. c. Marijinega Vnebovzetja, Vrh nad Boštanjem (foto Gabrijela Kovačič)
2. Marijino vnebovzetje, postna slika na glavnem oltarju, p. c. Marijinega Vnebovzetja, Vrh nad Boštanjem (foto Gabrijela Kovačič)
3. Marijino vnebovzetje (izrez), postna slika na glavnem oltarju, p. c. Marijinega Vnebovzetja, Vrh nad Boštanjem (foto Gabrijela Kovačič)