Asta Vrečko
Razstavi feministične umetnosti v Ljubljani
Rdeča: barva spola v videoizsekih in Feministična umetnost v Sloveniji
Galerija Photon, Križevniška 10, Ljubljana, od 14. maja do 11. junija 2010

Center in Galerija P74, Prušnikova 74, Ljubljana, od 18. maja do 20. junija 2010

Prostor galerij tracionalno obvladujejo moški, kar se ob kritični refleksiji institucije zahodne umetnosti tudi vedno znova izpostavlja in problematizira. Ob lanski okrogli, deseti, obletnici mednarodnega feminističnega in queer festivala Rdeče zore je Lev Kreft dejal: »Moški se v svetu umetnosti počutijo ugodneje in udobneje od žensk. Problem je z institucijami, zgrajene so na moških konceptih, ki jih skrivajo pod svojo univerzalnost. Feministična umetnost je od konca šestdesetih let odprla fronto, na kateri smo danes vsi, ki dvomimo o univerzalnosti okvira, po katerem delujejo umetniške ustanove.« Ravno v teh dneh pa sta kar dve razstavi posvečeni ženskam in z izjemo Tadeja Pogačarja v Galeriji P74, so tudi umetnice izključno ženske.
V Photonu je na ogled mednarodna razstava videa, ki jo je kurirala umetnica, aktivistka in kuratorka Evelin Stermitz, z naslovom Rdeča: barva spola v videoizsekih. Rdeča je imela skozi zgodovino toliko različnih pomenov mnogokrat povezanih z ženskami in v tem odnosu je postala na neki način tudi barva spola. In prav ta odnos so želele umetnice na tej razstavi izpostaviti, reflektirati v kontekstu razstavljenih video del. Obravnavajo nasilje nad ženskim telesom in njegovo izkoriščanje v medijih, dotikajo se vprašanj ženske spolnosti ali lepotnega ideala večne mladosti, s katerim nas vsakodnevno obmetavajo mediji. Kika Nicolela v videu Ecstasy Poem postavi v jukstapozicijo dva počasna posneta igralke Liv Ullmann, na enem je mlada, na drugem pa že v zrelih letih. Lotile so se tudi kritike samih oglasnih sporočil namenjenih ženskam, ki ženske skoraj izključno postavljajo v nekakšen podrejeni položaj požrtvovalne matere, odlične kuharice in vesele gospodinje, a hkrati osebe z briljantno kariero − pa ne fotomodela, da ne bo pomote, poleg vsega še tako izgledajo. Esencialna ženskost pa jim je po navadi vzeta z vsemi oglasi za vložke in tampone, ker menstrualna kri ni rdeče barve, ampak laboratorijsko sterilno modre. Video Ane Grobler Super Ultra tako kritizira vso to plodovito in poneumljajočo produkcijo oglasov, ki obravnava žensko menstruacijo kot nekaj umazanega in nehigienskega, kar se mora prikrivati in pred čemer moramo biti v družbi maksimalno zaščiteni.
Prav Ana Grobler pa je kustosinja razstave v Galeriji P74, ki je pravzaprav prva pregledna predstavitev feministične umetnosti pri nas. Gre za dela, ki zavzemajo daljši časovni okvir, predstavljeno je tudi delo Dube Sambolec, Ženske prihajajo! iz leta 1976, ki velja za prvo feministično delo pri nas. Razstava zavzema različne medije od fotografije, videa, kolažev, platen, risb itd. in je nastala iz raziskovanja Groblerjeve za diplomsko nalogo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. V kratkem bo izšla tudi njena knjiga Feministična umetnost v Sloveniji : vplivi ženskih skupin, gibanj in družbenega okolja.