Metoda Kemperl
Ob odkritju kipa izr. prof. Mirka Bratuše pred ljubljansko Pedagoško fakulteto
4. junija 2010
Mirko Bratuša je poseben med slovenskimi kiparji. Ne samo zato, ker je eden redkih, ki jih zanima oziroma ki delajo javne spomenike, poseben je tudi zato, ker stalno izumlja tehnične postopke in izdeluje orodja za obdelavo materialov, najbolj pa zato, ker edini v Sloveniji sam naredi vse izredno zahtevne postopke obdelave materiala vključno s končnim vlivanjem, saj ima v ateljeju poleg mnogih strojev in peči tudi majhno livarno. Je umetnik, ki se ne uklanja diktatom modnih trendov in se bori za mesto figure v sodobnem slovenskem kiparstvu.
Rdeča nit njegovega ustvarjanja po vsebinski plati je humor, predvsem pa ironija. Že od približno leta 1995 ustvarja podobe samovšečnosti, samozadostnosti, slaboumnosti, izprijenosti človeške narave, skratka prevladujoče stanje človeškega duha v sodobni družbi. Tako ga lahko primerjamo z dvema velikanoma satire in ironije, ki sta hitro prerasla v jedka komentatorja družbene, socialne in politične problematike, Honoréjem Daumiejem in Georgom Groszom, ki sta vsak po svoje kazala razočaranje nad stanjem duha v svojem času.
Kip, ki ga vidite, je s podstavkom vred visok približno 150 cm in je vlit v bron po postopku izgubljenega voščenega modela. Pred seboj imamo povsem samozavestno pojavo, ki trdno stoji na tleh in s ponosom kaže svoj trebušček. Pravzaprav je to hibridno bitje, pol žaba in pol človek. Zakrnele roke ima skrite na hrbtu, blažen nasmešek na obrazu pa spremljajo očala za spanje, ki pokrivajo oči. Telo je odeto v bisere, preko katerih je oblečen na videz dragocen plašč. Kip ima vse, kar ga dela umetnino: je formalno dovršen, estetski, duhovit, družbeno kritičen in zelo dobro umeščen v okolje.
Čeprav bo imel od danes naprej ta kip status javnega spomenika, pa to ni tradicionalen javni spomenik, ki poveličuje zmagoslavne vojskovodje ali zaslužne kulturnike. Pravzaprav kip spada v serijo umetnikovih tako imenovanih protispomenikov, ki nimajo več tradicionalne vloge in funkcije spomenika, ampak nam pripovedujejo mnogo kompleksnejše zgodbe. Bolj kot spomeniki so to opomniki. Zato so se na kiparjeva javna naročila ljudje vedno burno odzvali, tako pozitivno kot izrazito odklonilno. To ni čudno, saj so vsa Mirkova dela izzivalna in gledalca ne morejo pustiti ravnodušnega.
Tako je tudi ta kip izredno intrigantski, kompleksen in celo sam s sabo kontradiktoren. Tako kot nobena oseba in noben dogodek nista in ne moreta biti enoznačna in enopomenska, ima tudi ta kip več pomenov. Treba ga je brati na vsaj treh nivojih. Prvi je odnos kipa z javnostjo oziroma prostorom, kjer stoji; drugi nivo je oseben, intimen odnos med kipom in gledalcem, kajti kip je ravno še zadosti majhen in zelo natančno izdelan, da lahko zelo hitro z njim vzpostavimo osebni stik; tretji pa je oseben odnos med kipom in umetnikom. Nobena podoba ne bi mogla biti Mirku bolj nasprotna kot je ta pojava samozadostnosti, brezsmiselnosti, ki z blaženim nasmeškom na obrazu in očali za spanje pripoveduje, da je nič ne zanima, in da nič ne dela, in da je pri tem nadvse zadovoljna, saj je dobro oblečena in dobro prehranjena. Mirko pa je nasproti temu izredno razmišljujoč in izredno delaven človek, pravi rokodelec in njegov atelje je kot Vulkanova delavnica.
Mirku Bratuši je zelo pomemben prostor, v katerega je njegov kip umeščen, in vedno išče tako formalne kot vsebinske povezave med njima. Ta kip, čeprav nič ne vidi in ga nič ne zanima, potrebuje ne samo subjekt, ki ga gleda, ampak tudi objekt, v katerega se sam zazira. Mirko je pri tem izbral stavbo fakultete, ki bi prav tako morala biti antipod tej podobi. Fakulteta je namreč sedež modrosti, kritičnega razmišljanja in delavnosti. In upam, da mi vsi v tem hibridu ne bomo videli zrcala, predvsem pa, da bomo študente izobraževali in vzgajali tako, da se njihova podoba ne bo zrcalila v tem kipu, ampak da bo to njihovo nasprotje.
Če se je prej omenjeni francoski slikar in kipar Honoré Daumier spravljal na konkretne ljudi takratne visoke družbe, ki so služili propadlemu bonapartizmu, zato so ga celo zaprli, ljudje pa so se zelo bali, da se bodo znašli na eni izmed njegovih karikatur, nam Bratuša med drugim noče pokazati konkretne osebe, ampak slehernika, ki služi neoliberalistični ideologiji s tem, ko nič ne vidi, nič ne sliši, nič ne ve in celo uživa v svoji nevednosti.
Žal mi je le, da bo ta metroseksualec čez čas dobil olivno zeleno patino, saj mu ta zlatkasti odtenek veliko bolje pristoji. Čestitam vodstvu fakultete za pogum, da so sprejeli ta kontraspomenik oziroma opomnik in ga celo postavili na najbolj prestižno mesto − pred vhod fakultete. Vabim vas, da si kip ogledate in upam, da boste vsakič, ko ga boste opazovali, v njem videli nove vsebine. Zase pa se bojim, da še dolgo ne bom zmogla te poti mimo kipa prehoditi brezbrižna.
