Mobilnost muzejskih zbirk je ena od prednostnih nalog v okviru evropskega medkulturnega dialoga. Obsega migracije posameznih predmetov (izposojo) iz zbirke enega muzeja ali galerije v zbirko drugega, ki je lahko tudi v tujini, gostovanja občasnih razstav in podobno. Ker so pogoji, ki urejajo to področje, različni v različnih državah članicah, kar mobilnost zavira, je bila oblikovana v naslovu omenjena delovna skupina. Sestavljajo jo člani iz vseh držav članic EU. Pri delu skupine so uporabili tako imenovano odprto metodo koordinacije (OMC), kar je prineslo hitrejšo in lažjo izmenjavo informacij.
Delo v skupini je organizirano v petih delovnih skupinah (podskupinah). Te so se oblikovale na prvem plenarnem srečanju, in sicer na podlagi problemov, ki so jih nakazali predstavniki držav članic in predstavniki Komisije. Skupina je namreč podedovala nekatere probleme in naloge, ki so jih predhodno obravnavala druga telesa. To sta, na primer, področji državnih garancij in preprečevanja tatvin in nelegalne trgovine.
Podskupine se ukvarjajo z naslednjimi področji:
1. z dolgoročno izposojo muzejskih predmetov,
2. izmenjavo muzejskih delavcev,
3. preprečevanjem tatvin in nelegalne trgovine,
4. imunostjo (artefaktov) pred zasegom in
5. državnimi garancijami namesto komercialnega zavarovanja.
Štiri skupine (prva, tretja, četrta in peta) se ukvarjajo s področji, ki močno posegajo v zakonodajo posameznih držav članic. Vse imajo pri svojem delu bogate izkušnje, saj so različne skupine v zadnjih letih že zbrale in pripravile veliko gradiva. Le mobilnost strokovnjakov (mišljeni so muzejski delavci, predvsem kustosi, registratorji, konservatorji restavratorji in drugi) je drugačna - edina nima opravka z zakonodajo, njeno delo pa se je začelo z zbiranjem osnovnih podatkov, saj ni imela nobene predhodnice.
Člani skupine za mobilnost zbirk prihajajo v glavnem iz nacionalnih muzejev in iz kulturnih ministrstev. Profili muzejskih delavcev, zastopanih v skupini, so zelo različni, od registratorjev do direktorjev, od kustosov zbirk do sodelavcev pravnih služb muzejev in galerij. Prednost muzejskih delavcev je, da zelo dobro poznajo problematiko, ki jo obravnava delovna skupina, saj se s takšnimi problemi soočajo pri vsakdanjem delu. Zaradi mednarodnih povezav, ki obstajajo na področju premične kulturne dediščine, je mogoče hitro organizirati na primer pilotske projekte in izpeljati različne primerjave. Člani skupine iz ministrstev ter sorodnih služb pa precej bolje poznajo možnosti, ki jih za reševanje problemov ponuja zakonodaja posameznih držav in EU kot celote.
Delo v skupni in petih podskupinah je potekalo v obliki zasedanj, ki so jim sledile obsežne razprave preko elektronske pošte. Na plenarnih zasedanjih in srečanjih posameznih delovnih skupin so se pojavili in izpostavili problemi, za katere so morali predstavniki držav članic poiskati rešitve, jih pojasniti ali nanje opozoriti. Izmenjava elektronskih pošt znotraj skupine je potekala ves čas trajanja mandata, tako da so se delegati s problematiko intenzivno ukvarjali tudi v času med zasedanji.
Najprej je bilo treba osvetliti določeno problematiko iz zornega kota vsake posamezne države. Pri tem smo si pri delu pomagali z vprašalniki, oblikovanimi v posameznih podskupinah. Ti so bili poslani na naslove, ki so jih predlagali predstavniki držav članic. Pri pridobivanju odgovorov je bilo na nacionalni ravni nekaj težav, saj jih je bilo zelo težko pridobiti zlasti od muzejev in drugih služb ter organizacij v zvezi s premično kulturno dediščino. Enake probleme so imele vse podskupine, očitna pa je bilo tako tudi v Sloveniji, kjer je bil odziv k sodelovanju povabljenih muzejev in nekaterih drugih organizacij izjemno slab (z izjemo Narodnega muzeja Slovenije). Na vsa vprašanja v zvezi s specifičnimi problemi v zvezi z zakonodajo je nemudoma odgovorilo Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.
Rezultati, zbrani z vprašalniki, so zelo zanimivi. Na področju državnih garancij namesto komercialnih zavarovanj umetnin se je na primer izkazalo, da ima tak ali soroden sistem 19 držav članic EU. Med letoma 2003 in 2008 je bilo odobrenih 5174 prošenj za državno garancijo, škod pa je bilo v tem času 7. Gre torej za sistem z izredno majhnim tveganjem.
Vsaka od delovnih podskupin je kot zaključek svojega dela pripravila nabor priporočil državam članicam. Nekatera so bila po temeljiti debate kasneje umaknjena, na primer priporočilo, da naj bi pristojni v državah članicah razmislili, ali ne bi namesto restitucije raje uporabili inštrument dolgoročne izposoje. Ta bi lahko nadomestila vračilo v naravi tudi v primeru izredno dolgih sodnih sporov. Kot že omenjeno, je bila ta alineja zavrnjena z velikim številom glasov. Z njo se niso strinjali tako tisti, ki artefakte zahtevajo nazaj, kot tudi tisti, ki takšne predmete hranijo, še posebej pa predstavniki Poljske, Velike Britanije in Nemčije.
Skupina za mobilnost zbirk ima zaradi skrajšanja mandata za svoje delo na voljo le dve leti. V tem času bo sicer opravila večino dela, žal pa ne bo mogla doreči nekaterih ključnih izzivov, ki so se pojavili med delom, na primer področja vrednotenja predmetov (v smislu določanja vrednosti za zavarovanja), kar je pereč problem tudi v Sloveniji. Prav to temo smo predlagali kot eno od nosilnih v prihodnji skupini za mobilnost zbirk. Skrajšanje mandata bo sicer pospešilo zaključek akcije, ne bo pa prispevalo k reševanju problemov, ki so se kot relevantni pojavili med delom.
Situacija v Sloveniji je na področjih, ki jih obravnava skupina za mobilnost zbirk, morda še vedno bolj kot ne nedefinirana in nedorečena. Kažejo pa se nekatere možnosti, ki bodo v prihodnosti gotovo omogočile večno pretočnost premične kulturne dediščine med ustanovami.
Tu so na primer možnosti, ki jih je prinesel novi Zakon o varovanju kulturne dediščine (ZVKD-1). Ta prvič uvaja sistem državnih garancij, ki sicer v praksi še ni zaživel, vendar je ta možnost ponujena. S tem se je precej povečala možnost mobilnosti zbirk, kar je bilo do sedaj oteženo zaradi izredno visokih stroškov za zavarovanje eksponatov iz tujine. Državne garancije bodo gotovo vzpodbudile tudi dolgoročno medmuzejsko izposojo predmetov na mednarodnem nivoju in tako omogočile široki publiki ogled umetnin iz evropskih muzejskih zbirk, seveda pa tudi tistih, ki so pomembni za slovensko zgodovino, pa so zdaj v tujih muzejih, kar bo še pospeševalo medkulturni dialog med članicami EU.
Finančna ovira, ki jo prirediteljem zdaj predstavlja predvsem visoka zavarovalna premija, bo s tem postala precej nižja in tudi naši muzeji in galerije bodo lahko pripeljali v Slovenijo katero od odmevnih evropskih potujočih občasnih razstav.
Dobro so urejena tudi področja preprečevanja tatvin umetnin in nelegalnega prometa z njimi. S tem v zvezi so vlaganja v izboljševanje pogojev hranjenja in razstavljanja, zagotavljanje čim boljših standardov varovanja predmetov in zbirk in sistem ukrepanja v primeru odtujitve, ki je ustrezno vzpostavljen na državnem nivoju. V pripravi je centralni register premične kulturne dediščine, ki bo omogočil lažjo in hitrejšo identifikacijo predmetov. Ministrstvo za kulturo izdaja ustrezno izjavo razstavljavcem, s katero je zagotovljena imuniteta pred zasegom.
Pomemben faktor je že omenjena digitalizacija zbirk, a ne le kot centralni register premične kulturne dediščine, ampak tudi kot sredstvo za čim večjo dostopnost zbirk vsem, tudi prikrajšanim družbenim skupinam. Tudi v Sloveniji je na voljo vrsta inštrumentov, ki omogočajo izmenjavo strokovnjakov, kar je predpogoj za nadgrajevanje strokovnih standardov na področju premične kulturne dediščine.
Vsekakor je sistem kot tak dokaj dobro zastavljen, le udejanjiti ga je še treba. Pri tem bodo gotovo v veliko pomoč tudi smernice, primeri dobrih praks in priporočila, ki jih je zbrala Skupina za mobilnost zbirk.