Pred dobrima dvema letoma sem od svoje predhodnice, Jasne Horvat, prevzela skrbništvo nad zbirko slik. To je bil ravno čas, ko se je počasi začela zaključevati selitev gradiva iz začasnih depojskih prostorov v nove, na Maistrovi ulici. Pri pregledu gradiva sem ugotovila, da je zbirko pravzaprav težko opisati v nekaj stavkih. To pa predvsem zato, ker dela v njej niso takšna, kot sem si ves čas predstavljala. Nekako se je namreč izoblikovalo mnenje, da gre za (s stališča umetnostne zgodovine) manj pomembna dela in morda nekatera vrhunska dela, ki so se v zbirki znašla bolj ali manj naključno. Najprej lahko ugotovimo, da zbirka slik Narodnega muzeja Slovenije ni samo ostanek tistega, kar so kot manj zanimivo v muzeju pustili kustosi Narodne galerije. V njej je v resnici kar precej dovolj zanimivih in pomembnih del. Da je zbirka zelo raznorodna in v njej dela različne kvalitete, je bilo seveda znano, tudi kustodinja Jasna Horvat je na ta paradoks ves čas opozarjala. Vendar je šele pregled gradiva v polni meri pokazal, da je res tako.
Zbirka slik v Narodnem muzeju Slovenije je najstarejša muzejska zbirka slikarstva pri nas. Nastajati je začela takoj po ustanovitvi Deželnega muzeja za Kranjsko, torej v zgodnjih dvajsetih letih 19. stoletja. Danes obsega še okrog tisoč slik v različnih tehnikah, kopij fresk in miniatur.
Zgodovina zbirke, provenienca posameznih del, predvsem pa sedanje nahajališče umetnin so največji problem zbirke slik v Narodnem muzeju Slovenije. Pogosto se zlasti v starejših umetnostnozgodovinskih besedilih kot nahajališče ali mesto hranjenja pojavljajo površni in celo netočni podatki. Ljubljanski muzej (takšno opredelitev nahajališča pogosto najdemo v besedilih) je bil pač do tridesetih let 20. stoletja samo eden. V začetku tega desetletja je bila že opravljena ena od delitev gradiva med muzejem in Narodno galerijo, ob koncu tridesetih let je bil ustanovljen že tudi ljubljanski Mestni muzej. Prav prehajanje artefaktov med posameznimi ustanovami je še danes delno zavito v temo. Ne zato, ker bi takšnih podatkov ne mogli pridobiti, ampak zato, ker zahtevajo temeljit in zamuden študij arhivskih virov. Pa še v tem primeru se lahko zgodi, da podatkov ni, ali so nepopolni.
Pri tem je zelo pomembna zgodovina ustanovnega fonda Narodne galerije. Temeljito ga je preučil in objavil Andrej Smrekar (1). Med drugim navaja pomemben podatek, da je ravnatelj muzeja, dr. Josip Mantuani, tudi član upravnega odbora društva Narodna galerija, v dvajsetih letih prejšnjega stoletja želel leta umetnostno zbirko še razširiti (2) , verjetno prav z namenom, da bo nekoč razstavljena v bodoči Narodni galeriji.
Dejstvo je namreč, da je prišel večji del umetnin ob ustanovitvi galerije prav iz Narodnega muzeja. Prva in največja predaja fonda se je izvršila leta 1933, naslednja leta 1947, kasneje jima je sledilo več manjših. Prehodi iz ene državne zbirke v drugo so bili sicer dokumentirani, zato obstajajo seznami in zabeležbe v muzejsko inventarno knjigo. Vsa preseljena dela so bila skrbno z rdečo barvo označena v inventarni knjigi in tako na neki način iz nje izločena. Prav na podlagi tega lahko dovolj suvereno ugotovimo, če je določeno delo danes še vedno v muzejski zbirki ali ne.
Veliko dragocenih podatkov o izvoru umetnin, seveda tudi tistih, ki so danes v Narodni galeriji, hrani arhiv Narodnega muzeja Slovenije, nekateri zanimivi podatki pa so bili objavljeni v strokovni in poljudni literaturi, tudi v muzejskih katalogih. Muzejski arhiv je organiziran po posameznih letih in ne po zbirkah. Tudi delitev po oddelkih znotraj posameznih let se začne šele dokaj pozno, v sredini 20. stoletja, kar je logično, saj so bili nekateri oddelki, npr. Kulturnozgodovinski, v katerega delokrog sodi tudi zbirka slik, ustanovljeni šele leta 1946. Zaradi organizacije arhiva je iskanje po njem zamudno, a se glede na ohranjeno dokumentacijo gotovo izplača.
Precej relevantnih podatkov o zbirki je bilo v začetnih letih delovanja muzeja sproti objavljenih v periodiki, predvsem v časopisih Laibacher Zeitung in Illyrisches Blatt, pa tudi drugih tiskanih medijih. Prvi upravnik muzeja, grof Franc Jožef Hohenwart, je v omenjenih časopisih redno poročal o vseh novih pridobitvah muzeja (3).
Tako izvemo, da je bilo na prvi stalni razstavi Deželnega muzeja za Kranjsko, odprta je bila leta 1836 v poslopju liceja, med drugim gradivom razstavljenih tudi 17 slik (4).
Sistematična inventarizacija kulturnozgodovinskega muzejskega gradiva, kamor so sodile tudi slike, se je začela šele leta 1890. Zato so se podatki o posameznih delih medtem kaj lahko izgubili ali pomešali, velikokrat pa so bile medtem že pozabljene informacije o načinu prihoda, darovalcu ali prodajalcu, času prihoda v muzej. Tako je šele študij arhivskih virov iz tega zgodnjega obdobja pokazal, da je Hohenwartov portret podaril kar slikar Matej Langus sam (5).
Inventarizacija je za določene vrste gradiva povsem prenehala v sredini 20. stoletja. Delo se je intenziviralo po prvi reviziji gradiva leta 1964. Tudi takrat se je vrsta podatkov izgubila.
Precejšen del zbirke, oddan Narodni galeriji, je povzročil veliko vrzel v inventarni knjigi
muzeja, podobno kot že prej delitev gradiva s Slovenskim etnografskim muzejem (takrat Kraljevim etnografskim muzejem). Oboje je odločilno prispevalo k odločitvi, da z uvedbo računalniškega dokumentiranja začnemo z reinventarizacijo. Ta se je začela leta 1993. Kot rečeno, je v fondu Narodnega muzeja Slovenije še okrog tisoč slik.
Poleg iskanja konkretnih predmetov predstavlja problem tudi določanje provenience umetnin. Podatki o izvoru predmetov, torej o provenienci, so jasno zabeleženi v prvi inventarni knjigi muzeja, ki pa zbirko oziroma predmete popisuje za nazaj. Povsod, kjer so bili na razpolago že objavljeni podatki - eden od virov za inventarizacijo je tudi Dežmanov vodnik - so ti podatki ažurni. Žal pa ne za vsa dela. Večina dokumentov je, kot je bilo že omenjeno, v arhivu Narodnega muzeja Slovenije. Torej je prva stopnja vsakega študija provenience študij arhivalij od tridesetih let 19. stoletja naprej.
Sliko prehajanja umetnin iz ene ustanove v drugo leta 1951 je zabrisal tudi fond federalnega zbirnega centra. Tako je v Narodnem muzeju Slovenije danes še 317 slik, ki so v muzej prišle po tej poti. Do sedaj so bile štiri vrnjene v naravi denacionalizacijskemu upravičencu.
Arhivski podatki niso zanimivi samo za umetnostne zgodovinarje, ampak so lahko v pomoč tudi konservatorjem-restavratorjem. Tako najdemo podatek iz leta 1835, da je tega leta gospa Gasparini muzeju podarila oljni sliki ljubljanskih županov Lenarta Hrena in Andreja Hrena, ki sta bili poškodovani. Zato ju je v delo vzel ljubitelj umetnosti Sapletu in ju pripravil za razstavo. Sliki danes nosita inventarni številki N 704 (Lenart Hren) in N 707 (Andrej Hren) (6). Očitno navedeni ljubitelj umetnosti dela ni opravil zelo dobro, saj sta bili sliki kasneje restavrirani vsaj še dvakrat, drugič že leta 1848 (Vogel), zadnjič pa leta 1986 (Matjaž Vilar).
Z zbirko, tudi z njeno zgodovino, se je ukvarjala dolgoletna kustodinja dr. Jasna Horvat. Še posebej blizu ji je bilo zanimivo obdobje intenzivnega pridobivanja gradiva v času direktorja Josipa Mala v tridesetih letih 20. stoletja, predvsem zaradi dražb na mnogih gradovih. Svoje izsledke je objavila v obsežnem besedilu Dr. Josip Mal in njegov 'trajni spomenik v Narodnem muzeju' (7). Zanimivo je, da je muzej odkupil nekaj del iz Strahlove zbirke v Stari Loki. Danes jih je v muzejskem fondu 21. Z deli iz iste zbirke je svoj fond obogatila tudi Narodna galerija, le da so jih pridobili skupaj 94 (8). Nekatera dela je v svojem pregledu prvih akvizicij Deželnega muzeja za Kranjsko upošteval in opisal tudi Matija Žargi (9). Upošteval je predvsem časovno obdobje od ustanovitve muzeja do leta 1836, ko je izšel prvi vodnik po zbirkah.
Kaj obsega zbirka slikarstva Narodnega muzeja Slovenije danes?
Opredelitev slik, ki jo je Jasna Horvat povzela po leta 1658 izdani »enciklopediji« Orbis pictus, kjer je Jan Amos Komensky zapisal, da »slike razveseljujejo oko in krasijo sobe«, zelo ustrezno označuje zbirko slik Narodnega muzeja Slovenije. Ta ima namreč poleg estetskega in umetniškega predvsem zgodovinski pomen. Poleg tega zbirka sloni še na enem interpretativnem nivoju: vsa ta dela so bili nekoč sestavni deli bivališč, skupaj z ostalo opremo ubrani v celoto. Ponujajo tudi možnost za študij stanovanjske opreme, okusa in mode preteklih obdobij.
Velik del zbirke - ta obsega časovno obdobje od 16. do sredine 20. stoletja - sestavljajo portreti, za slovenski prostor pomembnih mož in žena, predstavnikov posameznih plemiških in meščanskih družin ter portreti drugih oseb, ki so v preteklosti živele na naših tleh. V njej najdemo slike vladarjev, plemičev, cerkvenih dostojanstvenikov, pesnikov, pisateljev, narodnih prebuditeljev, gospodarstvenikov, znanstvenikov, otrok in drugih.
Slike so zelo različne kvalitete, od evropsko pomembnih vrhunskih del kot na primer Sv. Ana in Sv. Družina Mojstra iz Okolična, do vrhuncev slovenske likovne umetnosti, del Franca Ignaca Flurerja, Mateja Langusa in Antona Karingerja, če omenim samo nekatere. Drugi pol tvorijo različna amaterska dela (npr. slikarski poskusi šestošolca Toma Zupana) in podobno.
V Narodnem muzeju Slovenije trenutno potekajo priprave na objavo zbirke v celoti. Objava je potrebna zato, da bo vse gradivo v obliki študijske objave dostopno raziskovalcem, pa tudi poznavalcem in ljubiteljem. Gotovo z njo ne bo mogoče rešiti vseh problemov, povezanih s fondom, bosta pa tako zbirka kot njen pomen za (slovensko) umetnostno zgodovino zelo jasno definirana.
Zbirka je na objavo čakala kar nekaj desetletij. Vzrok je med drugim tudi v tem, da je šele pred slabima dvema letoma dočakala selitev v moderne depojske prostore, urejene po vseh standardih. Šele zdaj se je zbirka pravzaprav v celoti razkrila očem kustosa.
Glede na standarde znanstvene objave fonda bodo vsa dela fotografirana, fotografije pa bodo spremljali vsi relevantni podatki, na primer provenienca, podatki iz inventarnih knjig, morebitne izposoje, objave.
Eden najpomembnejših sestavnih delov študije bo objava dokumentacije, ki zadeva prehod gradiva v Narodno galerijo. Seznam oddanih del bo ob tem tudi digitaliziran in tako pripravljen za hitro iskanje, preverjanje podatkov in primerjave. Predvidevamo, da ne bo zanimiv samo za strokovnjake, ki se pri obravnavi nujno morajo posvečati tudi provenienci del oziroma celotni zgodovini posamezne umetnine, ampak tudi ljubiteljem, saj se bo skozenj pojasnilo marsikatero ozadje izvora umetnin.
Poseben sklop bodo podatki v zvezi s provenienco del, zlasti tistih, ki so v muzej prišla kot darila v zgodnjih letih nastajanja muzejskih zbirk, nakupi na dražbah inventarja slovenskih gradov, Federalnega zbirnega centra in večjih donacij v zadnjih letih.
Cilj objave fonda slikarstva pa ni dokončno ovrednotenje zbirke. To je naloga, ki presega možnosti, ki jih ima Narodni muzej Slovenije. Nabor podatkov, ki bo z objavo postal dostopen, pa bo vsekakor omogočil mnogim strokovnjakom poglobljen študij, ki bo, upam, pripeljal k vpisu zbirke slik v Narodnem muzeju Slovenije v slovensko umetnostno zgodovino.