V dneh od 7. do 10. novembra 2010 je v Van Goghovem muzeju v Amsterdamu potekala mednarodna konferenca Synchrotron Radiation in Art & Archaeology. Gre za tradicionalno srečanje znanstvenikov, ki poteka vsaki dve leti na različnih lokacijah. Velika večina udeležencev je bodisi znanstvenikov v ožjem pomenu besede (torej fizikov, kemikov ipd.) ali konservatorjev-restavratorjev. Predstavnikov humanističnih ved je vedno samo za vzorec, kar me vsakokrat znova začudi. Tokrat smo bili med več kot sedemdesetimi udeleženci trije kustosi.
Tokratna konferenca je bila posvečena predvsem premični kulturni dediščini. Referenti so predstavili vrsto novih (znanstvenih) pristopov k ugotavljanju avtentičnosti, originalnosti, avtorstva in datacije del. Sama sem predstavila rezultate tekočih raziskav − rezultate analiz beloprstene keramike poznega 18. in zgodnjega 19. stoletja. Analize in njihovo znanstveno ovrednotenje je izvedel prof. dr. Žiga Šmit. Rezultati analiz naj bi prinesli odgovor na vprašanje o provenienci oziroma izdelovalcu predmetov. V omenjenem času je namreč na našem ozemlju in v neposredni okolici delovalo več tovarn beloprstene keramike. Vse so pri oblikovanju uporabljale angleške zglede. Izdelke so običajno žigosale, vendar ne vseh. Predmete v zbirki Narodnega muzeja Slovenije je bilo treba razvrstiti v skupine glede na kemično strukturo, kar je metoda tudi omogočila.
Večina predavateljev se je tokrat ukvarjala s problematiko uvajanja novih tehnologij na področju likovne umetnosti, predvsem slikarstva. Dognanja fizike, kemije, znanosti o materialih so bila tokrat torej bolj v službi umetnostne zgodovine kot, na primer, arheologije, ki sicer na tem področju dominira.
Veliko je bilo znanstvenih prispevkov o tabelnih slikah, med njimi seveda dosti o Van Goghu. Van Gogha so močno ponarejali, zelo znana je afera Otto Wacker v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. Nemški ponarejevalec je bil nadvse sposoben, saj je do podrobnosti preučil slikarjeve poteze s čopičem. Šele preiskava z rentgenskimi žarki (menda je bila to prva preiskava umetniškega dela z rentgenom) je razkrila, da je poteze povzemal celo preveč natančno. Znanstvene preiskave umetniških del so tako praznovale osemdesetletnico, če seveda pri tem ne upoštevamo klasičnih kemičnih analiz pigmentov.
Prispevki s konference bodo izšli spomladi v posebni izdaji revije JAAS (Journal of Analytical Atomic Spectrometry), ki je dostopna tudi na spletu.
V Sloveniji potekajo tovrstne preiskave predvsem v režiji konservatorjev-restavratorjev in so namenjene zlasti določitvam nekaterih parametrov, ki jih je treba za uspešno delo čim bolj upoštevati pri konservatorko-restavratorskih postopkih. Preiskave so zamudne in drage, zato je pravzaprav škoda, uporabiti jih le za en namen. Marsikateri podatek je dobrodošel tudi strokovnjakom drugih strok. Rezultate lahko uporabimo tudi za uspešnejšo določitev avtorstva, datacije, na njihovi podlagi lahko ločimo originale in ponaredke.
Pri nas je sicer takšno interdisciplinarno sodelovanje kar precej razvito. Z analizami muzejskih predmetov se precej ukvarjajo na Inštitutu Jožef Stefan, na Naravoslovno tehnični fakulteti, na kemijskem inštitutu in drugod. Tudi nekatere druge ustanove, na primer muzeji, imajo vsaj osnovno opremo za takšne raziskave.
Morda sem preveč kritična, ampak zdi se mi, da so možnosti, ki jih ponuja interdisciplinarno raziskovanje umetniških del, pri nas mnogo premalo izkoriščene. Po prvih nekaj letih, ko so tudi pri nas takšne raziskave cvetele, se je razvoj kar malo ustavil. Na področju restavriranja-konserviranja je bila, na primer, ustanovljena posebna delovna skupina znotraj Odbora za konserviranje-restavriranje (CC) pri ICOM, kjer uspešno nastopajo tudi naši znanstveniki. Smo torej muzejski kustosi za razliko od konservatorjev-restavratorjev pustili, da nas povozi čas?