Spoštovane kolegice in kolegi, cenjeni gosti,
pred dobrimi 90 leti, pravzaprav vsaj že decembra leta 1918, je bilo določeno, da bo na bodoči ljubljanski univerzi tudi katedra za umetnostno zgodovino. Prvi kandidat zanjo je bil Avguštin Stegenšek, eden prvih šolanih umetnostnih zgodovinarjev med Slovenci, ki je na bogoslovju v Mariboru že predaval umetnostno zgodovino. Stegenšek, graški doktorant Josefa Strzygovskega, je ponudbo zavrnil, tako da je bila naloga vzpostavitve študija zaupana Izidorju Cankarju. Cankar, ki je iz umetnostne zgodovine doktoriral leta 1913 pri tedaj osrednji osebi dunajske umetnostne zgodovine, Maxu Dvořaku, je bil kot urednik Dom in sveta (1914−1919) in Slovenca (1918−1919) tedaj že eden najvidnejših slovenskih izobražencev in odličen organizator, pa tudi človek izjemnega ugleda tako med kulturniki kot politiki. Ne smemo pozabiti, da je bil v prelomnih časih jeseni leta 1918 v izvršilnem odboru Vseslovenske ljudske stranke in da je sodeloval v pogajanjih ob sestavljanju nove jugoslovanske države. A ko se je odločil, da se bo posvetil univerzitetni, torej pedagoški in znanstveni karieri, se je iz političnega življenja umaknil. Vso energijo je posvetil umetnostni zgodovini, utemeljil novi študij, ustanovil Slovensko umetnostnozgodovinsko društvo in zasnoval znanstveno revijo Zbornik za umetnostno zgodovino. Lahko bi rekli, da so bili z ustanovitvijo ljubljanske univerze in z odločitvijo, da bo študij umetnostne zgodovine na njej prevzel prav Izidor Cankar, postavljeni novi temelji razvoju naše vede na Slovenskem, Cankar pa je z izjemno energijo v naslednjih letih vzpostavil inštitucije, ki so v naslednjih desetletjih krojile njen nadaljnji razvoj. Na srečo tedaj v Ljubljani ni bil sam: tako pri poučevanju na univerzi kot pri delu v društvu je imel vrsto kolegov, ki danes sodijo med »staroste« slovenske umetnostne zgodovine. Najprej sta bila tu njegova dunajska študijska kolega Vojeslav Mole in France Stele, potem Josip Mantuani, ravnatelj Narodnega muzeja, kmalu pa so se jim pridružili še mlajši kolegi, najprej praški doktorant France Mesesnel, nato pa tudi že prvi Cankarjevi študenti.
V času po prvi svetovni vojni je bila umetnostna zgodovina očitno ena od tistih ved, ki jim je znanstvena in kulturna politika pripisovala izreden pomen za oblikovanje nacionalne identitete. Cankar, ki je bil izjemen predavatelj, nenazadnje pravzaprav šolan za (političnega) govornika, je na univerzi navduševal številne poslušalce, študente vrste drugih ved, ki sicer niso bili člani njegovega seminarja.
V vseh teh devetdesetih letih so se razmere dodobra spremenile. Oddelek se je nekajkrat povečal: imamo osem redno polno zaposlenih predavateljev, v svetu oddelka je dobrih trideset zaposlenih in zunanjih sodelavcev, vsako leto pa vpišemo 60 novih dodiplomskih študentov. Tudi knjižnica, za katero je Cankar spomladi leta 1920 nabiral prve knjige na Dunaju, ima že kakšnih 30 tisoč enot gradiva, predvsem knjig in revij. Kljub temu je smo znotraj velike fakultete še vedno majhen oddelek, zato tudi naša prepoznavnost v okviru ljubljanske univerze ne dosega tiste v Cankarjevem času.
Še več, umetnostno zgodovino je pred nekaj leti celo ugleden zgodovinar označil kot vedo, ki ji nekatere druge klasične humanistične in družboslovne vede, še posebej pa mlajše in prodornejše (morda bi lahko rekel tudi modne) vede kolonizirajo njeno področje raziskovanja in ji krčijo manevrski prostor. Sam kolonizacijo razumem predvsem kot naraven proces razvoja večine humanističnih in družboslovnih ved, in predvsem kot del vedno pomembnejše interdisciplinarnosti. Zanjo si v zadnjem času tudi na oddelku še posebej prizadevamo pri organizaciji različnih posvetov, delu na projektih in celo pri medfakultetnem povezovanju študentov. Srečujemo se z zgodovinarji in arheologi, arhitekti in restavratorji, družboslovci in naravoslovci.
Vseeno si moramo priznati, da v marsičem šele dohitevamo razvoj naše vede v mednarodnem prostoru. Razloga za to sta vsaj dva: prvi je, da smo se na metodološko kritiko, ki se dokaj redno pojavlja vsaj od poznih šestdesetih let naprej, odzivali dokaj mlačno in tudi na oddelku se je študij le počasi bogatil z novimi raziskovalnimi pristopi. Drugi, po mojem mnenju še pomembnejši razlog pa tiči v relativno majhnem krogu aktivnih raziskovalcev, ki ga neustrezna politika financiranja humanistike vedno znova poskuša še dodatno zmanjšati. In ker nas je malo, seveda težko pokrijemo vso pisano paleto današnje umetnostne zgodovine, kakršna zaznamuje tako univerzitetni študij po svetu kot tudi mednarodno raziskovalno skupnost.
Da vse ni ravno črno, pa kljub temu kažejo ne več tako redki uspehi naših raziskovalcev tudi v mednarodnem prostoru. Žal na njih preradi pozabljamo. Tudi naši podiplomski študenti nas pogosto razveselijo s pomembnimi disertacijami, ki kažejo na vedno večjo pestrost metodoloških pristopov. Posebej me veseli tudi to, da se dandanes tudi najmlajši raziskovalci ne obotavljajo več pri vključevanju v mednarodno znanstveno debato in tudi redno objavljajo svoja najpomembnejša dela v mednarodni periodiki.
Zadovoljni in optimistični smo lahko tudi zato, ker se ob ljubljanskem oddelku, ki je do danes kot edini produciral mlade diplomante, sedaj razvija študij umetnostne zgodovine še v Mariboru in kot del študija dediščine tudi v Kopru, in da se uspešno širi edini raziskovalni inštitut, imenovan po Francetu Steletu. In, nenazadnje ni nepomembno, da uspemo vsi skupaj vsako leto odškrtniti vsaj del majhne pogače do humanistike ne prav prijaznega financerja.
Gotovo nas čaka v prihodnje še veliko dela, da pokrijemo nekatere bele lise v slovenski umetnostni zgodovini, tako v smislu temeljnih nalog kot tudi mlajših metodologij. Gotovo se bomo morali tako na ljubljanskem oddelku kot tudi v Mariboru in Kopru soočiti s problemi, pred katere nas je postavila bolonjska reforma, nas v Ljubljani pa tudi vztrajanje pri nekaterih za nas že tradicionalnih elementih študija. Pa vendar, vsaj z manjšim delom energije, ki jo je v slovensko umetnostno zgodovino pred devetdesetimi leti vložila majhna skupina dunajskih doktorantov, nam bo gotovo uspelo.
In če se vrnemo v čas po prvi vojni in k današnji slavnostni akademiji: nekaj več podrobnosti iz teh, za slovensko umetnostno zgodovino prelomnih let, bomo izvedeli iz naslednjih kratkih referatov, ki bodo predstavili nekatera vprašanja in ugotovitve, povezane z življenjem in delom Cankarja, Stegenška, Steleta, Moleta in Mantuanija. O slednjem, ki je pomemben tudi za zgodovino muzikologije na Slovenskem, bosta spregovorila zaslužni profesor ddr. Janez Hoefler, tudi sam muzikolog, in asistent dr. Gašper Cerkovnik, oba z našega oddelka. Prof. dr. Marjeta Ciglenečki, predstojnica mladega mariborskega oddelka za umetnostno zgodovino, nas bo podrobneje seznanila z zgodbo iz zadnjih let Avguština Stegenška. Življenja Izidorja Cankarja, tudi pisatelja in politika, pa se bosta vsak s svojega vidika dotaknila še komparativist, prof. dr. Tone Smolej, in zgodovinar, prof. dr. Andrej Rahten.
Če mi dovolite osebno obarvano digresijo: naključje je hotelo, da smo se pred skoraj poldrugim desetletjem s Tonetom in Andrejem, zraven pa je bil še danes žal oboleli oddelčni kolega prof. dr. Tine Germ, seznanili med študijskim bivanjem na Dunaju, prav tam, kjer je pred skoraj stoletjem svoj študij zaključeval Izidor Cankar, zaradi katerega smo danes lahko zbrani tukaj.
O Cankarjevi vlogi pri še enem velikem podvigu po prvi svetovni vojni, ustanovitvi Narodne galerije, bo spregovoril dr. Andrej Smrekar, nekdanji dolgoletni direktor te ustanove; žal pa se nam ne bo mogel pridružiti napovedani prof. dr. Tomaž Brejc, ki na Kongresnem trgu pravkar prejema naziv zaslužnega profesorja. Morda mu uspemo ob pol dveh še skupaj čestitati, vsekakor pa Vas že sedaj vabim, da se nam ponovno pridružite 12. januarja, ko bo profesor Brejc prišel na oddelek predstaviti daljše, izčrpnejše poročilo o svojih raziskavah o prvih kolegijih mladega Izidorja Cankarja pred devetdesetimi leti.
Še dve osebi, ki sta zaznamovala študij umetnostne zgodovine med obema vojnama, Franceta Steleta in Vojeslava Moleta, bosta predstavila dr. Damjan Prelovšek, sam dolgoletni predstojnik Steletovega inštituta na ZRC SAZU, in doc. dr. Stanko Kokole, ki se nam je na oddelku pridružil letos aprila.
A kot sem opozoril že na začetku: obdobje med obema vojnama je le tisto zgodnje, začetno obdobje naše skupne zgodovine. Danes se mu bomo nekoliko podrobneje posvetili, a ne smemo pozabiti tudi velikih imen po drugi vojni, o katerih bo, med drugim, kar na začetku spregovorila kolegica z oddelka prof. ddr. Nataša Golob. Njej zato pripada tudi prvi pravi današnji prispevek; dovolite mi le še to, da na koncu povem, da sem zares vesel, da ob tem jubileju lahko na oddelku poleg sodelavcev med nastopajočimi pozdravim tudi kolege iz drugih inštitucij, kjer ima danes poleg naše hiše domicil umetnostna zgodovina; ne smemo namreč pozabiti, da skupaj tvorimo dediščino tistega, kar je Izidor Cankar s svojimi sodobniki zasnoval pred 90 leti kot mladi, zavzeti docent umetnostne zgodovine na novoustanovljeni ljubljanski univerzi.