Tudi mariborski natečaj je dokaz, da so se slovenska mesta končno začela prebujati in izvijati iz socialistične sivine in utečene nedeljske osamelosti. Če danes pomisliva na nedeljsko vzdušje slovenskih srednjeveških mest v osemdesetih letih 20. stoletja, naju še najbolj spomnijo na slike italijanskega metafizičnega slikarja Giorgia De Chirica. Na ulicah je bilo takrat videti le posamezne vernike ali družine, ki so prihajali ali odhajali od maše ter osamljene tavajoče prebivalce samskih domov. Prvi so po navadi zelo hiteli in ustvarjali napeto atmosfero, saj je bilo v zraku čutiti strah. Kot da bi jim bilo tesno pri srcu, ker niso vedeli, ali naj bodo na svoj obisk ponosni ali naj se ga sramujejo. Vsekakor to ni bil sproščen sprehod. Slednji pa so se sicer sprehajali počasi in sproščeno, a hkrati begavo, saj so iskali odprte lokale. V zadnjih desetih letih so se historična jedra začela pospešeno obnavljati, vodstva mest in njihovi arhitekti oziroma urbanisti so začeli razmišljati o tem, kako mesto narediti čim bolj prijetno bivanju njihovih prebivalcev in obiskovalcev, saj naloga, narediti mesto čim privlačnejše, ne more biti stvar posameznikov. Eno izmed šele prebujajočih se mest je tudi mesto Maribor.

Preberite več: Metoda Kemperl in Ines Unetič: Mednarodni arhitekturni natečaj Evropska prestolnica kulture/reka...