Tudi mariborski natečaj je dokaz, da so se slovenska mesta končno začela prebujati in izvijati iz socialistične sivine in utečene nedeljske osamelosti. Če danes pomisliva na nedeljsko vzdušje slovenskih srednjeveških mest v osemdesetih letih 20. stoletja, naju še najbolj spomnijo na slike italijanskega metafizičnega slikarja Giorgia De Chirica. Na ulicah je bilo takrat videti le posamezne vernike ali družine, ki so prihajali ali odhajali od maše ter osamljene tavajoče prebivalce samskih domov. Prvi so po navadi zelo hiteli in ustvarjali napeto atmosfero, saj je bilo v zraku čutiti strah. Kot da bi jim bilo tesno pri srcu, ker niso vedeli, ali naj bodo na svoj obisk ponosni ali naj se ga sramujejo. Vsekakor to ni bil sproščen sprehod. Slednji pa so se sicer sprehajali počasi in sproščeno, a hkrati begavo, saj so iskali odprte lokale. V zadnjih desetih letih so se historična jedra začela pospešeno obnavljati, vodstva mest in njihovi arhitekti oziroma urbanisti so začeli razmišljati o tem, kako mesto narediti čim bolj prijetno bivanju njihovih prebivalcev in obiskovalcev, saj naloga, narediti mesto čim privlačnejše, ne more biti stvar posameznikov. Eno izmed šele prebujajočih se mest je tudi mesto Maribor. Obiskujeva ga že več kot deset let in vsako leto je opazna kakšna pozitivna sprememba: obnovljena kakšna stavba več, odprt kakšen lokal več, vsakič je več ljudi, ki se sproščeno sprehajajo, ogledujejo trgovine, posedijo v slaščičarnah in kavarnah in odidejo počasi dalje. Tudi Lentu so pred 18 leti dodali novo vsebino - Festival Lent, ki je vsako leto vsebinsko bogatejši in bolj številčno obiskan. Maribor je med slovenskimi mesti poseben, saj ima kar pet kilometrov obale. Širše nabrežje reke Drave je največji in še neizkoriščen družabni potencial mesta. Tega so se zavedli tudi Mariborčani, ki se gotovo spominjajo, da so imeli pred drugo svetovno vojno nabrežje že bolje urejeno in obiskano. Ker zaradi priprave Maribora na vlogo nosilca projekta Evropska prestolnica kulture 2012 mesto potrebuje osrednje prizorišče dogodkov, je Mestna občina Maribor v sodelovanju z Društvom arhitektov Maribor in pod skrbništvom Mednarodne zveze arhitektov ter Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije razpisala mednarodni natečaj za nabrežje reke Drave med Studenško brvjo in Vodnim stolpom (prvi sklop), novo brv za pešce in kolesarje med Lentom in Taborskim nabrežjem (drugi sklop) in novo stavbo Umetnostne galerije Maribor (tretji sklop). Natečaj, razpisan novembra leta 2009, je bil izredno odmeven in je prinesel vrsto svežih in zanimivih rešitev. Mladim arhitektom je očitno največji izziv predstavljala nova stavba UMG, saj je bila na to temo narejena kar dobra polovica oziroma 217 projektov. Natečaja so se udeležile arhitekturne pisarne oziroma arhitekti iz kar 48 držav, od tega največ iz Francije, Slovenije, Italije, Grčije, Madžarske in Nemčije. Dve mednarodni strokovni žiriji sta izmed množice natečajnih rešitev izbrali najprimernejše, jih razglasili marca 2010 in v publikaciji, ki je izšla ob razstavi Mednarodni arhitekturni natečaj - Evropska prestolnica kulture, reka Drava 2012, podali svoje argumente ob predstavitvi nagrajenih elaboratov.
V prvem sklopu, ki je zahteval ureditev 1000 metrov nabrežja Drave, vključujoče trge, ulice, sprehajališča, pristane in zelene površine za pešce in kolesarje, so bile dodeljene tri nagrade in eno priznanje. Prvo nagrado je osvojila ekipa arhitektov iz Rima. Žirija je nagradila preprosto in dobro idejo, ki gradi urbano površino oziroma izraža »statement« in postavlja vse bodoče aktivnosti na eno mesto. Kot prednost je podala žirija spoštljiv odnos do zgodovinske mestne strukture in praktičnost urbane opreme, hkrati pa opozarja na pomanjkljivosti projekta, kot so pomanjkanje podrobnejše dodelave večnamenskih prostorov na ploščadi, razporeditev opreme in pomanjkanje sence. Zmagovalni elaborat res dobro lovi ritem starega mestnega tkiva, kar je sicer pričakovati od kvalitetne arhitekturne rešitve, vendar po najinem mnenju linijska ureditev nabrežja deluje enolično, nepovezano z okoljem in precej hladno (oziroma vroče v poletnih mesecih).
Druga nagrada je odšla v Zagreb. Nabrežje prepreda matrica, ki se zgleduje po starem mestnem jedru in namenja prostor raznim dejavnostim. Nabrežje je razdeljeno kot nekakšna šahovnica, ki sega tudi v prostor reke. Vendar, kot ugotavlja tudi žirija, je projekt preveč shematski, predvsem pa je nedodelana »ekološka agenda«, ki v prostor uvaja rastlinske vrste, med katerimi se znajdejo tudi takšne, ki v dodeljenem prostoru sploh ne uspevajo. Poleg tega razdrobljenost programskih ploskev nabrežja ne govori v prid ideji ekološkega, med programi pa se znajdejo celo ploskve brez utemeljene rabe (npr. leseni koli v vodi).
Med nagrajenimi je še najbolj zanimiv kolumbijski elaborat, ki je prejel tretjo nagrado. Slednji predvideva pogozditev južnega nabrežja, na severnem pa je oblikovana zelena linija za preživljanje prostega časa. Pri tem projektu je problematična premajhna raznolikost programa, saj je večji del namenjen kopanju (plaža z mivko). Pisno priznanje je dobila ekipa iz Ljubljane, ki je poudarila povezanost nabrežja in nove stavbe UGM. Domiselna raba plavajočih pontonov kot umetnostnih studiev, leseni pomoli, prilagodljivost programa so nekatere pozitivne lastnosti, vendar bi rešitev lahko bila bolj dodelana, tako da bi izkoristila celoten potencial. Škoda, da tudi prvonagrajeni projekt ni bolje izkoristil prostora vodne površine.
V drugem sklopu so podelili tri nagrade in dve priznanji. Prvo nagrado je prejel španski elaborat, naslovljen tudi Žametna črnina. Preprosto in elegantno brv podpirajo nosilci na dveh mestih, z lesom obložena brv se enostavno spaja z nabrežjem, poleg tega pa s svojo skromnostjo ne zasenči Starega mosta. Upravičeno nagrajena brv pa ne ločuje med pešci in kolesarji, kar bi se v praksi lahko izkazalo za problematično. Zelo podoben tej rešitvi je tudi drugonagrajeni elaborat (iz Ljubljane), ki je konstrukcijsko dovršen, a ima nekoliko pomanjkljivo dorečeno obliko mostu. Tretjenagrajeni elaborat je prišel iz Madrida in je nasprotje prvima dvema. Sicer prosojna in lahkotna konstrukcija trinadstropnega mostu (lahko bi ločila promet pešcev in kolesarjev) ima nekaj konstrukcijskih pomanjkljivosti. Arhitekti so sicer želeli, da bi imel most čim manjši učinek na okolico, vendar dvomiva, da bi se to res zgodilo, sploh pa če bi izvedba sledila programu in bi v srednjem nivoju uredili statične dejavnosti (npr. stojnice). Priznanji sta odšli k francoskim in slovenskim arhitektom. Prva rešitev, ki jo je žirija poimenovala »urbana preproga«, poleg pohodne površine (za kolesarje in pešce) vključuje tudi prostor za počitek. Slovenski elaborat obuja izročilo dravskih splavarjev, saj v rečni prostor uvaja splav, namesto brvi. Žiriji se je ideja sicer zdela izredno zanimiva in inovativna, a pretočnost ljudi bi bila pri takem transportu premajhna. Zato so naročniku predlagali izvedbo projekta na drugem območju reke.
Tretji sklop so predstavljali predlogi nove stavbe Umetnostne galerije Maribor kot privlačnega in živahnega kulturnega središča ob Dravi z osem tisoč kvadratnimi metri galerijskih prostorov, arhitekturnim centrom, otroškim muzejem in centrom kreativne industrije. Podeljene so bile štiri nagrade (dve tretji) in kar sedem priznanj. Videti je, da je žirijo pri iskanju najboljše rešitve vodilo spoznanje, da mesto ne potrebuje nove ikone. Prvo nagrado je dobila ekipa iz Budimpešte. Načrtovana stavba sodi med nižje med prispelimi rešitvami. Žirijo je prepričala z dobro umeščenostjo, precej preprosto obliko, z elegantno belo fasado, bogatim notranjim programom in veličastno teraso oziroma »mestno dnevno sobo«, ki je obrnjena proti reki. Stavba ima nekoliko nenavadno obliko in precej izstopa tako iz starejše kot mlajše stavbne opne mesta, a nemara je ravno to želeni element za prestolnico kulture.
Drugo nagrado je prejel elaborat iz New Yorka, lahkotna, večsmerno odprta in preprosta stavba z valovitimi stenami in poševnim stropom. Jasna delitev programa in ambicija povezati okoliški prostor ter novo stavbo so glavne pozitivne točke projekta. Tretjo nagrado sta si delila elaborata iz Zagreba in Lizbone. Pri prvem iz obrazložitve žirije sploh ni jasno, zakaj so ga nagradili, v drugem primeru pa gre za arhitekturo, organizirano okoli dvorišča, ki ne daje jasnega sporočila o videzu same arhitekture, prostori znotraj so slabo povezani med seboj. Pozitivno je žirija ocenila pozicijo restavracije in konferenčnih prostorov, ki nudijo najlepši razgled, vendar so težko dostopni in morda z gospodarskega vidika neracionalni. Najbolj pa je žirijo zmotilo premalo naravne svetlobe v notranjosti, kar je po njenem mnenju posledica preveč konvencionale predstave o muzejskih prostorih.
Ostali projekti, ki so dobili priznanja, prihajajo iz Madžarske, Hrvaške, Slovenije, Poljske, Francije in Latvije. Skromna madžarska rešitev je zanimiva zaradi inovativnosti opreme (naprave za percepcijo), hrvaški elaborat pa je predstavil zelo opazno stavbo z rdečo opno, ki kljub transparentnosti deluje preveč monolitno. Slovenski predlog je sicer dober, a na žalost ni upošteval zahtev razpisa, zato so ga takoj izločili iz razprave o nagradah. Prizmatičen volumen poljske rešitve ima dobro programsko razporeditev, a njegova zunanjost preveč bode v oči. Prvi francoski projekt je predstavil precej nedorečeno institucijo prihodnosti, drugi pa je ustvaril črno stavbno gmoto, v katero mu ni uspelo uspešno umestiti galerijskih dejavnosti. Latvijski projekt ustvarja pravi mestni center in ima dober kontekstualni pristop, vendar z zunanjostjo, ki spominja na industrijske stavbe, žiriji ni bil všeč. Kljub številnim nagrajenim rešitvam pa se le redke res povezujejo z okolico in predvsem z reko Dravo. Pravi »dnevni prostor« mesta bi moral namreč upoštevati vse njegove elemente in glede na to, da je stavba locirana na nabrežju, bi bilo primerno večje povezovanje reke in mesta, poleg tega pa lahko vodna površina ponudi zanimiv dialog ali dopolnilo razstaviščnemu prostoru.
Termin razstave je bil zelo primeren, saj vsebina gotovo ni zanimiva le za Mariborčane in arhitekte, ampak tudi za turiste, ki so v tem štajerskem mestu vedno bolj številčni in tako se razstava dobro vključuje tudi v turistično ponudbo. Žal pa razstava ni bila opremljena z napisi o osnovnih natečajnih zahtevah za vsak sklop posebej ter opisom projektov s strani avtorjev. Tako bi bila veliko bolj razumljiva in zato zanimiva za širši krog ljudi. Je pa gotovo poseben dosežek to, da je kustosom uspelo na dokaj pregleden način na razstavo uvrstiti vseh 400 projektov. Nekoliko je zmotila le razdvojenost prikaza natečajnih rešitev in nagrajenih rešitev za prvi sklop natečaja.
Razstavo so 4. septembra zaključili z mednarodnim simpozijem Trajnostno mesto Maribor/Maribor sustainable City. Tam smo lahko videli načrte italijanskih arhitektov za novo podobo nabrežja reke Drave, predstavili so načrte za nov Center uprizoritvenih umetnosti Maribor na Studencih, slišali pa smo tudi nekaj aktualnih misli o privatizaciji kulture in Mariboru kot konkurenčnem in zelenem mestu.
Mariborčanom želiva tako preureditev nabrežja njihove reke, da se bo z njo poistovetilo čim več prebivalcev, predvsem pa, da bi ta prostor ob Dravi res zaživel kot prostor srečanj in radosti. Tako bo, upava, oddaljene opazovalce Lent prej kot na De Chiricova dela, spominja na Renoirovo sliko La Mulin de la Galette.