Nekateri objekti slovenske moderne arhitekture predstavljajo poseben ali celo prelomen dosežek arhitekturnega ustvarjanja pri nas. Realizacije arhitektov Ljubljanske arhitekturne šole, zlasti tiste iz šestdesetih let, predstavljajo vrh slovenske moderne arhitekture. Toda mnogi njihovi objekti so bili porušeni, prepuščeni neusmiljenemu propadanju, predelani do nerazpoznavnosti ali deležni škodljivih posegov. Med njimi so tudi stvaritve Edvarda Ravnikarja, ki je bil ključna osebnost slovenskega povojnega modernizma in eden vodilnih arhitektov Ljubljanske arhitekturne šole. Arhitekt Ravnikar je bil pomemben, tako zaradi številnih realiziranih projektov in natečajnih načrtov, kakor tudi zaradi pedagoškega dela in teoretičnega prispevka k razvoju slovenske arhitekture, urbanizma, oblikovanja in pedagogike.
Ravnikarjeve stvaritve so del stavbne dediščine modernizma, ki kaže povsem specifična načela. S svojo drugačno estetiko, univerzalno naravo z manj regionalnimi karakteristikami v primerjavi s tradicionalnimi zgradbami, obenem pa z doslej največjo raznolikostjo specializiranih tipov, slogov in materialov (novih in pogosto nepreizkušenih), je ta stavbna dediščina v konservatorstvo vpeljala široko problematiko, vezano na njeno ohranjanje in prenovo. Varstvo spomenikov moderne arhitekture in značilna konservatorska problematika ohranjanja in prenove tega stavbnega fonda, s poudarkom na arhitekturi Edvarda Ravnikarja, tvorita osrednjo temo te naloge. V nalogi na podlagi preučitve moderne arhitekture (na Slovenskem) in njenih značilnosti, pregleda delovanja organizacij, dejavnih na področju ohranjanja in prenove moderne arhitekture, zakonskih predpisov, listin, ki urejajo to področje, splošne problematike prenove in ohranjanja moderne arhitekture ter na podlagi pregleda stanja ter dogajanja v povezavi z izbranimi Ravnikarjevimi arhitekturami, ugotavljam, kakšna je problematika prenove Ravnikarjeve arhitekture v primerjavi s splošno problematiko ohranjanja in prenove moderne arhitekture ter, kakšen je ideal, kateremu bi se morala prenova približati. Tako so v nalogi obravnavane najpomembnejše mednarodne in slovenske organizacije, dokumenti in akcije povezane z ohranjanjem stavbne dediščine modernizma (ICOMOS, Docomomo International, Svet Evrope, Docomomo Slovenija, ZVKDS ter MAP20, ISC:C20, ISC Register, ISC/T, Granadska konvencija, Priporočilo št. R (91) 13, itd.). Informacijo o ohranjanju in prenovah Ravnikarjevega stavbnega fonda podaja pet izbranih arhitektur oz. arhitekturno-urbanističnih sestavov, in sicer stavba Okrajnega ljudskega odbora, hotel Creina in veleblagovnica Globus v Kranju ter Moderna galerija in kompleks Trga republike v Ljubljani. Kompleksna problematika ohranjanja in prenove moderne arhitekture je v nalogi sistematizirana v 12 problemskih sklopov, ki vsebujejo tudi konkretno primerjavo z Ravnikarjevo arhitekturo. Poleg tega je predstavljena še specifična problematika vezana na arhitekturo Edvarda Ravnikarja. Nalogo zaključujem z idejo o idealni prenovi Ravnikarjeve arhitekture in stavbne dediščine na splošno ter z željo, da bi z nalogo prispevala k ohranitvi moderne arhitekture na Slovenskem.