Disertacija obravnava cerkev sv. Jurija, ki je del izjemnega sakralnega kompleksa na vzpetini nad mestom Piran, zgrajenega v obdobju od konca 16. do druge polovice 17. stoletja. Do sedaj sta zvonik in krstilnica sv. Janeza Krstnika, prav tako stavbi sakralnega kompleksa, veljali za novi zgradbi, medtem ko je cerkev veljala za predelan srednjeveški sakralni objekt. Z novimi dognanji in odkritji je mogoče cerkev opredeliti kot povsem novo sakralno stavbo, ki je bila zgrajena po vzoru beneških cerkva prve polovice 16. stoletja, sočasno z zvonikom. Kljub obnovitvenim posegom med letoma 1881 in 1882 je bila cerkev ob koncu prejšnjega stoletja ponovno potrebna temeljitejših obnovitvenih del. Ob celoviti obnovi cerkve, ki je stekla po letu 1990, je bilo mogoče pričeti v skladu s sodobno konservatorsko doktrino temeljito preučevati cerkveni spomenik, s temeljnim namenom, da ga bo mogoče kvalitetno sanirati in prezentirati. Več kot desetletje trajajoče poglobljeno interdisciplinarno zastavljeno konservatorsko delo je potekalo ob analitičnih in metodoloških pristopih, kjer se je izkazala pomembna vloga prav temeljnih umetnostnozgodovinskih metod dela. Sodobna interpretacija novih najdb in odkritij lahko uspešno predstavi nove rezultate le ob medsebojnem dopolnjevanju konservatorske stroke s temeljno umetnostnozgodovinsko vedo, kar je temeljni motiv disertacije. Disertacija temelji na preučevanju tipoloških značilnostih in na primerjavah s sorodnimi cerkvami v Benetkah v obdobju od druge polovice 15. do konca 16. stoletja in na pregledu primerljivih istrskih cerkva, ki so bile zgrajene pod beneškim vplivom. Cilj preučevanja beneške sakralne arhitekture je bil usmerjen v določitev tistih temeljnih vzorcev zgodnjerenesančne arhitekture, ki jih najdemo v arhitekturi piranske cerkve, in v ugotovitev vpliva Palladijevih cerkva na tlorisno shemo, predvsem pa na fasado cerkve sv. Jurija.
Rezultati konservatorskega raziskovalnega dela so se pokazali v vseh zgodovinskih obdobjih, saj je na tem prostoru mogoče potrditi kontinuiteto poselitve od antike do danes. Z arheološko metodo odkrite najdbe najstarejših stavbnih struktur, ki so ohranjene in prezentirane in situ pod cerkveno ladjo, kažejo na pomen najstarejših zgradb na vzpetini. Z dopolnitvijo arheoloških sondiranj, ki so bila omejena, z nedestruktivnimi raziskavami, ki so bile izvedene na celotnem območju, je bilo mogoče priti do novih spoznanj stavbnozgodovinskega razvoja cerkve in obeh pripadajočih prizidkov. Povsem novo odkritje je ugotovitev, čemu je služil severni prizidek. Zgrajen je bil kot kapela za krščevanje, ki so jo uporabljali le do dokončanja gradnje nove krstilnice. Ob temeljitejšem pregledu arhivskega gradiva so bila odkrita nova imena mojstrov sodelavcev pri gradnji cerkvenega kompleksa, kot so bile razjasnjene tudi spodbude in razlogi, ki so odločilno vplivali na potek gradnje.
Končni cilj doktorske naloge je novo vrednotenje in opredelitev arhitekture cerkve sv. Jurija, ki temeljita na znanstvenoraziskovalnem delu. S postavljenimi hipotezami, ki zadevajo obstoj in stanje stare srednjeveške cerkve s pomočjo ohranjenega lesenega modela in arhivskega gradiva, je mogoče interpretirati podobo triladijske gotske cerkve s podaljšanim korom. Z zbranimi dokumenti in materialnimi dokazi ter na podlagi terenskega konservatorskega dela, vključno s spremljanjem obnovitvenih posegov, je bilo mogoče zaključiti raziskave in priti do rezultatov, s katerimi je mogoče ugotoviti, kakšna je bila nova cerkev ob ponovni posvetitvi leta 1637. Cerkev sv. Jurija je mogoče interpretirati kot novo zgradbo, kljub temu da je ohranila tlorisni obod prejšnje cerkve, zgrajena je bila sočasno z zvonikom. Novost cerkve je povsem nova tlorisna in prostorska shema cerkve, ki povzema uveljavljen beneški sakralni arhitekturni tip s prostorno dvoransko ladjo z ravnim lesenim stropom in renesančno oltarno kapelo kvadratnega tlorisa s stranskima razširitvama in polkrožno apsido. Oltarna kapela ima značilno renesančno obliko: osrednji del s križnim obokom se s polkrožnimi loki odpira na vse štiri strani. Ločne odprtine oltarne kapele ponavljajo polkrožno slavoločno odprtino. Ostanek stare korne kapele predstavlja banjasto obokan vmesni prostor med oltarno kapelo in ladjo. Piranska cerkev je torej prava renesančna beneška cerkev, z značilnimi arhitekturnimi elementi, ki izvirajo iz beneške zgodnje renesanse, čeprav je bila zgrajena v času, ki ga v Benetkah označujemo kot poznorenesančno obdobje, v katerem je močno zaznaven vpliv Palladijeve arhitekture, ki je tudi tedaj veljala za izjemne dosežke.
Novo odkriti mojster, ki je s svojim opusom zaznamoval piransko cerkev in tudi zvonik, je Benečan, kamnosek Bonfante Torre, sin pokojnega mojstra Stefana. Z izdelki delavnice, ki jo je moral imeti v Piranu in v kateri sta delovala njegova sinova Stefano in Girolamo, je bila v renesančnem konceptu dopolnjena notranjščina cerkve. Mojster Bonfante, dokumentiran kot izdelovalec pročelja piranske cerkve, je morda izdelal tudi njeno slavoločno steno, nedvomno pa je sodeloval pri gradnji zvonika, zgrajenem po vzoru beneškega zvonika sv. Marka. Piranski kompleks je zaradi izjemne arhitekture in beneških značilnosti vplival na gradnjo cerkva na področju istrske obale in delno tudi zaledja. Še posebej v 18. stoletju, ko so bile baročne cerkve beneškega prostora prežete s klasiko Palladijevih arhitekturnih rešitev in dopolnjene s poudarjeno bogato dekorativnostjo, so se pri gradnji cerkva v prvih desetletjih stoletja še vedno ozirali na standardne renesančne arhitekturne rešitve, med katere sodi piranska cerkev.
Kljub manjšim dopolnitvam v notranjščini cerkve v 18. stoletju in obnovitvenim delom, ki jih je načrtoval in izpeljal tržaški arhitekt Giovanni Righetti ob koncu 19. stoletja, je cerkev ohranila vse temeljne renesančne značilnosti arhitekture beneških cerkva. S preučevanjem Righettijevih obnovitvenih posegov je bilo v interpretaciji konservatorske stroke ocenjeno njegovo delo, ki je potekalo prav v obdobju, ko se je izoblikovala sodobna konservatorska doktrina, zato ni bilo mogoče spregledati njegovega avtorskega pristopa, ki je razumljiv v kontekstu močno uveljavljenih historičnih slogov.
Z razvojem konservatorske stroke in s pomočjo še drugih znanosti, s katerimi je mogoče raziskati spomenik, so prišla na dan nova odkritja in najdbe, in prav ta spoznanja so pomembna za dopolnitev in osvetlitev stavbnozgodovinskega razvoja cerkve. Novo vedenje o spomeniku ima ključen pomen pri celoviti obnove cerkve, ki je še v teku, in predstavlja temelje za varovanje, ohranjanje in prezentacijo spomenika. Piranska cerkev je z disertacijo dobila temeljito umetnostnozgodovinsko monografsko obdelavo, ki bo služila kot temeljno gradivo za nadaljevanje njene obnove.

Članek Pročelje cerkve sv. Jurija v Piranu in vzori zanj bo objavljen v letošnjem Zborniku za umetnostno zgodovino 2010 [op. ur.].