Tudi Italijanski inštitut za kulturo v Sloveniji s sedežem v Ljubljani se je odzval vabilu kuratorja omenjene razstavne pobude Vittoria Sgarbija in v svojih razstavnih prostorih na Bregu gostil fotografska dela Andree (Andreja) Furlana (1) in videoinstalacijo Janeza Janše.
Andrea Furlan se v predstavljenem ciklusu Non-places konceptualno oprijema idej in razmišljanj francoskega etnologa Marca Augeja ter svoje raziskovanje preko stenopeične luknje usmerja v urbano in neurbano okolje oziroma krajino. Vseh sedem na razstavi predstavljenih fotografij, izbranih iz cikla štirinajstih, ki so nastale v letih 2010–2011, vsebuje mešanico simbolov sodobnega načina življenja ter njegovih paradoksov in protislovij. Z vizualno in simbolično obravnavo fotografij lahko opazimo elemente komunikacije, globalizacije in alienacije, ki so vseskozi prisotni v življenju današnjega človeka.
Med pripravljalno fazo vsak fotograf razmišlja o končnem produktu, vendar je nadzor nad zajemanjem realnosti pri fotografiji v dobršni meri omejen, tako da je končni rezultat nepredvidljiv. Čarobnost rabe luknjičarke je tako zaradi njene tehnične specifičnosti prav v dilataciji podob in časa zajemanja; camera obscura potrebuje daljšo časovno osvetlitev, tako da se končni učinek kaže v neki mehkobi in melanholiji vidnega, zaradi česar Furlanova dela pridobijo simboliko, učinkovitost in estetiko. Bela polja sredi podob, ki se izgubljajo v neskončnost, in druge črno-sive figure se učinkovito spajajo v dialog med prisotnim in odsotnim, med vidnim in nevidnim, občutek časovne dimenzije pa je vseskozi prisoten. Končni izdelek sproti nastaja v mislih fotografa, ki ideje, koncepte in zamisli preliva tako kot slikar na platno, le da Furlan svoje misli preliva na film; pri njegovih impresijah ne gre za ujetost trenutka, temveč za ujetost občutenja.
Globalizacija, ki je ljudem približala kulture sveta, je povzročila tudi izgubo različnosti, poenotenje želja, okusov in početij. Izguba stika z realnostjo, s svetom, ki nas obdaja, nas sili v virtualno preživljanje našega prostega časa. Vse manj poznamo svojo okolico in vse bolj nas presenečajo stvari in podobe, ki nas obdajajo, ker jih več ne zaznamo, kljub temu pa se v nas širi lažni občutek pripadnosti nekemu teritoriju. Zato nas podobe Andree Furlana tem bolj presenetijo: nismo več navajeni preprostih, vendar zato čudovitih in simbolike polnih fotografij. Nastale so okoli nas, v okolju, v katerem živimo in ki smo ga nekoč poznali. Fotograf nam sprva odpre vrata v svetove naravne prvobitnosti, »Non-places 1«, in nedolžne preprostosti, »Non-places 2«, s katero smo si jih prisvojili in vanje zarisali svojo navzočnost kot v »Non-places 3 in 4«, nato pa nas postopoma popelje do točke nam bolj domače popolne odtujenosti, ko imitacija naravnega nadomesti realnost kot v »Non-places 6«; na prvih štirih fotografijah se Furlan estetsko približa ciklu fotografij Bojana Salaja Interiors III ali ciklu Petra Koštruna Present. Celo brezmejno morsko obzorje na fotografiji »Non-places 5« postane z vdorom pomola, ki se kot klin zareže v vodno gladino, nasilna kulisa človeškega življenja. Ob gledanju Furlanovih podob gledalca prevzame občutek alienacije, saj ta deluje kot tuja sila, ki nadvlada človeka, namesto da bi jo človek ukrotil. Individualizacija in stopnjevanje občutka odtujenosti privedeta do hladnih medsebojnih odnosov, kar je fotograf učinkovito predstavil na fotografiji »Non-places 4«, na kateri topoli hladno stojijo drug ob drugem kot ljudje; tako kot se prepletajo veje dreves, tako se prepletajo tudi naše življenjske zgodbe, kljub temu pa ostajamo zakoreninjeni v svojih svetovih, v strahu pred izgubo individualne svobode.
Živimo v obdobju nenehne komunikacije in informacijske tehnologije; vsestranski in večplastni način komuniciranja je danes vsepovsod prisoten in potreben za vzdrževanje medčloveških odnosov. Neskončno število podjetij in oglaševalnih agencij posameznikom in organizacijam obljublja, da jim bodo pomagali uspešno komunicirati, kopica izvedencev pa nas svari pred posledicami slabe komunikacije, ki je lahko magnet za negativna čustva. Bombardirani smo s številnimi informacijami, ki namesto da bi nas vodile v uspešno sporazumevanje, dajejo občutek utesnjenosti in prenasičenosti, tako da vse manj stvari razumemo in vse težje ločimo med dobrim in slabim. Fotografija »Non-places 7«, ki zaključuje razstavo, predstavlja bele, prazne jumbo plakate, ki so navadno postavljeni ob prometnejših cestah in v mestnih središčih, a prav belina in izničenost sporočila učinkovito predstavljata zbeganost sodobne družbene komunikacije. Slika spominja na ciklus fotografij Praznine Boruta Krajnca, razstavljen leta 2008 v Cankarjevem domu v Ljubljani.
Fotografije Andree Furlana se zrcalijo v atmosferi, polni sugestij in pomenov. V ospredju najdemo prizore iz narave in elemente urbanega okolja človeške civilizacije, vendar pa se ti učinkovito prepletajo med umetnostjo, narativnostjo in dokumentiranjem dogajanja okoli nas. Na tej razstavi je bilo predstavljenih šele prvih sedem fotografij, zato bo zanimivo videti, kam bo fotografa na naslednji razstavi, takrat celotnega cikla, pripeljalo drugih sedem.