Tomislav VIGNJEVIĆ

Likovna kritika med teorijo in impresijo. Razmislek o izumirajoči vrsti

Umetnost in kritika, 29. 11. 2017

Refleksija kritiškega pisanja oziroma kritičnega presojanja pojavov na prizoriščih likovne umetnosti, ki ima za svoj cilj tudi kvalitativno vrednotenje aktualne produkcije, nam ob natančnejšem vpogledu pusti vtis, da je kritika v določeni meri zašla na obrobje interesa. Tudi sicer v analizi stanja kritiškega pisanja v svetu pogosto naletimo na prepričanje, da je kritika zašla v precejšnjo nepomembnost ali celo krizo. Katere so res številne značilnosti in kaj so vzroki tega pojava, je izjemno težko opisati na kratko, zato pa je zelo značilna, že če se ozremo na domače, torej slovensko prizorišče, povsem očitna in temeljita marginalizacija kritične misli v tiskanih medijih.

V zadnjih dveh desetletjih so se namreč izjemno skrčili in korajda izginili prostori namenjeni artikuliranemu, natančnemu in utemeljenemu vrednotenju likovne ali pa vizualne umetnosti pri nas. Ukinjanje revij in rubrik ter krčenje prostora, v katerem je bila še pred desetletjem ali dvema mogoča ter tudi uveljavljena relevantna in odzivna kritiška misel, gre seveda z roko v roki z opaznim pojavom komercializacije medijev in včasih tudi podreditve logiki profita. To je eden od zanesljivih znakov umika kritike iz pozornosti javnosti. Zagotovo pa smo v sodobni umetnosti soočeni še z enim novim fenomenom in sicer z dejstvom, da se umetniki sami vse pogosteje nekako čutijo pozvani, da pišejo in objavljajo komentarje k svojim delom, jih teoretsko opredeljujejo in lahko rečemo, da tudi sami ustvarjajo sistem kodifikacije stvari, ki prihajajo iz njihovih rok. Po drugi strani pa se danes zabrisujejo meje med kritikom in umetnikom, podobno kot vedno bolj izginjajo meje med umetnikom in kustosom.

Kritik v tem primeru deluje podobno avtonomno in samokritično, s pomočjo besed in refleksije podob, kot je to značilno za umetniško delovanje na področju vizualne umetnosti. V svoji kritiški refleksiji pa je soočen z vrsto različnih pristopov, tako glede medija, estetske naravnanosti ali ideološke usmeritve, torej z zelo raznovrstnim mnoštvom smeri, ki so značilne za današnji pluralizem. V te nepregledni goščavi avtorskih pristopov in smeri pa je – po dokaj razširjenem mnenju – danes nemogoče privilegirati eno samo pozicijo znotraj umetnostnega sveta.

V sodobnem umetnostnem sistemu se ideja poenotenja pozicije kritika in kustosa ter umetnika in kritika nedvomno odziva na spremenjena razmerja v tradicionalnem sistemu umetnika, galerista in kritika, ki je nastal ob koncu 19. stoletja. To nekdaj uveljavljeno triado je danes zamenjal sistem, v katerem prevladujejo odnosi industrijske menjave blaga, vlog in prožnega trga, kjer so presežene ovire in razdalje, tako prostorske kot družbene, ki bi zavirale kar se da hiter tempo menjave in potrošnje.

Vendar je to vsesplošen pojav, ki ne more biti edini vzrok za skrajno obrobno in dokaj nerelevantno pozicijo, ki jo danes v konstelaciji teorije, umetnostne zgodovine ter kritike v ožjem pomenu zavzema jasno in nedvoumno kvalitativno vrednotenje sodobne likovne umetnosti. Zato bi bilo verjetno koristno, da se nekoliko ozremo v sam način ali sistem vrednotenja in pisanja o sodobni umetnosti v Sloveniji. Če skušamo dobiti neko jasno podobo o tem kritiškem delovanju, se kaj hitro izkaže, da se tukaj zrcalita dva zelo skrajna pola, katerima se bolj ali manj podreja večina pisanja o sodobni likovni umetnosti pri nas.

Na eni strani je poudarjen in izpostavljen pristop, ki ga nekateri (denimo Yve-Alain Bois[1]) imenujejo teoreticizem, torej nebrzdano navajanje teoretskih odlomkov, kar je z računalniško aplikacijo »kopiraj in prilepi« doživelo neslutene možnosti. Strukturna neusklajenost in način kompilacije odlomkov je prepogosto v uporabi kot znak neke teoretske podkovanosti, kar pa ni vedno tudi znak kompetentnosti avtorja.

Na drugem koncu spektra pa je popolno izogibanje kakršnim koli »tujim« ali, kot je bilo omenjeno, centrifugalnim vplivom in s tem tudi teoretskim dognanjem. Ta pogled je našel najbolj adekvaten izraz v besedilih, ki na bolj ali manj posrečen ali tudi zgrešen, vsekakor pa najpogosteje na poetičen način opevajo avtorjeve vtise ob soočenju s sliko ali kakšno drugo umetnino.

Pogosto se pridružuje tudi nekaj, kar so ironično poimenovali podajanje skrajno nespretnih mističnih doživetij. Vendar se vsemu navkljub ne moremo znebiti vtisa, da je časopisna ali strokovna kritika pogosto podcenjena, saj je njena kvaliteta kljub vsemu v povprečju tako v Sloveniji kot drugod v Evropi dokaj visoka. Seveda pa je povsem drugo vprašanje njene odmevnosti oziroma učinkovitosti.

Tako se v delih avtorjev, ki nekako reflektirajo, vrednotijo in preučujejo sodobno umetnost zrcali tudi njihov odnos do tega, kar na kratko imenujemo teorija ali pa strokovno utemeljen pristop k vrednotenju umetnosti. Po mnenju Christiana Demanda, ki je prispeval eno najizčrpnejših analiz sodobne likovne kritike, je predvsem med nosilci vpliva in moči v sodobnem umetnostnem svetu zelo razširjena precejšnja brezbrižnost do kritike.[2] Po njegovem mnenju je zelo razširjen in odločujoč pojav, da vodilne osebe v kulturnih ustanovah ali političnih uradih, prireditelji bienalov in drugih velikih občasnih razstav, odbori umetniških nagrad, galeristi, muzejski direktorji in kustosi ter drugi tovrstni nosilci vpliva in odločanja le redko kdaj oziroma skoraj le v izjemnih primerih upoštevajo kritiko v časopisih in v drugih medijih. Po njegovem mnenju lahko ti odločilni dejavniki iz sveta umetnosti najpogosteje povsem brez težav shajajo tudi brez kritike, saj je po njegovem prepričanju sistem državno subvencioniranih kulturnih institucij povsem v samozadostnem položaju, da samostojno in po svojih predstavah oblikuje javno mnenje ter tako narekuje tudi teme in slog raznovrstnih diskurzov o umetnosti.

Vsekakor je preplet kritike in teorije v današnjem svetu dejstvo, ki je pogosto problematizirano, pa vendar je po mojem mnenju nujno, saj nam prav ta povezava omogoči nekaj kritičnega pretresa učinka umetnine na gledalca. Verjetno pa je nemogoče vzpostaviti kritično stališče, ne da bi zavzeli tudi distanco in izostren pogled, saj je, kot je zapisal Walter Benjamin, »kritičnost stvar primerne distanciranosti«.[3] Perspektive prihodnosti in projekcije razvoja so možne le z zavzetjem stališča, ki je vzpostavilo tudi distanco do neprestanega nizanja dejstev in podob ter analizo in pretres teh informacij, ki so na spektakularno atraktiven način prezentirane tako v medijih kot tudi v dobršnem delu sodobne umetnosti.

Seveda je umetnostna kritika pogosto sama predmet očitkov, da ni dovolj refleksivna do svojih aspiracij do resnice ter da jo žene hotenje po moči, s katero je v kontradikciji z lastno pozicijo. Če estetske akte oziroma dela opredelimo kot konfiguracije izkušnje, ki ustvarjajo nove načine percepcije smisla in vpeljujejo nove forme politične subjektivnosti, potem naloga kritične refleksije ni ocena, denimo, skladnosti ideje in forme ali nekega modernističnega pojma kvalitete dela. Bolj kot to je naloga kritike, da nam ponuja poti do dojetja, razumevanja ali soočenja z neko obliko novega, netradicionalnega ali izvirnega estetskega videnja.

Presojanje vrednosti, in sicer umetnostne, pa je brez dvoma naloga, ki je specifična lastnost kritike v razmerju z umetnostno zgodovino in estetiko. V tem udejstvovanju je kritik zavezan etiki, ki veže presojanje vrednosti umetnine na njegovo specifično, povsem osebno stališče. Nadaljnja naloga vpogleda v delovanje družbenih silnic, ki jih lahko oziroma jih omogoča najbolj dosledna in kvalitetna likovna kritika, pa je seveda nekaj, k čemur lahko stremimo, kar pa nikakor ni zagotovljeno oziroma ni zlahka dosegljivo. James Elkins je že pred časom ugotavljal, da je sodobna likovna kritika istočasno v vrhunski kondiciji kot tudi na robu preživetja, saj je količinsko v izjemnem razcvetu, vendar naj bi ta besedila bral le še redko kdo.[4]

Istočasno pa je v sodobnosti prišlo do nekaterih temeljitih sprememb v razmerju med kritično držo v sami umetnosti in družbo, ki jo ima za predmet svoje kritike. Prav v sodobnosti se namreč za 20. stoletja značilna opozicija med estetskim in njegovim nasprotjem oziroma anti-estetiko povsem umakne vprašanju, v kolikšni meri je estetsko samo postalo nekakšna oaza ali enklava v nezadržnem toku informacij in podob. Estetska refleksija tako zastavlja vprašanja ali pa spodbija ideološko samoumevnost in samozadostnost tega, kar narekuje vladajoči okus. Razsežnost kritičnega pristopa v estetski izkušnji je dejstvo, ki ga mora refleksija in vrednotenje sodobne umetnosti vsekakor upoštevati in preučiti, saj obe razsežnosti, torej kritična drža in estetski učinek nista več v opoziciji. Razlog za to dejstvo je iskati predvsem v preplavljenosti sodobnega časa z vizualnim materialom in mediji, kar je iz likovne umetnosti naredilo nekakšno enklavo, v kateri še prevladuje refleksija estetske dimenzije, družbe ali odnosov v njej.

Ob koncu se lahko potem vprašamo, čemu še likovna kritika danes? Po mojem mnenju je njen obstoj nujen ne le zaradi presojanja vrednosti in analize del, kar je njeno temeljno poslanstvo, temveč tudi zato, ker je kritika in refleksija umetnin ena izmed temeljnih opornih točk za kritično refleksijo umetnostnega sistem ter družbenih vrednot, katerih nosilec je tudi ta sistem v širšem smislu. Brez kritiške distance in vrednotenja bi se naše soočanje z deli likovne umetnosti verjetno znašlo v položaju, ko bi bila prevladujoča vrednost umetnosti le še njena cena, za kar pa vsi vemo, da ni vedno pravi pokazatelj vrednosti umetnine.

Prispevek s posveta o statusu likovne kritike in odnosu slovenskih tiskanih medijev do kritiškega pisanja, ki ga je Cankarjev dom v sodelovanju z Društvom umetnostnih kritikov – Slovensko sekcijo AICA pod naslovom Likovna kritika danes pripravil 20. aprila 2017.

[1] Yve-Alain Bois, Painting as Model, Cambridge, Mass. – London 1900, pp. XII–XIII.

[2] Christian Demand, Die Beschämung der Philister. Wie die Kunst sich der Kritik entledigte, Springe 2003, p. 10.

[3] Cit. v: Hal Foster, Bad New Days. Art, Criticism, Emergency, London – New York 2015, p. 116.

[4] James Elkins, What Happened to Art Criticism?, Chicago 2003, p. 2.

Avtor:
izr. prof. dr. Tomislav Vignjević
Inštitut za zgodovinske študije
Znanstveno-raziskovalno središče Koper
Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.

Citiranje: Tomislav Vignjević, Likovna kritika med teorijo in impresijo. Razmislek o izumirajoči vrsti, Bilten SUZD, 36/4 [29. 11. 2017], 2017 (http://www.suzd.si/bilten/prispevki/1533-bilten-suzd-36-2017-04 [datum odčitka])