Katarina ŠMID
Celejski napisni spomeniki Julijane Visočnik
Ocene in predstavitve, 27. 8. 2018
Julijana Visočnik, The Roman Inscripions from Celeia and its Ager, Celje 2017 [spremna beseda France M. Dolinar; prevod Maja Sužnik], Celje; Ljubljana : Celjska Mohorjeva družba : Društvo Mohorjeva družba, 2017; 504 str.; ilustr.; 29 cm. ISBN 978-961-278-355-6: 49,50 EUR.
Pri Mohorjevi založbi je – s podporo Alma Mater Europeana, ANHIMA - Anthropologie et Histoire des Mondes Antiques, Nadškofije Ljubljana, Škofije Celje in Pokrajinskega muzeja Celje – v angleškem jeziku v preteklem letu izšla dolgo pričakovana znanstvena monografija The Roman Inscriptions from Celeia and its Ager avtorice Julijane Visočnik, ki se celejskim napisnim spomenikom posveča že vse od pričetkov raziskav v okviru podiplomskega študija.[1] Delo prinaša zaobsežen corpus napisov, najdenih v rimski Celeji z njenim agrom. Kot je to običajno, so vključeni tudi tisti, ki se spričo zgodovinskih okoliščin sedaj nahajajo izven meja Slovenije. Zaradi nedostopnosti žal ni bilo moč vključiti fragmentov, najdenih med nedavnimi izkopavanji, še zlasti med obnavljanjem Knežjega dvorca. Prav tako ni bilo moč dobiti zanesljivih podatkov o napisih, odkritih po letu 2002.[2] Le tabelarno in brez slik so zaradi obranave v novem Corpus Inscriptionum Latinarum (CIL XVII, 4, 1, 2005) v kronološkem redu predstavljeni miljniki in pa napisi, o katerih se poraja sum pristnosti.[3]
Knjiga je idejno nadaljevanje v devetdesetih letih preteklega stoletja zastavljenega zaokroženega izdajanja napisnih spomenikov rimske dobe avtonomnih mest na ozemlju Republike Slovenije (Inscriptiones Latinae Sloveniae – ILSl), od katerih je doslej izšel le prvi zvezek, Neviodunum (1998),[4] a kot avtorica pojasni v uvodnem delu, zaradi tehničnih težav pričujoče delo v tej zbirki ni izšlo.[5] Vzporedno z ILSl velja izpostaviti še po vseh najsodobnejših načelih epigrafske znanosti napravljen katalog večinoma emonskih, a tudi napisov drugačne provenience, ki so hranjeni v lapidariju Narodnega muzeja Slovenije (The Roman Inscriptions in the National Museum of Slovenia – RINMS, 1997) Marjete Šašel Kos, ki vsebuje še ažurirane študije o zgodovini zbiranja rimskih napisnih kamnov na Slovenskem, nastanku muzejske zbirke in o historiatu epigrafske vede v Sloveniji.[6]
Napisni spomeniki rimske dobe avtonomnih mest na območju Slovenije so bili v preteklosti sistematično popisani in vključeni v ustrezne epigrafske preglede, od katerih je seveda v prvi vrsti potrebno izpostaviti Mommsenov epohalno zasnovan korpus – Corpus Inscriptionum Latinarum (CIL). Zatem je nekaj napisov bilo podrobneje obravnavanih v dunajskih Archäologisch-epigraphische Mitteilungen (1877–1902), vse (od izida suplementa k CIL III leta 1902 dalje) na novo odkrite epigrafske spomenike z ozemlja tedanje Jugoslavije pa sta zbrala, razložila in popisala Ana (1921–2001) in Jaroslav Šašel (1924–1988) v treh zvezkih Inscriptiones Latinae quae in Iugoslavia ... repertae et editae sunt (ILJug; 1963; 1978; 1986), ki so izhajali pod okriljem znanstvene serije Situla, v kateri sta izšla tudi RINMS in ILSl 1. Rimski napisi s slovenskega območja pa so redno pridani tudi v periodično publikacijo L'Année épigraphique – AE (1888–) in vključeni v epigrafsko prosto dostopen spletni portal EAGLE.[7]
Ob zgornjih epigrafskih popisih predstavlja pomemben doprinos prvi zvezek (žal do naslednjega ni nikoli prišlo) dela Antike Inschriften aus Jugoslawien: H. 1, Noricum und Pannonia Superior (1938) Viktorja Hoffillerja (1877–1954) in Balduina Sarie (1893–1974).[8] Kar je za raziskave rimske antike še posebej pomembno in v čemer zvezek bistveno odstopa od lakoničnega zapisa v CIL, ki komaj kaj besed namenja likovni upodobitvi, je, da sta poleg transkripcije in razlage epitafa tudi natančno opisala likovno upodobitev, jo skušala razložiti in opozoriti na določene posebnosti, ob predlogu datacije pa sta upoštevala tako napis kot upodobitev. Poleg posamičnega primerka sta že takrat reproducirala tudi sliko, kar je postala nepogrešljiva praksa tudi pri ILSl, RINMS in sedanji monografiji. Žal pa je tudi v kasnejših epigrafskih pregledih bilo likovni upodobitvi namenjenih le malo besed.
V pričujoči knjigi uvodoma avtorica sumarično predstavi romanizacijo Celeje, o kateri so eden od ključnih pričevalcev prav napisi s svojimi na eni strani rimskimi tria nomina in na drugi strani še s keltskimi imeni, nakar opredeli razloge za razvrstitev napisov v dve glavni skupini (mesto Celeja in njen ager) ter več tematskih podskupin, glede na pozamezne tipe spomenikov, kot je to tudi sicer uveljavljeno pri epigrafskih korpusih.[9] Pri obeh glavnih razdelitvah prvi dve skupini vključujeta votivne (št. 1–61; št. 243–276) in nagrobne napise (št. 62–199; št. 278–373), medtem ko jim pri napisih iz mesta sledijo cesarski (št. 200–212), počastitveni (št. 213–229) in pa krščanski napisi (št. 230–242). Poudariti velja, da je med krščanske napise – poleg znanega epitafa v heksametru škofa Gavdencija (št. 241) in odlomka s kristogramom (št. 242) – avtorica pridala še napise na mozaičnih tleh prvotne bazilike (št. 230–240). Pri razdelku agra rimskega mesta se je dalje odločila za geografsko razdelitev na Koroško (št. 374–409), Šempeter (št. 410–422), Trojane - Atrans (št. 423–444) in pa Vranje (št. 445–465). V dodatku je še votivni napis Janu Geminu iz Pokrajinskega muzeja Celje (št. 466).
Med napisi vsekakor posebno mesto zavzemajo počastitveni napisi za Tita Varija Klementa (št. 213–223), bržkone najbolj eminentnega prebivalca Celeje, ki se je v svojem cursus honorum povzpel zelo visoko, do funkcije »cesarskega tajnika« (ab epistulis Augustorum) Marka Avrelija in Lucija Vera (162–165) in bil morda pod Markom Avrelijem celo sprejet med senatorje, vsekakor pa gre verjetno njemu zahvala za postavitev legijskega tabora v Ločico (kmalu po 165).[10]
V uvodnem delu avtorica opozori na nekaj osnovnih, oblikovnih in leksikografskih razlik med napisi v samem mestu in v agru, s čimer tudi posredno pojasni razloge za osnovno razdelitev na dva sklopa.[11] Pri tem opozori na možna odstopanja, saj je kar nekaj spomenikov bilo najdenih na sekundarnem mestu, in pa tudi na (zaradi pomanjkanja nespornih opornih točk) problem zamejitve agra Celeje, pri čemer se sklicuje na zadnjo razpravo o meji med Norikom in Panonijo in torej tudi mejo med pojtovionskim in celejanskim agrom.[12]
Osrednji, kataložni del, se prične z votivnimi napisi, ki so razvrščeni po abecednem vrstnem redu, nakar sledijo nagrobni napisi (glede na hierarhijo pokojnih in na gentilicij po abecedi, zatem sledijo idiomi).[13] Cesarski napisi so razvrščeni kronološko, počastitveni pa po hierarhiji in abecednem vrstnem redu gentilicijev. Nekaj je seveda vmes tudi napisov, za katere iz danih podatkov ni jasno razvidno, za kakšen tip spomenika naj bi šlo (npr. izgubljeni napis Enije Vere, št. 225, ali majhni fragmenti istega ali različnih napisov; št. 361) ali kateremu namenu naj bi bil namenjen (npr. izgubljena ara iz Hrastnika, št. 277). Poleg napisov na kamnih je vključen tudi napis na srebrnem prstanu (št. 288; sicer vključen med nagrobne napise). Kot je običajno, so vključeni tudi številni danes izgubljeni primerki, znani le po omembah v starejši literaturi (npr. št. 156, 157).
V agru zadnje tri kategorije (počastitveni, cesarski in krščanski napisi) po pričakovanju niso dokumentirane, nekaj večjih najdišč pa ni bilo moč z gotovostjo neposredno povezati z znano rimsko naselbino (napisi iz Trojan in Vranjega ali šempetrske nekropole). Tej »geografski« razdelitvi je Julijana Visočnik pridala še že objavljeno skupino napisov iz slovenskega dela Koroške skupaj z reliefi in fragmenti brez napisov.[14]
Posamičen spomenik v osnovnem opisu ponavlja shemo iz RINMS in ILSl 1 ter je predstavljen z osnovnimi podatki: naslovom, najdiščnimi okoliščinami, materialom, dimenzijami, sumaričnim opisom, pripadajočo literaturo, transkripcijo s prevodom in komentarjem ter predlogom datacije, ki je v marsikaterih primerih še vedno težko opredeljiva, saj je v nemalo primerih razpeta med 1. in 3. stoletje po Kr. Opozoriti velja, da je v primerjavi z RINMS in ILSl 1 komentar sicer manj izčrpen, a velja poudariti, da je v Celeji z agrom ohranjenih in tu predstavljenih neprimerno več, kar 466, napisnih spomenikov in bi podrobnejša obdelava bila v sedanjem obsegu zelo težek in časovno močno zahteven zalogaj, ki bi izid knjige močno podaljšala.
V kolikor je bilo mogoče, kar pomeni, da kamen ni bil izgubljen, je poleg reproducirana tudi fotografija in kot je za tovrstna corpora običajno, na koncu knjige sledijo kazala - indeksi s konkordancami in pa seznam literature.
Pričujoče delo nedvomno predstavlja pomemben doprinos in oporo k nadaljnjim raziskavam tega noriškega mesta v rimski dobi, četudi velja opozoriti, kot je že avtorica nakazala, na majhen procent ohranjenih spomenikov v primerjavi z vsemi napisi, ki so nekdaj sestavljali podobo rimskega mesta. Prav tako je potrebno vzeti v ozir, da se je revnejše prebivalstvo pri svojih nagrobnih spomenikih, ki običajno predstavljajo največji delež ohranjenega patrimonija, bržkone posluževalo cenejšega lesa namesto kamna in se nam zato ti pomniki niso ohranili.
Anepigrafski kamni v delo niso vključeni, likovna upodobitev pa je bila le omenjena, kar je po drugi strani spodbuda za prihodnje pregledne objave primerljive znanstvene veljave, saj ne nazadnje rimska mesta z območja Slovenije še niso bila ustrezno obdelana in predstavljena v zbirki Corpus Signorum Imperii Romani (CSIR), prav Celeja z agrom pa, če pomislimo le na šempetrsko nekropolo, razkriva kar nekaj likovno relativno kvalitetnih spomenikov za »provincialne« razmere in ravno v tem središču so narativni prizori, za razliko npr. od Emone, bili pogosti in razkrivajo po eni strani naslon na metropolitanski Rim na drugi strani pa na daljno Atiko z Atenami.[15] Kot je iz historiata raziskav rimske kamnite plastike Norika in Panonije večkrat bilo razvidno, je neizogibno potrebno pri celostni obravnavi spomenika upoštevati vse vidike, tako likovnega kot epigrafskega, saj le enostranski pogled lahko (še posebej pri dataciji) privede do napačnih zaključkov.[16] Sedanja monografija bo brez dvoma stalna opora vsem, ki se ukvarjajo ne samo s celejskimi kamnitimi spomeniki, temveč tudi z rimsko dobo sicer.
[1] Julijana Visočnik, The Roman Inscripions from Celeia and its Ager, Celje 2017.
[2] Visočnik 2017 (cit. n. 1), p. 22.
[3] Avtorica se sklicuje na Wilhelmine Grabenweger, Falsche und fremde römische Inschriften in Norikum. Diplomarbeit, Wien 2008.
[4] Milan Lovenjak, Neviodunum, Ljubljana 1998 (Inscriptiones Latinae Sloveniae 1).
[5] Visočnik 2017 (cit. n. 1), p. 11.
[6] Marjeta Šašel Kos, The Roman Inscriptions in the National Museum of Slovenia = Lapidarij Narodnega muzeja Slovenije, Ljubljana 1997.
[7] Https://www.eagle-network.eu/.
[8] Viktor Hoffiller in Balduin Saria, Antike Inschriften aus Jugoslawien: H. 1, Noricum und Pannonia Superior, Zagreb 1938.
[9] Prim. RINMS in ILSl 1.
[10] Cf. Jaroslav Šašel, Zu T. Varius Clemens aus Celeia, Zeitschrift für Papyrologie und Epigraphik 51, 1983, pp. 295–300; Milan Lovenjak, Rimski napisi iz Celja, najdeni med 1991 in 2003, Arheološki vestnik 54, 2003, pp. 339–340, št. 8.
[11] Gl. še disertacijo: Julijana Visočnik, Jezikovne značilnosti napisov antične Celeje z okolico kot vir za preučevanje romanizacije celejskega prostora: doktorska disertacija, Ljubljana 2007.
[12] Anja Ragolič, The Territory of Poetovio and the Boundary between Noricum and Pannonia = Upravno območje Petovione in meja med Norikom in Panonijo, Arheološki vestnik 65, 2014, pp. 323–351. O meji upravnega obmoja Celeje gl. še Irena Lazar, Celeia, v: The Autonomous Towns of Noricum and Pannonia. Noricum, ur. Peter Scherrer in Marjeta Šašel Kos, Ljubljana 2002, pp. 71–72 (Situla 40).
[13] Cf. Visočnik 2017 (cit. n. 1), p. 21.
[14] Saša Djura Jelenko in Julijana Visočnik, Rimski kamniti spomeniki slovenske Koroške, Arheološki vestnik 57, 2006, pp. 345–415; Saša Djura Jelenko in Julijana Visočnik, Kamni govorijo = Saxa loquuntur. Rimski kamniti spomeniki na Koroškem, Slovenj Gradec 2006.
[15] Prim. npr. Peter Kranz, Die Grabmonumente von Šempeter: Beobachtungen zur Entwicklung der Bildhauerkunst in Noricum während der mittleren und späten römischen Kaiserzeit, Bonner Jahrbücher 186, 1986, pp. 193–239; Margherita Bonanno Aravantinos, Il mito di Ifigenia in Tauride sui sarcofagi attici di età romana, v: Grabeskunst der römischen Kaiserzeit, ur. Guntram Koch, Mainz am Rhein 1993, pp. 67–76. Sascha Priester, Mythenbild und Grabbau. Alkestis, Europa, Orest und die Bilderwelt der römischen Nekropole von Šempeter, Kölner Jahrbuch 31, 1998, pp. 7–41. Katarina Šmid, Zum Kampfszenerelief am Grabmonument der Spectatii in Šempeter, Zbornik za umetnostno zgodovino. Nova vrsta 49, 2013, pp. 13–26.
[16] Na najbolj izrazite anomalije je pokazal Rheinhold Wedenig pri obravnavi epigrafskih spomenikov z upodobitvijo figure v »noriško-panonski« noši, ki jih je Jochen Garbsch glede na oblačilo večinoma uvrstil v 1. in 2. stoletje (cf. Jochen Garbsch, Die norisch-pannonische Frauentracht im 1. und 2. Jahrhundert, München 1965 (Münchner Beiträge zur Vor- und Frühgeschichte 11), pri čemer je večkrat zanemaril napis. Kasnejše epigrafske analize so pri številnih vključenih spomenikih pokazale na bistveno kasnejšo datacijo (cf. Reinhold Wedenig, Die norisch-pannonische Tracht im epigraphischen Kontext. Zur Datierung der beschrifteten Grabsteine bei J. Garbsch, v: Thiasos. Festschrift für Erwin Pochmarski zum 65. Geburtstag, ur. Christiane Franek et al., Wien 2008, pp. 1135–1146 (Veröffentlichungen des Instituts für Klassische Archäologie der Karl-Franzens-Universität Graz 10)).
Avtorica:
Doc. dr. Katarina Šmid
Oddelek za arheologijo in dediščino
Fakulteta za humanistične študije Univerze na Primorskem
Titov trg 5, 6000 Koper
Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.
Citiranje: Katarina Šmid, Celejski napisni spomeniki Julijane Visočnik, Bilten SUZD, 37/4 [27. 8. 2018], 2018 (http://www.suzd.si/bilten/prispevki/1554-bilten-37-2018-04 [datum odčitka])
