Metka DOLENEC ŠOBA 

Jugoslovanska arhitektura v New Yorku 

Ocene in predstavitve, 1. 3. 2019 

Toward a Concrete Utopia. Architecture in Yugoslavia, 1948-1980 

New York, The Museum of Modern Art, 15. julij 2018–13. januar 2019 

Se spomnite, ko smo bili majhni in nas je oče poslal v trafiko po Filter 57 (to se je takrat še smelo), sebi pa smo ob tem lahko kupili Mikijev Zabavnik? Mrzle prste smo si greli ob sveže spečenem pomfriju, v srednji šoli smo se odločali med sirnim in mesnim, burekom seveda. Smučarske karte, rože za tetin rojstni dan, kopiranje zapiskov, slaščičarne, komentatorje športnih prenosov. Vse to je v sebi nosil modularni kiosk K67 slovenskega oblikovalca Saše Mächtiga. In kako ne bi s kančkom ponosa zavzdihnili, ko sredi enega najprestižnejših muzejev zagledate ta, rdeč in bleščeče spoliran kiosk? 

Razstava Toward a Concrete Utopia: Architecture in Yugoslavia, 19481980 je bila v Muzeju moderne umetnosti v New Yorku odprta med 15. julijem 2018 in 13. januarjem 2019. Razstavo je spremljal obsežen katalog, katerega glavna avtorja sta Martino Stierli, glavni kurator za arhitekturo in oblikovanje v muzeju MOMA, in Vladimir Kulić, v času priprave razstave izredni profesor za arhitekturo na Florida Atlantic University, sedaj na Iowa State University. Vendar pa sta tako razstava kot katalog dosežek triletnega dela raziskovalcev, muzejev in univerz s področja celotne nekdanje Jugoslavije in tujine. Tekste za katalog je prispevalo kar 17 avtorjev, slikovno gradivo, makete, filme in strokovno znanje so zbrali s pomočjo različnih virov, med sodelujočimi je bil tudi ljubljanski Muzej za arhitekturo in oblikovanje. Razstavo so spremljale okrogle mize in predavanja (med drugimi arhitekta Rema Koolhaasa), prikazana je bila retrospektiva filmov Karpa Godine. 

Razstava je zajela obdobje od razhoda Jugoslavije s Stalinovo Rusijo do Titove smrti leta 1980, ko se v arhitekturi začne uveljavljati postmodernizem. Skozi prostore se je nizal izbor stanovanjske, turistične, javne in spomeniške arhitekture, zajet je bil pregled celotnega spektra od načrtovanja novih mest in sosesk (izpostavljena sta Novi Beograd in Split III arhitekta Vladimirja Braca Mušiča s sodelavci, v katalogu o tem Luka Skansi, str. 156-159), do industrijskega in grafičnega oblikovanja. Predstavitev z maketami (med njimi tudi dragocena originalna maketa stolpnic na Bavarskem dvoru Milana Miheliča), z načrti, skicami, fotografijami in filmskimi posnetki je bila, razumljivo, zgoščena in omejena na najpomembnejše objekte. Vendar dovolj razumljiva in provokativna, predvsem za javnost, ki do sedaj ni poznala arhitekture tega področja, s čimer je razstava prava osnova za nadaljnje raziskovanje. Nekaj vprašanj se lahko pojavi ob novih fotografijah švicarskega fotografa Valentina Jecka, vendar lahko njegov izbor sprejmemo kot osebno interpretacijo in pogled tujca, ki dopolni ostalo predstavljeno gradivo. 

Politika in arhitekturna stroka Jugoslavije sta kmalu po vojni zavrnili socrealistično estetiko vzhodnega bloka in se začeli odpirati proti zahodu. Med generacijo povojnih arhitektov so bili tudi ti, ki so se že pred vojno šolali na tujih univerzah in izpopolnjevali v ateljejih najpomembnejših evropskih arhitektov (npr. Ravnikar, ki je leta 1939 delal pri Le Corbusieru). Tako so v prvem povojnem obdobju začeli udejanjati teorijo in estetiko modernizma. Arhitekti so tudi v prihodnjih desetletjih odhajali v tujino, od koder so prinašali najnovejša strokovna dognanja (med njimi zakonca Ivanšek s Švedske), dostopna je bila aktualna strokovna literatura. Leta 1956 je v Dubrovniku potekala deseta (in zadnja) konferenca CIAM. Tudi zanimanje nestrokovne javnosti je bilo veliko, na kar kaže podatek, da si je v Beogradu leta 1956 v enem mesecu razstavo Moderna arhitektura ZDA ogledalo kar 24.000 ljudi. Po potresu v Skopju leta 1963 je ameriška vlada povabila jugoslovanske študente na izpopolnjevanje v ZDA, kjer so spoznali takrat še aktualni ameriški brutalizem, Kenzo Tange pa je kot glavni načrtovalec obnove porušenega mesta v Jugoslavijo vnašal vplive japonskega metabolizma. 

Avtorji razstave so dela združevali v tematske sklope. Prva naloga države po koncu vojne je bila gradnja velikega števila stanovanj. A množična stanovanjska arhitektura ni hladna in brezosebna. Arhitekti so eksperimentirali z novimi materiali, ki so omogočali hitro in poceni gradnjo, hkrati pa tudi nove konstrukcije, nove tlorise, maksimalni izkoristek prostora. Ob tem pa je bila vedno prisotna osnovna ideja kvalitetnega in prijetnega bivanja. Skrb za počutje stanovalcev se je izražala tudi v načrtovanju vsem dostopnega javnega prostora, ki je tako postal pomemben del grajenega okolja. Novozgrajeni vrtci in šole so v tistem času izstopali po kvaliteti v svetovnem merilu. Hotelska infrastruktura naj bi bila po načelu samoupravljanja in enakosti dostopna (skoraj) vsem, ob tem si je prizadevala upoštevati prostor in tradicijo, njena notranja oprema je velikokrat izjemna. Stavbe namenjene izobraževanju so poleg bolnic in javnih zgradb (npr. kulturnih domov in dvoran) podpirale idejo socialne države. Država, ki je omogočala javno zdravstvo, brezplačno šolstvo, vsem dostopna stanovanja in službe je za ameriško javnost še (ali predvsem) danes presenetljiva, če že ne utopična.  

Kratka predstavitev sodelovanja jugoslovanskih arhitektov pri projektih v državah članicah Gibanja neuvrščenih je lahko spodbuda tudi za domače raziskovalce, saj to področje še ni raziskano. Ta, predvsem na Zahodu malo znan politični fenomen, avtorji že v uvodnem tekstu izpostavijo kot t.i. „Tretjo pot”, alternativo dvo-paktnega sveta hladne vojne, ki je presegala nacionalne in politične okvirje.  

Zanimivo je, da so uvrstili na razstavo tudi zgoščeno predstavitev grafičnega in industrijskega oblikovanja, kjer so zastopani le slovenski oblikovalci s svojimi kvalitetnimi izdelki (med njimi stoli Nika Kralja, mikrofoni Marka Turka, Iskrin telefon Davorina Savnika), pa naslovnice knjig in časopisov.     

Celostno obravnavo bivanjskega okolja je zagovarjal tudi profesor Edvard Ravnikar. Kot pomembna in vplivna oseba na področju celotne Jugoslavije je na razstavi dobil mesto med izpostavljenimi avtorji (med njimi Vjenceslav Richter, Bogdan Bogdanović in Juraj Neidhardt). V ločenem prostoru so bila predstavljena njegova najpomembnejša dela, skice in risbe, makete študentov njegove B-smeri. S tekstom v katalogu ga je predstavila raziskovalka Martina Malešič (str. 144-147). Ravnikar je presegal slovenske meje kot arhitekt s strokovnim udejstvovanjem, svojimi strokovnimi teksti, predvsem pa kot profesor na ljubljanski Šoli za arhitekturo, kjer je vzgojil večino pomembnejših slovenskih arhitektov naslednjih generacij. Vladimir Kulić je v predavanju ob otvoritvi razstave izpostavil število Ravnikarjevih diplomantov kot nekaj neverjetnega.

Za konec je bil velik del prostora namenjen jugoslovanski spomeniški arhitekturi, kar kaže na izjemen pomen tega dela arhitekturnega snovanja. Pri večini gre za nadgradnjo kiparskega objekta v monumentalno arhitekturo, ki združuje komemorativno, umetniško, politično (poudarjenje ideje antifašizma, na katerem je temeljila jugoslovanska ideologija) in uporabno funkcijo (pogosto se v njih nahajajo muzeji, ki obeležujejo zgodovino prostora). Razstava pa je opozorila tudi na uničevanje in propadanje spomenikov, predvsem zaradi političnih in ideoloških razhajanj v zadnjih desetletjih.  

Jugoslovanska arhitektura se je s to razstavo predstavila kot izjemno zanimiva, inovativna in sodobna. Avtorji jo uvrščajo med do sedaj obrobne svetove, ki jih je tuja strokovna javnost dolgo zanemarjala. Kot v uvodnem tekstu kataloga poudari direktor muzeja Glenn D. Lowry, je območje srednje in vzhodne Evrope še danes zapostavljeno zaradi ozkega pogleda raziskovalcev, ki so se desetletja ukvarjali zgolj z raziskovanjem zahodnoevropske in severnoameriške arhitekture in umetnosti (str. 5). Šele v zadnjih letih se kulturne institucije prizadevajo osvetliti te manj raziskane, a ne manj zanimive umetnostne tokove. Za razliko od mnogokrat uveljavljenih predstav o totalitarnem, zaprtem, sivem svetu za železno zaveso, oziroma evropskem eksotičnem "Orientu", se ob ogledu razstave pokaže drugačna realnost. Gradnja porušene domovine je bila politično podprta, arhitekt je dobil pomembno vlogo Graditelja, enega glavnih protagonistov boljše družbe. Kvalitetna arhitektura naj bi prispevala k boljšemu življenju vsakega državljana in je s tem nujna osnova za razvoj družbe. Uporabnost in cena gradnje sta seveda pomembna, a ne edina kriterija, saj arhitekti iščejo tudi estetske rešitve, ki se prilagajajo počutju uporabnika. 

Sicer je vprašljivo, če lahko govorimo o "jugoslovanski" arhitekturi, saj jo zaznamuje ogromno različnih slogov, kar je posledica zgodovinskih, socialnih in kulturnih osnov, iz katerih zajemajo posamezne šole. Vendar pa opazujemo skupno samozavest stroke, pogum za raziskovanje, iskanje inovativnih rešitev, tako na področju organizacije prostora, izbire materialov in konstrukcij, kot tudi na estetskem nivoju. Poudarjanje strukture in jasno izpostavljanje materialov lahko opazujemo pri mnogih najpomembnejših gradnjah. In prav dejstvo, da so sodobne modernistične smernice z uporabo modernih materialov, tehničnih novosti in rešitev vedno povezane z lokalnimi, tradicionalnimi in zgodovinskimi elementi, je lahko za Jugoslavijo skupna in hkrati izjemna kvaliteta. Zanimivo je, da znotraj (centralizirane) države ni bilo političnega pritiska po poenotenju estetike, kjer lahko vidimo vzporednice z (utopično) idejo večkulturne in večverske države. 

Glede na dolžino trajanja razstave, dober obisk in objave v tujih medijih je ta gotovo pomembna za pogled na jugoslovansko "konkretno utopijo betona". Hkrati pa naj bo spodbuda za boljše poznavanje in vrednotenje, za nadaljnje raziskovanje in povezovanje institucij tega prostora (MAO je januarja 2019 organiziral konferenco Konkretno o konkretni utopiji). Kot sta poudarila avtorja so želili z razstavo tej arhitekturi dati zasluženo pozornost in poudariti potrebo po zaščiti. "Upamo, da razstava ne bo pripomogla le k obnovitvi spomina na te dosežke, temveč bo tudi pomagala oživiti arhitekturni potencial in zavezanost družbeni odgovornosti. Saj je ta ključnega pomena za arhitekturo kot disciplino " (Stierli in Kulić, str. 9). 

Avtorica: 
Metka Dolenec Šoba 
New York, NY 
Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. 

Citiranje: Metka Dolenec Šoba, Jugoslovanska arhitektura v New Yorku, Bilten SUZD, 38/1 [1. 3. 2019], 2019 (http://www.suzd.si/bilten/prispevki/1562-bilten-suzd-38-2019-01 [datum odčitka])