Valentina PAVLIČ
Jožef Straub in Jožef Holzinger – arhivska potrditev nasledstva Straubove delavnice
Raziskave, 2. 7. 2019
Ko se je Sergej Vrišer začel ukvarjati z baročnim kiparstvom na Štajerskem, je poudaril, da ni nikjer arhivsko izpričano, da je bil Jožef Holzinger pomočnik in sodelavec Jožefa Strauba.[1] A zaradi tesne slogovne povezanosti (predvsem najzgodnejših) del Jožefa Holzingerja s Straubovimi deli je smiselno domneval, da je Holzinger »prebil odločilna leta v mariborski delavnici Jožefa Strauba«.[2] Leta 1985 je Jože Curk objavil izpiske iz zemljiške knjige, pomembne predvsem za razumevanje gradbene zgodovine Maribora.[3] Njegov prepis v prevodu: »189. Jožef Holzinger, kipar, dne 2. 3. 1758 kupil za 500 fl (plačljivo letno po 100 fl) hišo s kiparskim jusom od Jožefe, vdove po Jožefu Straubu,«[4] je povzel Sergej Vrišer.[5] Do nedavnega ni nihče nasprotoval Vrišerjevi domnevi, da je bil naslednik Jožefa Strauba Jožef Holzinger, kljub temu da naj bi Holzinger kiparski jus kupil šele leta 1758, torej dve leti po Straubovi smrti. Neposredno Holzingerjevo nasledstvo sta odločno zavrnila šele Simona Kostanjšek Brglez in Boštjan Roškar ter predlagala, da sta po Jožefovi smrti delavnico za obdobje dveh let prevzela in vodila Jožefova vdova (Jožefa Straub) in njegov brat Filip Jakob.[6] To sta domnevala zaradi dvoletne vrzeli (med smrtjo Jožefa Strauba in Holzingerjevim domnevnim odkupom jusa), kar sta podkrepila z domnevama, da je bil Jožef Holzinger verjetno odsoten med 1755 in 1758[7] in da v petdeseta leta ni datirano nobeno izmed dokumentiranih del Filipa Jakoba Strauba.[8]
A podatki iz že omenjene zemljiške knjige kažejo na to, da je Vrišer vendarle imel prav. H glavni (zemljiški) knjigi sodijo namreč tudi listinske knjige, na kar je sicer Curk opozoril, a tega gradiva ni obravnaval.[9] Zemljiška knjiga je namreč sestavljena iz glavne knjige in zbirke listin.[10] Listine so bile povezane v knjige, ki so jih vodili v več vzporednih serijah – glede na pravni značaj listine (na primer kupoprodajne pogodbe in poravnave, zadolžnice, ustanove, podelitev plemstva, normalije).[11] Podrobnejši vpogled v listinske knjige razkriva, da zgoraj citirani vpis v zemljiško knjigo temelji na pogodbi z dne 16. septembra 1756, ki je prepisana v knjigo dolgov (Buch der Schulden).[12]
Ta pogodba je bila sklenjena med Jožefo – vdovo Jožefa Strauba – in Jožefom Holzingerjem ter podpisana že 16. septembra 1756.[13] Pogodba se nanaša na odkup kiparskega jusa in odgovarja na vprašanje o nasledstvu in kontinuiteti Straubove delavnice, prav tako pa prinaša pomembna spoznanja o sodelovanju Jožefa Strauba in Jožefa Holzingerja. Pogodba najprej predstavi podpisnika – Jožefo Straub kot vdovo in dedinjo po umrlem možu ter Jožefa Holzingerja, ki je izrecno imenovan kot kiparski pomočnik: pro tempore bildhauers gesellen.
Nadalje pogodba opisuje, kaj je pripadlo prevzemu jusa – to so bile risbe, modeli, pripomočki, pa tudi ves uporaben les in kamen. Prav omemba kamna odgovarja tudi na dvome o Straubovem avtorstvu kamnitih kipov (in o njegovi spodobnosti klesanja), ki jih je najbolj ostro izrazil Blaž Resman.[14] Prisotnost kamna v njegovi delavnici dokazuje, da je vsekakor prejemal naročila za kamnite kipe – četudi je kipe morebiti klesal kdo izmed njegovih pomočnikov. Sledijo navedbe pogojev plačila – Holzinger se je obvezal, da bo vsoto petsto goldinarjev plačal v petih letih, vsako leto po sto goldinarjev – ter pravniška določila. Ob koncu je poleg datuma podpisa in overovitve listine zabeležen tudi datum, ko je bil izveden vpis v zemljiško knjigo: 2. marec 1758.[15]
Z novoodkritim datumom odkupa jusa v letu 1756 – letu smrti Jožefa Strauba – ni več dvoma, da je prav Holzinger neposreden naslednik delavnice.[16] V naslednjih desetletjih je uspešno nadaljeval z njenim vodenjem in izvrševanjem številnih naročil na Štajerskem in v bližnjih pokrajinah.[17]
Transkripcija in prevod pogodbe ter podrobnejša analiza bodo kmalu objavljeni.
Za pomoč pri transkripciji in interpretaciji arhivskega vira ter za koristne nasvete se najlepše zahvaljujem svoji mentorici dr. Metodi Kemperl, Mojci Horvat iz Pokrajinskega arhiva Maribor, dr. Juretu Volčjaku iz Arhiva Republike Slovenije, mag. Franzu Jägru iz Štajerskega deželnega arhiva in dr. Dejanu Zadravcu iz Pokrajinskega arhiva Ptuj.
[1] Sergej Vrišer, Mariborski baročni kiparji, Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. IV, 1957, p. 100; Sergej Vrišer, Baročno kiparstvo na slovenskem Štajerskem, Maribor 1963, p. 155. Tudi: Sergej Vrišer, Jožef Holzinger, Maribor 1997, p. 21.
[2] Vrišer 1963, cit. n. 1, p. 155; Sergej Vrišer, Doneski k opusu baročnih kiparjev Straubov in Jožefa Holzingerja, Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino 31, 2/3, 1983, p. 144 [»več kot zanesljivo njegov pomočnik«]; Sergej Vrišer, Baročno kiparstvo na slovenskem Štajerskem, Ljubljana 1992, p. 215.
[3] Jože Curk, Viri za gradbeno zgodovino Maribora do 1850, Maribor 1985.
[4] Curk 1985, cit. n. 3, p. 73. Številka 189 predstavlja številko folija. Curk je najstarejšo zemljiško knjigo za mesto Maribor poimenoval prva vrsta I. zemljiške knjige iz let 1745–1781. V originalu je hranjena v Štajerskem deželnem arhivu (StLA, GB I 2909), v kopijah pa tudi v Pokrajinskem arhivu Maribor (PAM, 1802, Zbirka zemljiških knjig gospoščin ter magistratov mest in trgov, 1713–1895, Kopije glavnih zemljiških knjig mesta Maribor, 1154).
[5] Vrišer 1992, cit. n. 2, p. 215.
[6] Simona Kostanjšek Brglez, Boštjan Roškar, Vprašanje kontinuitete delavnice kiparja Jožefa Strauba in veliki oltar v podružnični cerkvi sv. Jožefa v Slovenski Bistrici, Umetnostna kronika 60, 2018, p. 21. Podatek o odkupu jusa sta navedla po Vrišerju (ibidem, p. 3).
[7] Kostanjšek Brglez in Roškar sta podvomila tudi v Holzingerjevo kontinuirano navzočnost v Straubovi delavnici (Kostanjšek Brglez, Roškar 2018, cit. n. 6, p. 10). Ob tem opozorimo, da je kontinuirano navzočnost v delavnici pred ali po njenem prevzemu – glede na ohranjenost in raziskanost arhivskih virov – zelo redko mogoče dokazati.
[8] Kostanjšek Brglez, Roškar 2018, cit. n. 6, p. 13.
[9] Curk 1985, cit. n. 3, p. 74.
[10] Metka Bukošek, Zemljiška knjiga od začetka do danes, Arhivi: glasilo Arhivskega društva in arhivov Slovenije XXVIII/2, 2005, p. 184.
[11] Bukošek 2005, cit. n. 10, p. 185.
[12] PAM 1802, Zbirka zemljiških knjig gospoščin ter magistratov mest in trgov, 1713–1895, Kopije listinske knjige mesta Maribor, 1152.
[13] »Actum Mahrburg den 16 7bris 756« (PAM 1802, 1152, 142). Actum prevajamo kot zapisano (Niko Hudelja, Nemško-slovenski zgodovinski slovar, Ljubljana 2016, p. 27).
[14] Blaž Resman je podvomil v Straubovo sposobnost klesanja oziroma v njegovo avtorstvo kužnega znamenja v Mariboru ter kipov na fasadi župnijske cerkve v Gornjem Gradu (Blaž Resman, Kipa frančiškanskih svetnikov v Šiški - Straubova ali Robbova?, Acta historiae artis Slovenica, III, 1998, pp. 57–58). Glej tudi: Valentina Pavlič, Julia Strobl, The sculptures on the façade of the Parish Church of Our Lady of Sorrows in Ehrenhausen, TrArS – Tracing the Art of the Straub Family, 2018, http://www.trars.eu/catalog-item.php?id=176 (11. 6. 2019).
[15] »Fuit intabulatio Mahrburg den 2ten Martii 758« (PAM 1802, 1152, 142). Intabulation oziroma intabulacija pomeni vpis v zemljiško knjigo, posebno hipotek (Peter Pavel Klasinc, Glosar zgodovinskega domoznanstva: nemško-slovensko-italijanski=Glossar zur geschichtlichen Landeskunde: Deutsch-Slowenisch-Italienisch=Glossario di terminologia storica regionale: tedesco-sloveno-italiano, Maribor 1995, p. 134; Hudelja 2016, cit. n. 13, p. 471).
[16] Ob tem naj opozorim, da je sicer možno, da je po Jožefovi smrti kakšno izmed nekončanih naročil končal brat Filip Jakob Straub – kakor sta predlagala Kostanjšek Brglez in Roškar (Kostanjšek Brglez, Roškar 2018, cit. n. 5, p. 21). Takšna možnost se zdi verjetna posebej zato, ker sta bila – kot lahko sklepamo – brata vse življenje v stikih. A takšno sodelovanje, če je seveda obstajalo, Jožefove vdove (kot zakonite dedinje) in Filipa Jakoba je bilo glede na tu objavljene dokumente, vezano le na posamezne projekte. Nikakor pa ni šlo za začasni prevzem ali nasledstvo delavnice.
[17] O Holzingerjevi življenjski in ustvarjali poti glej monografijo Vrišer 1997, cit. n. 1.
Avtorica:
Valentina Pavlič
Oddelek za likovno pedagogiko
Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani
Kardeljeva ploščad 16, 1000 Ljubljana
Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.
Citiranje: Valentina Pavlič, Jožef Straub in Jožef Holzinger – arhivska potrditev nasledstva Straubove delavnice , Bilten SUZD, 38/2 [2. 7. 2019], 2019 (http://www.suzd.si/bilten/prispevki/1570-bilten-suzd-38-2019-2 [datum odčitka])
