A+ | A | A-

Naslov

Slovensko
umetnostnozgodovinsko društvo
(SUZD)
Aškerčeva cesta 2
SI-1000 Ljubljana
tel: (01) 241 12 10

Nataša KAVČIČ

IKONE. Zakladi ruskih muzejev

Ocene in predstavitve, 26. 8. 2019

Ikone iz zbirk moskovske Državne Tretjakovske galerije, Muzeja umetnosti v Jaroslavlju ter Državnega zgodovinskega in umetnostnega muzeja Sergijev Posad

Mestni muzej Ljubljana

Muzej in galerije mesta Ljubljane

24. 5. 2019–15. 9. 2019

V ohranjenih virih najdemo posamezne namige o prisotnosti kristjanov v najvišjih družbenih krogih Kijevske Rusije od 60. let 9. stoletja dalje, prve oprijemljivejše dokaze pa imamo za sredino 10. stoletja, ko je kijevska princesa Olga sprejela bizantinsko ortodoksno vero. Njena spreobrnitev ni vodila do splošne kristjanizacije Kijevske Rusije ‒ ta je krščansko vero dokončno sprejela leta 988, ko se je dal krstiti Olgin vnuk, kijevski knez Vladimir Veliki. Pripoved o minulih letih,[1] besedilo iz začetka 12. stoletja, ki velja za najpomembnejši zgodovinski vir za srednjeveško zgodovino današnjih Rusov, poroča, da je bil knezov krst rezultat pogajanj za vrnitev s strani Vladimirja zavzetega Hersona Bizantincem. Kijevski knez je bizantinskemu cesarju Baziliju II. ponudil svoj umik v zameno za poroko s cesarjevo sestro Ano. Cesar je zahtevi ugodil, a pod pogojem, da se knez spreobrne v krščansko vero.[2] Verodostojnost opisanih dogodkov ni samoumevna in vprašanje, ali je bizantinski cesar v resnici odigral ključno vlogo pri knezovi spreobrnitvi, je predmet številnih zgodovinskih razprav. O tem, da je Kijevska Rusija sprejela krščansko vero preko Bizanca, pa vendarle ni dvoma in ta okoliščina je bistveno vplivala na nadaljnji ruski umetniški izraz.

Bizantinsko izhodišče se jasno kaže v ruskem ikonskem slikarstvu. Iz virov izvemo, da je že knez Vladimir Veliki pripeljal iz Hersona v Kijevsko Rusijo ikone in z njimi okrasil krščanske cerkve, ki jih je dal zgraditi. Tudi sicer so Rusi iz Konstantinopla uvažali ikone v velikih količinah, v Kijev in druga pomembna ruska središča pa so prihajali grški ikonski slikarji, ustanavljali delavnice in svoje znanje predajali ruskim slikarjem.[3] Zato ni presenetljivo, da nepoznavalec na prvi pogled težko loči med uvoženimi bizantinskimi in ruskimi ikonami, zlasti tistimi, ki so nastale v prvih stoletjih po ruski spreobrnitvi. A najzgodnejših nabožnih podob se je ohranilo premalo, da bi si lahko ustvarili realno podobo o ruskem ikonskem slikarstvu pred mongolsko osvojitvijo Kijevske Rusije v 13. stoletju. Prav zaradi pomanjkanja zgodnejših primerov velja produkcija med 13. in 16. stoletjem (zlasti v mestih, ki jih Mongoli nikoli niso zasedli – npr. Novgorod) za vrhunec ruske srednjeveške umetnosti.[4]

Delček tega vrhunca je na ogled v ljubljanskem Mestnem muzeju na razstavi z naslovom IKONE. Zakladi ruskih muzejev. V Ljubljani je bilo nazadnje mogoče videti ikone leta 1963 v Narodni galeriji[5] in gre za nadvse dobrodošel projekt. Razstava najprej ponudi pogled na ikone iz poznega 13. stoletja, nato pa se obiskovalec skozi šest sob sprehodi do ikonskih stvaritev zgodnjega 20. stoletja. Iz 14. stoletja primerov ni, največ razstavljenih ikon je datiranih v 17. in 18. stoletje. Kronološko zaporedje razstavljenih nabožnih podob je tu in tam nedosledno, a vseeno dovolj izrazito, da se obiskovalcu pred očmi zariše osnovna razvojna linija: od zgodnjih, bizantinskim zgledom zavezanih primerov, do kasnejših podob, v katerih je čutiti vplive sočasne zahodne umetnosti. Opredelitev slogovnih potez ruskega ikonskega slikarstva pa le ni tako preprosta. Res je, da je ikonsko slikarstvo vselej sledilo strogim pravilom, ki so določala obrazne poteze upodobljenih svetih oseb, barvo in vrsto njihovih oblačil, barvo las ipd., vendar je rusko ikonsko slikarstvo obenem zaznamovano z visokim številom regionalnih šol, vezanih na kraje, kot so Kijev, Novgorod, Pskov, Jaroslavelj in Moskva itd.[6] Tako je praktično vsaka razstavljena ikona neodvisna od svoje sosede in ne vabi k iskanju podobnosti.

Kljub slogovni raznolikosti je vsem razstavljenim ikonam skupen ikonografski moment, saj gre za zaokrožen sklop ikon s podobo Device Marije. Izstopa zlasti motiv Matere božje, sicer pa niz motivov vključuje tudi prizore iz Marijinega življenja, kot so oznanjenje, predstavitev v templju, Marijina smrt itd. Pri naboru ikon so imeli besedo kustosi treh velikih ruskih muzejev, ki so ljubljanskemu Mestnemu muzeju posodili ikone: moskovska Državna Tretjakovska galerija, Muzej umetnosti v Jaroslavlju ter Državni zgodovinski in umetnostni muzej Sergijev Posad. Za razstavo so izbrali 85 ikon, med katerimi so hišne ikone (tiste, ki so stale v t. i. rdečem kotu ruskih hiš, ki je primerljiv s t. i. bogkovim kotom v slovenskih kmečkih hišah), velike cerkvene ikone (večinoma del ikonostasa, tj. stene, ki ločuje oltarni del od prostora za vernike) ter manjše nabožne podobe v okladih, tj. srebrnih ali zlatih okvirjih, obloženih z dragocenimi kamni in biseri. Tovrstno prekrivanje ikon, pri katerem so vidni le še obrazi in kdaj pa kdaj dlani upodobljenih oseb, je bilo v skladu z bizantinskim dojemanjem čudežnih ikon, ki so morale biti zaščitene pred nepovabljenimi pogledi.

Obiskovalca ob sprehodu po razstavi pospremi in poskrbi za izvrstno nadgradnjo izkušnje avtorska skladba Ikona časa, ki jo je posebej za ta namen spisal Aldo Kumar. Kot sta v enem od intervjujev povedala avtorja projekta razstave, Blaž Peršin in Blaž Vurnik,[7] je skladatelj črpal iz starejše pravoslavne glasbe, vendar gre za povsem sodobno stvaritev. Prav ta kombinacija je bila osnovno vodilo tudi pri oblikovanju razstave. Miran Mohar je v intervjuju pojasnil ozadje oblikovalskega koncepta, ki ga je zasnoval z Luko Savićem. Izhajala sta iz dejstva, da je v ikonskem slikarstvu iskal navdih marsikateri moderni in sodobni slikar, zato sta želela stare ikone prenesti v kontekst današnjega časa, tudi s pomočjo foto-tapet s povečavami znanih modernističnih slik. Kot izhodišče za barvno shemo Miran Mohar imenuje slikarje Kazimirja Maleviča, Roberta Mangolda, Yvesa Kleina, Marka Rothka in Josefa Albersa.[8] Poraja se vprašanje, ali je izbira vseh naštetih slikarjev ob oblikovanju razstave ruskih ikon smotrna, a temno rdeče, pariško modro, temno zeleno in zlato ozadje v kombinaciji s hieratičnim slogom predstavljenega ikonskega slikarstva ustvari popoln razstavni ambient. Manj posrečena izbira se zdi foto-tapeta v zadnjem razstavnem prostoru – zrnati posnetek rumene lise s črno obrobo v zadnjem razstavnem prostoru bo verjetno le malokdo prepoznal kot znano slikarsko delo, ikone na takem ozadju pa delujejo tuje.

Jedrnati stenski napisi so na razstavah vedno zaželeni, a tokrat bi se obrestovale dodatne opredelitve. Upoštevati je potrebno, da gre za objekte, s katerimi se bo marsikateri obiskovalec ljubljanske razstave vsaj v živo srečal prvič. Res je, kar je Svetozar Radojčić zapisal v uvodnem besedilu kataloga razstave ikon v Narodni galeriji iz leta 1963: pri srečanju z ikono je »vseeno, ali veruješ ali ne, ali veš, čigav obraz je pred tabo in kakšen prizor se pred tabo odvija; za pristno doživljanje ikone je dovolj, da stopiš prednjo«.[9] Res pa je tudi, da ikonsko slikarstvo brez opredelitev bistvenih ikonografskih in slogovnih potez ostane delno nerazumljivo ‒ sploh za človeka 21. stoletja, ki razbira podobe na popolnoma drugačen način in v drugačnem kontekstu kot srednjeveška verska skupnost. Pojmi, kot so akafist, deesis, Hodegetria ipd., med nestrokovno javnostjo niso splošno razširjeni in bi obiskovalci verjetno cenili kratko opredelitev. Na klopeh v razstavnih sobah so sicer na voljo listi z natančnejšimi opisi nekaterih ikon, a si jih zaradi njihove dolžine obiskovalci, zlasti tisti brez predznanja, verjetno ne bodo podrobneje ogledali. Nerodni so nekateri podpisi (npr. Ikona s prizori), pri datacijah ikon v okladih pa ni jasno, ali se časovne oznake nanašajo na ikono ali oklad. Ikona in njen okvir nista vedno nastala istočasno, sta pa oba trenutka v obstoju nabožne podobe nadvse pomembna.

Besedila na razstavi so pripravili ruski strokovnjaki in na njihovih tleh bi najverjetneje povsem zadostovali. Obiskovalci ljubljanske razstave pa so ob skopih informacijah prikrajšani za celostno zavedanje o izrednem bogastvu ikonskega slikarstva. To vrzel sicer zapolni razstavni katalog,[10] a ta zlasti zaradi odsotnosti znanstvenega aparata najverjetneje ne bo zadovoljil zahtevnejšega bralca, ki bi si želel z ustrezno znanstveno literaturo podprte podatke. Blaž Peršin in Blaž Vurnik sta napisala uvodno besedilo kataloga, v katerem sta predstavila razstavni projekt in opozorila na vlogo in pomen ikon v ruski kulturi. Katalog je vsebinsko razdeljen na dva dela: prvi je posvečen glavni razstavi, drugi se posveča spremljevalni IRWINOVI postavitvi.[11] Prvi del sestavljata dve poglavji; Aleksej Fedorčuk (Muzej umetnosti v Jaroslavlju) je avtor prvega z naslovom Ruske ikone v pravoslavni tradiciji, v katerem poda ikonografsko in tipološko oznako razstavljenih ikon. Tako ikonografija kot tipologija pravoslavnih ikon sta zapleteni in raznoliki, zaradi česar ima takšno pregledno besedilo, četudi strnjeno, poseben pomen. Drugo poglavje Dragoceno okrasje ruskih srednjeveških ikon Ljudmile Voroncove (Državni zgodovinski in umetnostni muzej Sergijev Posad) pa se posveča ikonam v okladih. Avtorica sistematično opiše razvoj navade tovrstnega opremljanja ikon in ob tem opozarja na raznolikost uporabljenih materialov, tehnik itd. Žal nenatančne opredelitve (npr. »pojem okrašene ikone se prvič pojavi v bizantinskih cerkvenih spisih« na str. 45; »V ruskih srednjeveških letopisih in listinah …« na isti strani) zapisanim informacijam odvzamejo velik del njihove teže. Obe besedili pospremijo fotografije razstavnih prostorov, v kataložnem delu pa najdemo reprodukcije vseh razstavljenih ikon z osnovnimi podatki, nekatere izmed njih so podrobneje opredeljene.[12]

Katalog je napisan v slovenskem in angleškem jeziku. Dvojezični katalog je seveda dragocen, a mu vrednost jemlje predvsem mestoma neroden slovenski prevod; posledica so vsebinske napake in neskladje obeh besedil. »Which could be seen as a medieval equivalent of performance art« (p. 35) je v slovenskem prevodu »spominjajoč na srednjeveške performanse« (p. 18; vsebinska premena je občutna, poleg tega »srednjeveški performans« ne obstaja); »looked particularly striking against flat surface of painting« (p. 57) je v slovenskem prevodu »izstopajo iz ozadja površinskih vzorcev« (p. 47); »additionally adorned with filigree, as well as with chased, enamel and carved haloes and pendants« (p. 56) je prevedeno v »dodajali filigranske detajle, izrezljane nimbe v reliefni tehniki ali emajlirane in kovinske lističe« (p. 47); »celebrates the Mother of God as representing the inspired Church and the idea of heavenly congregation« (p. 38) je v slovenskem prevodu »slavi Mater božjo kot navdihovalko Cerkve in ideje Nebeške zidave« (p. 22); »emperor Leo« (p. 37) je cesar Lev in ne Leon (p. 20); »engravings« (p. 35, 111) so »gravure« in ne grafike (p. 19, 111); konstantinopelsko predmestje Blaherne je »kraj Blaherna« (p. 20); itd.

Ob koncu še opozorilo na napačno informacijo, ki se je razširila po spletu v obliki predstavitvenega gradiva za medije, ki je po vsem sodeč ostal brez strokovnega pregleda. V njem je zapisano, da se je razvoj ikonskega slikarstva v bizantinskem cesarstvu »začel s koncem ikonoklazma v 8. stoletju, ko so cerkveni voditelji ustvarili unificirano podobo Marije, Jezusa in drugih svetnikov«.[13] To ne drži. Najstarejše ohranjene krščanske ikone so datirane vsaj v 6. stoletje, navedemo pa lahko tudi kar nekaj starejših omemb naslikanih svetih podob, ki – ne glede na to, ali gre za legendo ali ne ‒ jasno kažejo, da je slikanje svetih podob precej starejša tradicija: prvo ikono Matere božje naj bi po krščanskem izročilu nenazadnje naslikal že evangelist Luka; znana je t. i. podoba iz Edesse oz. mandilion, ki naj bi nastala v sredini 1. stoletja; v povezavi z zgodnjim razvojem ikonskega slikarstva pa je nujno omeniti vsaj še pismo Evzebija iz Cezareje iz let 313‒324 za Konstancijo, sestro Konstantina Velikega, v katerem ji odgovarja na prošnjo za naslikano podobo Odrešenika.

V zloženki, ki so jo pripravili za obiskovalce razstave, pa je zavajajoča poved: »Pri tem pa je najbrž najpomembneje, da lahko ob tako raznolikem izboru svetih podob sledimo več kot pol tisočletja stari tradiciji ruskega ikonskega slikarstva.«[14] Tradicija ruskega ikonskega slikarstva ni stara »le« več kot pol tisočletja, ampak skoraj tisočletje. V virih najdemo podatke o ruskih ikonskih slikarjih še iz predmongolskega časa – v Kijevu se je razvila šola ikonskega slikarstva vsaj v zgodnjem 12. stoletju.[15] Napakam v razstavnem katalogu in v spremljevalnem gradivu bi se zlahka izognili z aktivnim sodelovanjem umetnostnih zgodovinarjev pri projektu.

Kljub vsemu razstavi ne moremo odreči izrednega pomena. Je dragocen vpogled v rusko kulturo in njihovo duhovnost ter je edinstvena priložnost za seznanitev z bogato rusko tradicijo ikonskega slikarstva. Razstava bo v Mestnem muzeju na ogled še do 15. septembra 2019.

Spremljajoča razstava

V manjšem razstavišču prvega nadstropja muzeja je v času razstave IKONE na ogled razstava umetniške skupine IRWIN Was ist Kunst Hugo Ball,[16] ki prispeva k razumevanju sporočilnosti ikon v kontekstu sodobnega časa in globalne družbe 21. stoletja. Gre za projekt, ki je leta 2010 nastal v koprodukciji s Cabaret Voltaire iz Züricha in ki je ob tej priložnosti prvič predstavljen v Sloveniji. IRWIN na tej razstavi predstavlja grške pravoslavne ikone »v IRWINOVIH okvirjih«. Na ogled so postavljeni št. 4–5 revije Dada iz leta 1919, fotografija Huga Balla kot čarovnega škofa v kubističnem kostumu, fotografija škofa Metodija Zlatanova, makedonskega pravoslavnega metropolita, ki v rokah drži izvirno dadaistično umetnino iz Kunsthaus Zürich, ter videoposnetek, na katerem isti škof v Cabaretu Voltaire recitira lastno poezijo, posvečeno Hugu Ballu. Posnetek v času našega obiska ni bil na ogled. Obiskovalcem so pred vstopom v razstavni prostor na voljo listi s predstavitvenim besedilom, ki je ponovljeno v razstavnem katalogu. Adrian Notz (ravnatelj Cabareta Voltaire, Zürich) v poglavju Was ist Kunst Hugo Ball oriše projekt, v poglavju Ikone pa IRWIN poda svoje razumevanje ikone kot objekta.

 

[1] Slovenski prevod: Aljaž Glaser, Pripoved o minulih letih, Ljubljana 2015.

[2] Sergej A. Ivanov, Religious missions, in: The Cambridge History of the Byzantine Empire. C. 500–1492 (ed. Jonathan Shepard), Cambridge 2008, pp. 305–332 (325, 326).

[3] Vojeslav Molè, Ruska umetnost, Ljubljana 1957, p. 99.

[4] Tamara Talbot Rice, Russian icons, London 1963, p. 14.

[5] Razstava ikon (Ljubljana, Narodna galerija, maj 1963, ed. Karel Dobida), Ljubljana 1963.

[6] Talbot Rice 1963, cit. n. 3, p. 12.

[7] Zvočni posnetek je na voljo na spletni strani https://radioprvi.rtvslo.si/2019/05/kulturni-fokus-195/ [21. 8. 2019]

[8] Zvočni posnetek je na voljo na spletni strani https://ars.rtvslo.si/2019/05/kulturna-panorama-289/ [21. 8. 2019]. O oblikovanju razstave in izbiri barvne sheme tudi Blaž Vurnik: https://radioprvi.rtvslo.si/2019/05/kulturni-fokus-195/ [21. 8. 2019].

[9] Svetozar Radojčić, Namesto uvoda, in: Razstava ikon (Ljubljana, Narodna galerija, maj 1963, ed. Karel Dobida), p. 7.

[10] Blaž Vurnik (ed.), IKONE, zakladi ruskih muzejev (Ljubljana, Mestni muzej Ljubljana, 24. 5. 2019–15. 9. 2019), Ljubljana 2019. Cena: 32€.

[11] Gl. spodaj.

[12] Besedilo na str. 92 se znašlo pod napačno kataložno enoto (41. namesto 44.).

[13] Gradivo za medije je dostopno na spletni strani Mestnega muzeja Ljubljana (https://mgml.si/sl/mestni-muzej/razstave/473/ikone/ [21. 8. 2019]).

[14] Besedilo zloženke ob razstavi je dostopno na spletni strani Mestnega muzeja Ljubljana (https://mgml.si/sl/mestni-muzej/razstave/473/ikone/ [21. 8. 2019]).

[15] Mole 1957, cit. n. 2, p. 99.

[16] Ob vstopu v razstavni prostor je obiskovalcem na voljo spremno besedilo, ki je dostopno tudi na spletni strani Mestnega muzeja Ljubljana: https://mgml.si/sl/mestni-muzej/razstave/473/ikone/ [21. 8. 2019].

 

Avtorica:

Doc. dr. Nataša Kavčič
Oddelek za umetnostno zgodovino
Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani
Aškerčeva 2, 1000 LJubljana
Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.

 

Citiranje: Nataša Kavčič, IKONE. Zakladi ruskih muzejev, Bilten SUZD, 38/5 [26. 8. 2019], 2019 (http://www.suzd.si/bilten/prispevki/1572-bilten-suzd-38-2019-5 [datum odčitka])

Naša spletna stran uporablja piškotke za boljše delovanje strani. Več si lahko preberete tukaj.
se ne strinjam
se strinjam