Franci LAZARINI
In memoriam prof. dr. Tomáš Valena (15. 2. 1950–3. 2. 2019)
Društvena kronika, 19. 12. 2019
dr. Tomáš Valena (Arhiv družine Valena)
V začetku februarja nas je pretresla novica, da nas je po hudi bolezni zapustil prof. dr. Tomáš Valena, eden najpomembnejših raziskovalcev arhitekturnega ustvarjanja Jožeta Plečnika. Kot sin Slovenke in Čeha je bil vse življenje tesno vpet v kulturo obeh narodov, bivanje in delovanje v Münchnu pa mu je omogočilo, da je na kulturno dogajanje pri nas gledal z drugačnega, manj obremenjenega zornega kota. Njegova mladost je bila tesno povezana s tragično usodo družine, v kateri je odraščal. Oče František je bil v predvojni Češkoslovaški predsednik združenja katoliških študentov, zaradi česar je bil takoj po nacionalsocialistični okupaciji zasledovan. Zbežal je v (tedaj še svobodno) Ljubljano, kjer je prebival v Cirilovem akademskem domu na Streliški ulici, prav v času, ko je tam nastajala v povojnem času žal prepleskana poslikava Slovanske kapele, delo Toneta Kralja. V Ljubljani je spoznal Danico Kržič, s katero sta se po končani vojni poročila. V prvih povojnih letih je bil František Valena med vidnimi češkimi katoliškimi intelektualci in politiki, po komunističnem državnem udaru februarja 1948 pa se je začelo preganjanje, ki je doseglo vrhunec dve leti kasneje, ko je bil na montiranem procesu obsojen na dvaindvajset let zapora. Po desetih letih je za posledicami dela v rudniku urana umrl, pet let po njegovi smrti pa je bila družina prisiljena zaradi ponovnega preganjanja emigrirati preko Jugoslavije v Nemčijo, kjer je Tomáš Valena preživel večino svojega življenja.
Po končanem srednješolskem izobraževanju je Valena v Münchnu študiral arhitekturo, urbanistično oblikovanje, umetnostno zgodovino in filozofijo, študij pa nadaljeval na Cornell University v Ithaci v ZDA. Po vrnitvi iz Združenih držav je v letih 1987–1996 v bavarski prestolnici skupaj s Thomasom Willom vodil arhitekturni biro Valena & Will. Omenimo, da je kot arhitekt nekaj projektov izdelal tudi za Ljubljano; med zgodnja dela sodi oprema zakristije župnijske cerkve sv. Cirila in Metoda za Bežigradom (1976), neuresničena pa sta žal ostala načrta za novo cerkev v Stožicah (1989) ter ureditev ljubljanskih Tržnic s postavitvijo Mesarskega mostu (2007). Vse od osemdesetih let je Valena deloval tudi kot univerzitetni predavatelj, sprva na Tehnični univerzi v Münchnu, od 1994 do upokojitve 2015 pa kot profesor na tamkajšnji Fakulteti za arhitekturo Visoke šole uporabnih znanosti. Krajši ali daljši čas je predaval tudi v Ithaci, na Dunaju in v Ljubljani.
Pozornost raziskovalcev Plečnika je pritegnil leta 1986, ko je v reviji Bauwelt izdal članek o arhitektovi ureditvi vrtov na praškem gradu (Plečniks Gärten am Hradschin in Prag, Bauwelt, 77/39, 1986, str. 1482–1493), v katerem je analiziral ključen, a do tedaj premalo upoštevan Plečnikov poseg v češki prestolnici. Članek je postavil izhodišča za raziskave praškega obdobja, arhitektovega ustvarjalnega vrhunca, ki je bilo v tistem času zaradi nedostopnosti tamkajšnjih arhivov, pa tudi določenih predelov praškega gradu, najslabše raziskano. In prav temu pomembnemu obdobju je Valena namenil večino svojih prispevkov o največjem slovenskem arhitektu.
Ena največjih Valenovih zaslug, pomembna tako z vidika raziskovanja kot tudi promocije, je velika Plečnikova razstava na praškem gradu leta 1996. Pobuda zanjo je dozorela v optimističnem času demokratičnih sprememb po padcu železne zavese. Valenov prijatelj Lojze Peterle, ga je leta 1990, kmalu po izvolitvi za predsednika vlade, povabil, da se pridruži slovenski delegaciji, ki je obiskala tedanjega češkoslovaškega predsednika Václava Havla. Valena, ki je nekaj mesecev pred tem prvič po petindvajsetletnem eksilu obiskal svoje rojstno mesto, je na Peterletovo pobudo v vsega skupaj treh dneh in treh nočeh pripravil zasnovo za ambiciozen raziskovalno-razstavni projekt, ki bi osvetlil Plečnikovo delovanje na praškem gradu in njegovo sodelovanje s prvim češkoslovaškim predsednikom Tomášem G. Masarykom. Havel je bil nad projektom navdušen in ga je ves čas trajanja (namesto prvotno zamišljenih treh je trajal kar šest let) podpiral ter tudi osebno spremljal. Rezultat je bila odmevna razstava Josip Plečnik – Architektura pro novou demokracii, za katero je Valena razvil domišljen, sodoben in ambiciozen koncept, katerega ključno izhodišče je bilo »razstavljanje arhitekture in situ«, celoto pa je dopolnjevala vrsta sodobnih tematskih instalacij, ki so obiskovalca uvajale v razstavo. K sodelovanju pri kompleksnem projektu je Valena povabil vodilne češke, slovenske in druge raziskovalce, plod njihovega raziskovalnega dela pa je obsežen katalog Josip Plečnik – architekt Pražského hradu (1996, angleška izdaja 1997), ki poleg podrobne osvetlitve Plečnikovih uresničenih in neuresničenih posegov na praškem gradu, v Pragi in Lányh, vključuje tudi obravnavo Plečnikovega sodelovanja s Čehi, pa tudi natančen popis do tedaj neobjavljenih arhivskih virov, saj je bil prav v luči priprave razstave raziskovalcem prvič na voljo Arhiv praškega gradu. Žal sta kratkovidnost in komoditeta ljubljanskih kulturnih oblasti, pa tudi nelojalnost dela organizatorjev praške razstave, preprečila njeno nekoliko spremenjeno postavitev v sklopu programa Ljubljana – Evropski mesec kulture leta 1997. Slednja bi bila razširjena zlasti z in situ predstavitvami ljubljanskih del, izjemna pa je tudi Valenova ideja, da bi bila s pomočjo stebričev s projektorji, postavljenih ob Vegovi ulici, predstavljena arhitektova neuresničena dela. Tako pa je bil namesto tega ambicioznega projekta, ki bi povezal obe »Plečnikovi« glavni mesti, na ljubljanskem gradu postavljen le skromen segment praške razstave.
S svojimi raziskavami Plečnika je Valena nadaljeval tudi po praški razstavi in v naslednjih desetletjih prispeval vrsto besedil, ki so na novo osvetlila arhitektove stvaritve, v prvi vrsti praškega, pa tudi ljubljanskega obdobja. Za njegov metodološki pristop je značilno umeščanje arhitekturnih stvaritev v kontekst prostora. V doktorski disertaciji, ki jo je 1992 zagovarjal na Tehnični univerzi v Münchnu, dve leti kasneje pa izdal pod naslovom Beziehungen. Über den Ortsbezug in der Architektur (Berlin 1994), je na podlagi razprav britansko-ameriškega arhitekturnega teoretika Colina Rowa razvil teorijo pomena kraja/lokusa kot navdiha za arhitektovo ustvarjanje (Ortsbezug). Izjemno razumevanje prostora je Valena nadgradil s temeljitim študijem arhivskih virov, ki mu ga je omogočalo dobro obvladovanje nemškega, češkega in slovenskega jezika, odlično poznavanje Plečnikovega opusa pa se kaže v tem, da je v svoje prispevke vključeval tudi »manj kanonska« dela, ki v preglednih monografijah večinoma niso zaobjeta. Za razširitev svojih spoznanj med slovensko strokovno in laično javnost je leta 2013 pri Celjski Mohorjevi družbi izdal knjigo O Plečniku. Prispevki k preučevanju, interpretaciji in popularizaciji njegovega dela, v kateri je v slovenskem prevodu objavil svoje najpomembnejše prispevke o arhitektu, raztresene po najrazličnejših tujih publikacijah, tem pa je dodal še dve novi besedili. Monografija, ki je kasneje izšla tudi v češkem jeziku, je v slovenski prostor prinesla svež veter pri raziskovanju našega največjega arhitekta. Ena od zadnji tem, ki se ji je še uspel posvetiti, je bila analiza arhitektovih posegov v Ljubljani z vidika posebnega Plečnikovega »humanizma«, kateremu je skušal najti tudi filozofske vzore. Ugotovitve lahko preberemo v njegovem zadnjem prispevku Plečnikova Ljubljana kot humanistična pre(s)nova mesta, sprva objavljenem v nemščini v spletni reviji Archimaera (7, 2018, str. 45–61), nato pa še v slovenščini v Umetnostni kroniki (62, 2019, str. 15–29).
Žal Tomáša Valene nikoli nisem imel prilike osebno spoznati, se pa še dobro spominjam, kakšen vtis je name naredila njegova monografija O Plečniku, ki sem jo prebral kakšno leto po izidu. Fasciniral me je s svojimi novimi pogledi, ki so bili tako drugačni od tolikokrat prebranih tez starejših raziskovalcev, navdušen pa sem bil tudi nad drugačnim izborom del, saj so se v Valenovih besedilih znašli tudi spomeniki, ki so jim starejši avtorji v preglednih delih po krivici namenjali premalo pozornosti ali pa sploh nobene (npr. neuresničena povečava romarske cerkve na Trsatu, cerkev sv. Cirila in Metoda za Bežigradom, neuresničeni urbanistični načrt za Split itd.). Ob branju Valenovih besedil sem šele zares začel razumevati kompleksnost in genialnost Plečnikovih preureditev praškega gradu in nekaterih drugih mojstrovin. Ko smo s sodelavci pripravljali jubilejni zbornik ob sedemdesetletnici Damjana Prelovška, je zanj prispeval tehten članek o Plečnikovem kreativnem soočanju s krajem, na primeru vrtov praškega gradu (Jože Plečnik und der Ortsbezug in der anderen Moderne, Patriae et Orbi. Essays on Central European Art and Archicture. Festschrift in Honour of Damjan Prelovšek, Ljubljana 2015, str. 151–173) in ob tej priliki sem si kot urednik večkrat dopisoval z njim. Takrat sem ga spoznal kot avtorja, ki je po eni strani izjemno kooperativen, ki se trudi svoje besedilo napisati kar se da razumljivo in je zato vesel vsakih sugestij urednikov, po drugi strani pa kot pisca, ki točno ve, kaj hoče in od tega zlepa ne odstopi. Tako je upravičeno vztrajal pri zahtevi po bogatem in kvalitetnem slikovnem gradivu, pa tudi »bitka« za obliko in obseg podnapisov k slikam je bila precej dolga. A na koncu mi je duhovito napisal: »Ugotavljam, da je vaš uredniški odbor še bolj trmast od mene, za kar si nenazadnje zasluži posebno pohvalo.« Nekaj let kasneje sem ga prosil za recenzijo slovenske različice Prelovškove knjige Jože Plečnik. Arhitektura večnosti, ki bi nam pomagala pri pridobivanju finančnih sredstev zanjo. Čeprav hudo bolan, jo je vseeno napisal, saj je, kot je dejal, popolnoma nerazumljivo in sramotno, da tako pomembno delo še ni izšlo v slovenščini. To sramoto nam je uspelo popraviti, žal pa mu je bolezen preprečila, da bi se udeležil predstavitve knjige.
Za Tomášem Valeno je ostala praznina, ki jo bo težko zapolniti. Pogrešali bomo njegove študije, polne novih pogledov, ki so nam bile vedno v navdih, in s katerimi nas je vselej znova spomnil, da v humanistiki nikoli ni izrečena zadnja beseda, tudi pri tako pomembnem in dobro raziskanem umetniku, kot je Plečnik. Naša dolžnost ni le nadaljevati z raziskovanjem in promocijo tem, ki jim je posvetil večino življenja, ampak se moramo zavzemati tudi za ohranjanje spomenikov, ki so mu bili blizu. Ne le pod beležem skritih Kraljevih fresk v nekdanjim Cirilovem akademskem domu, za »osvoboditev« katerih se je boril zadnja leta življenja, temveč vseh Plečnikovih stvaritev, ki si jih je prizadeval približati tako strokovni kot laični javnosti.
Avtor:
doc. dr. Franci Lazarini
Oddelek za umetnostno zgodovino
Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru
Koroška cesta 160, 2000 Maribor
Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.
Citiranje: Franci Lazarini, In memoriam prof. dr. Tomáš Valena (15. 2. 1950–3. 2. 2019), Bilten SUZD, 38/7 [19. 12. 2019], 2019 (http://www.suzd.si/bilten/prispevki/1576-bilten-suzd-38-2019-07 [datum odčitka])
