Monika OSVALD

BIAF, Biennale Internazionale dell´Antiquariato di Firenze, 21. – 29. septembra 2019, Firence, Palača Corsini

Ocene in predstavitve, 18. 1. 2020

Slika 1: Palača Corsini, Firence

BIAF, Biennale Internazionale dell´Antiquariato di Firenze, je najpomembnejši antikvarni sejem v Italiji. Florentinski bienale se je začel leta 1956, ko sta brata Mario in Giuseppe Bellini zbrala na enem samem prizorišču, takrat je bila to Palača Strozzi, več kot sto izbranih trgovcev z umetninami. Tako so kupcem, kuratorjem ali preprostim navdušencem omogočili, da od blizu vidijo, kaj ponuja trg najboljšega. Bili so torej predhodniki sistema, ki je bil kasneje splošno sprejet v svetu umetnosti in velja še danes. Od takrat so uvedli številne novosti. Prizorišče se je spremenilo, od leta 2001 sejem poteka v Palači Corsini, in leta 2015 je bil za novega generalnega sekretarja imenovan Fabrizio Moretti.

Kljub svoji mladosti je Fabrizio Moretti eden najvidnejših antikvarjev, pa tudi član izvršnega odbora TEFAFa v Maastrichtu, razstavnega odbora sejma Frieze Masters v Londonu in znanstvenega odbora florentinskih galerij Uffizi. Fabrizio, sin uglednega trgovca z umetninami Alfreda Morettija, je leta 1999 v središču Firenc ustanovil galerijo Moretti s poudarkom na starih mojstrih. Le nekaj let po tem, leta 2005, je na londonski ulici New Bond Street odprl Moretti Fine Art, ki jo je kasneje preselil v četrt St James's. Leta 2017 je svoje poslovanje razširil v Monte Carlo, z odprtjem tretje galerije s pogledom na Place du Casino.

Kar zadeva bienale, je Moretti velik zagovornik odpiranja k moderni in sodobni umetnosti, vendar je z namenom, da bi zbiratelje, ki se trenutno bolj zanimajo za sedanjost, privabil v brezčasnost starih mojstrov. Da bi starim mojstrom in svojemu imenu dal še več svežine, se je odločil za sodelovanje z istoimenskim glasbenikom Fabrizijem Moretti iz newyorške skupine The Strokes. Pripravila sta skupno razstavo, Fabrizio Moretti x Fabrizio Moretti | In Passing, ki je bila na ogled v Sotheby's New York od 15. do 18. decembra 2019. Obsegala je več kot dvajset slik in kipov starih mojstrov iz zaloge galerista Morettija, v interaktivni instalaciji glasbenika Morettija. Le-ta je gledalce vodila k ogledu del na ne-tradicionalne načine, na primer kleče, ali jim dala neobičajen sijaj z neonskimi svetlobnimi učinki.

Slika 2: Duo Moretti

Če se vrnemo k bienalu - enaindvajseta izdaja je potekala od 21. do 29. septembra v Palači Corsini. Med 77 italijanskimi in mednarodnimi galerijami, ki so se specializirale na najrazličnejše umetniške discipline, jih je bilo 16 prvič na BIAFu. Sledeč trendom se je sejem odprl moderni in sodobni umetnosti, s časovno omejitvijo v letu 1990. Florentinski mednarodni bienale starin je obeležil 60. obletnico delovanja (1959–2019) s promocijo prvega Florentinskega tedna umetnosti, v katerem so se zvrstile prireditve, razstave, predstave in srečanja, ki so vključevale vse florentinske galerije, od antičnih do sodobnih.

Če se posvetimo le razstavam, Galleria Poggiali, novinka na sejmu, je predstavila dela Gilberta Zoria in Enza Cucchija. Galleria Bacarelli Antichità je v sodelovanju z galerijama Botticelli Antichità in Galleria Continua iz San Gimignana pripravila pregled, ki je prepletal renesančna in neoklasična dela s kreacijami Michelangela Pistoletta, Anisha Kapoorja in Daniela Burena. "Secondo Novecento po izboru Roberta Casamontija" je bila vsebina razstave v Palači Bartolini Salimbeni. Vseh devetdeset mojstrovin iz časovnega obdobja 1960–2000, med katerimi so tudi dela Tonyja Cragga, Jean-Michela Basquiata, Alighiera Boettija, so del zbirke znamenitega lastnika galerije Tornabuoni Art. V sijajnih medičejskih vrtovih se je antični in renesančni skulpturi pridružila sodobni umetnosti z razstavo "Tony Cragg v Boboliju".

Še ena zanimiva novost enaindvajsete izdaje BIAFa je bilo sodelovanje z Google Arts & Culture. S pomočjo tehnologije Google Street View je imel obiskovalec spletne strani dostop do panoramskega ogleda posameznih razstavnih prostorov, med virtualnim sprehodom skozi prostore Palače Corsini.

Posebnost florentinskega bienala so nagrade, po posameznih kategorijah, za najbolj izjemna umetniška dela razstavljena na sejmu. Nagrada Uga Pierrucija za slikarstvo je bila podeljena galeriji Mehringer-Benappi za delo Daniela da Volterra, Madona z otrokom, malim Janezom Krstnikom in sv. Barbaro iz leta 1548. Sliko so na sejmu kupile florentinske galerije Uffizi za približno dva milijona evrov. Nagrado za kiparstvo je prejela galerija Altomani & Sons za Sv. Janeza Krstnika, terakotno skulpturo Mojstra mladega Janeza Krstnika, ki je sedaj identificiran z Benedettom da Rovezzano.

Z Nagrado Ronalda S. Lauderja za dekorativno umetnost in oblikovanje je bil odlikovan oklep grofa Galezzo d´Arco, ki je bil izdelan v delavnici Tommasa Negronija med letoma 1445–1450 in na sejmu razstavljen v galeriji Peter Finer. “Posebne omembe” pa so bili v isti disciplini deležni Alessandra Di Castro za zlato vrtnico, ki jo je Bartolomeo Bulgari naredil za medičejskega papeža Pija IV. leta 1564, Iotti Antichità za par genovskih konzol iz 18. stoletja in Dario Ghio za izjemno reprezentativno zbirko starih koral.

Poleg omenjenih so podelili tudi Nagrado Lorenzo d'Oro, ki jo je prejel Antonio Paolucci - umetnostni zgodovinar, nekdanji minister za kulturno in naravno dediščino, direktor Vatikanskih muzejev in nadzornik za Florentinskih muzejev - za razširjanje in promocijo italijanske umetnosti v svetu.

Da ostanemo v liniji, še zelo osebni izbor, utemeljen bolj po izjemnosti vsebine kot po kakovosti izvedbe. Galerie Canesso je na sejmu predstavila sorazmerno majhno oljno sliko na leseni plošči (43 x 34 cm), Kaznovanje Kupida (Amore castigato).

Avtor slike je bil pred kratkim prepoznan kot mantovanski slikar Camillo Mainardi (Guazzalo, med letoma 1544 in 1549 - Castiglione 1608), ki je bil v službi družine Gonzaga. Med letoma 1576 in 1585 je slikal za Orazia Gonzaga, kasneje pa za Guglielma Gonzaga, mantovanskega vojvodo, kateremu je v letih 1586-1587 okrasil nekaj soban palače v Goitu. Iz zapisa, datiranega v začetek leta 1597, je razvidno, da je bil Mainardi takrat v službi grofice Giulie Gambara v Bresci.

Slika 3: Camillo Mainardi, Kaznovanje Kupida

V osrednji figuri, ki jo vidimo od zadaj in ki nosi čelado in oklep, prepoznamo Marsa. Le-ta se spravlja nad Kupida, ki kleči zvezan pred njegovimi nogami. Marsa preganja pošastna ženska figura s kačami v laseh in barvnimi krili, najverjetneje ena od treh Furij. V drugem planu vidimo golo žensko postavo, verjetno Venero, z rokami zavezanimi in v podložni pozi. Pod Marsovimi nogami napis na kosu papirja osvetljuje bizarno upodobitev: "OMNIA VINCIT/ AMOR/ (E) T NOS CEDAMUS/ AMORI" (Vergilij, Ekloge, 10, 69). Mars z bičem kaznuje Kupida, ker je kriv, da se je zaljubil v Venero.

Ikonografija te čisto posebne slike ni enostavno berljiva, saj je že naslovna tema precej svojevrstna. V renesansi najdemo brezštevilne upodobitve ljubezenskega para Venere in Marsa, izjemoma tudi kaznovanje Kupida, po antičnih zgledih, v katerih mati Venera ošteje svojega sinka. Na mantovanskem in ferrarskem dvoru so imeli Amorja v čislih, spomnimo se le življenjepisov Isabelle d´Este ali Lucrezie Borgia, pa pesnitev Pietra Bemba. Ménage á trois, pri katerem je ostareli soprog odigral vlogo bolj ali manj ljubosumnega Vulkana, očitno ni povzročal pretiranega škandala.

Toda časi so se v poznem 16. stoletju spremenili. Mars na naši upodobitvi z vso furijo kaznuje Kupida in s tem rešuje svojo moškost. Nestanovitna otroška roka je kriva, da se je nepremagljivi bog vojne prepustil ljubezenskemu poželenju. Ženska v drugem planu je tako zelo nemočna, da je skoraj neverjetno, da bi bila upodobljena vsemogočna boginja ljubezni. Morda gre za kako izmed nesrečnih slavnih junakinj, ki so podlegle Kupidovi puščici in so, kot nam pripoveduje Avzonij v pozno latinski pesnitvi Cupidus cruciatus, končno kaznovale nesrečnega otroka.

Kako problematičen je postal Eros kot bog poželenja, je več kot očitno v upodobitvi Svete in posvetne ljubezni Giovannija Baglione (1566-1643): nadangel Mihael je premagal malega Erosa, ki že leži na tleh s svojimi polomljenimi puščicami. Končno najdemo vzporednico z našo sliko. Bartolomeo Manfredi (1582–1622), še en slikar v slogu caravaggistov, je upodobil Marsa, kako bije Kupida, ki ima zavezane oči. Venera kleči pred njim, da bi zaustavila ljubimčev bes.

V primerjavi z manierističnim in baročnim dojemanjem Erosa, se nam zdijo novoklasične upodobitve boga poželenja povsem neproblematične. Galerija Robilant + Voena je razstavila mavčno skulpturo Amorina, ki ga je zasnoval Antonio Canova (Possagno 1757 - Venezia 1822). Amorino je bil narejen za Johna Campbella, ki je bil prvi pomemben zbiralec Canove v Angliji. Spoznala sta se med plemičevim italijanskim grand tourom med letoma 1783 in 1788.

Slika 4: Antonio Canova, Amorino

Poleg Amorina je Campbell pri Canovi naročil še prvo različico Amorja in Psihe, danes v pariškem Louvru, ki pa je angleškemu plemiču nikoli ni uspelo pridobiti, saj ni mogel plačati visokih stroškov prevoza. Marmorni kip Amorina Campbell, ki ga je Canova izklesal med letoma 1788 in 1790, je bilo prvo Canovino delo, ki je prispelo na britanska tla (danes v Anglesey Abbey, Cambridgeshire, National Trust). Ob prihodu leta 1791 so ga sprejeli s splošnim navdušenjem. Kot je bila njegova navada, je Canova naredil več mavčnih kopij tudi pri Amorinu Campbell. Prve so bili namenjene zbiralcem, ki so mu pomagali v zgodnjih letih: senatorju Girolamu Zulianu, princu Abbondiju Rezzonicu in zlasti senatorju Giovanniju Falieru.

Giovanni Falier (1710-1808) je bil eden najbolj cenjenih patricijev svojega časa, senator in član Sveta deseterih. Prav on je pomagal Canovi v zgodnjih letih in je kiparju naročil prvi kip Euridike, izdelane leta 1773, kateri je čez tri leta sledil Orfej (oba je Falier postavil v družinsko vilo v Asolu, zdaj oba v Benetkah v Muzeju Correr).

Mavčna skulptura je bila razstavljena v Neaplju na razstavi Canova e l´Antico (Napoli, Nacionalni arheološki muzej, 28. marca - 30. junija 2019). To prinaša še večjo dodano vrednost delu, ki je celo brez trženja in promocije dokaj edinstveno.

BIAF: http://biaf.it/index.php?lang=it

Google Arts & Culture: https://artsandculture.google.com/exhibit/a-tour-of-the-xxx-international-biennale-of-antiques-the-ground-floor/bgJC7-g_3Q5GJQ

Avtorica: 

Monika Osvald
Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.

Citiranje: Monika Osvald, BIAF, Biennale Internazionale dell´Antiquariato di Firenze, 21. – 29. septembra 2019, Firence, Palača Corsini, Bilten SUZD, 39/1 [18. 1. 2020], 2020 (http://www.suzd.si/bilten/prispevki/1577-bilten-suzd-39-2020-01[datum odčitka])