Kako je mogoče, da obstajajo ptice? V spomin Tonku Maroeviću

Društvena kronika, 14. 9. 2020

Plavju obarnuše na tihome moru

Tere se varnuše opeta uzgoru.

Petar Hektorović

»Če bi se bal smrti, bi bilo smešno. Človek se boji umiranja, ne smrti.« To je dejal Tonko Maroević v nekem intervjuju leta 2018. Človek, ki je bil vse življenje popolnoma živ – tudi zato, ker ni sebe nikoli reduciral samo na svoje osebno življenje, ampak je živel tudi toliko drugih življenj, s katerimi se je povezal v procesu sokreacije, če uporabim njegov izraz. In zares mu je bilo dano, da je umrl brez umiranja. Popolnoma nepričakovano, v popoldnevu 11. avgusta 2020. Sredi dela – še prejšnji večer je govoril na predstavitvi neke knjige.

Šok ob vesti o njegovi smrti je bil zame še večji, ker sem le deset dni prej prejel njegov esej Svetost čakanja, skrivnost pričakovanja, ki ga je napisal na moje povabilo – in me je presenetil, kako neverjetno hitro se je nanj odzval. V tem tekstu piše o misteriju časa, ki je doživljen kot večna sedanjost prav s tem, da do konca prepotujemo njegove labirinte. Piše o neizgubljenem, o odprtosti, ki skozi te labirinte vzpostavi skrajno preprostost. Tako kot pravi v svoji pesmi Vrijeme je (Čas je) iz pesniške zbirke Četveroručno (Štiriročno):

Hitel ali ne hitel,

prišel boš na začetek […]

O sebi je dejal, da gotovo bolj pripada šestnajstemu kot enaindvajsetemu stoletju. In to ne velja samo za njegovo veliko ljubezen do literature šestnajstega stoletja, ampak tudi za njegov temeljni način obstajanja z vsesplošnostjo zanimanj in zmožnosti. Ob njegovi smrti je njegov prijatelj Rade Šerbedžija dejal, da je bil skoraj renesančen človek v našem atomskem veku. V enem od številnih prispevkov, ki so bili objavljeni ob njegovi smrti, pa je bil označen kot »dobri duh hrvaške kulture«.

Predstavljam si, da je Maroevićevo šestnajsto stoletje bolj kot stoletja Luthra in Calvina mediteransko, Ariostovo, polno latinske serenità. In svetlobo mu daje morje, »davnejše od najbolj elastične pameti«, kot se glasi eden od Maroevićevih verzov. Morje, o katerem je spoštljivo dejal, da bi bilo zanj kot Dalmatinca sramota, če bi v njem plaval. Umrl je v Starem gradu na Hvaru – in to je bil kraj, s katerim se je najbolj identificiral, saj je njegov rod tu živel že več stoletij, dokumentiran je že v sedemnajstem stoletju. Renesansa je bila za Maroevića nekaj domačega. Petra Hektorovića je bral od desetega leta naprej in prebral ga je vsaj desetkrat. Njegovega jezika ni občutil kot arhaično poslastico za filologe, ampak kot domačo govorico. »Čakavščina je moj jezik, jaz sem iz Starega grada.« Pa čeprav se je – »na žalost«, kot je dejal, – rodil v Splitu; 22. oktobra 1941, v težkem času druge svetovne vojne, dan po masakru v Kragujevcu. Splitski ambient ga je prav tako močno zaznamoval: antična Dioklecijanova palača in sprehodi k ruševinam Salone so v njem prebudili željo, da bi študiral arheologijo in klasično filologijo. Antiki je ostal duhovno zavezan do konca; poudarjal je: če hočemo obstati, se moramo vrniti k rimsko-grški civilizaciji, k njenim vrednotam reda, skladja, harmonije … A po drugi strani mu je bil dolgo časa ena ključnih inspiracij Artaud. Odraščal je v času eksistencializma in vse življenje je ostal zanj eden najpomembnejših avtorjev Camus. Ko je našteval svoje najljubše avtorje, med njimi sta bila Pirandello in Borges, je poudaril, da je v svojih preferencah eklektik. Rad je imel tudi danes pozabljene pesnike, kakršen je bil Lukijan Mušicki, med drugim pa je s svojimi verzi naredil poklon tudi beneškemu erotičnemu pesniku Giorgiu Baffu.

Namesto arheologije in klasične filologije se je odločil za študij primerjalne književnosti in umetnostne zgodovine, ki ga je dokončal na Filozofski falulteti v Zagrebu leta 1963, kjer je leta 1976 doktoriral s tezo Likovna umetnost v hrvaški književnosti od moderne do danes. Izpopolnjeval se je v Rimu pri Giuliu Carlu Arganu, nekaj časa je predaval v Trstu, nekaj časa je bil asistent na zagrebškem oddelku za umetnostno zgodovino, od leta 1970 do upokojitve pa je bil zaposlen na Inštitutu za zgodovino umetnosti, kjer je imel tudi po upokojitvi svoj prostor, poln knjig, v katerem je ustvarjal. Bil je tudi podpredsednik Matice hrvatske in njen urednik za literaturo. Doživljal je burne čase hrvaške zgodovine in ves čas je bil v središču dogajanj, a to središče je bilo duhovno središče, aristokratsko se je držal ob strani ob aktualnih družbenopolitičnih polemikah. Kot družinsko dediščino je izkusil tudi deprivilegiranost v socialističnem sistemu, očitno se je solidariziral s hrvaško pomladjo 1971, toda v intervjuju leta 2018 je dejal, da je zdaj mnogo bližji marksizmu kot takrat, ko je bil uradna ideologija. V zadnjih dveh desetletjih je bil deležen tudi več javnih priznanj in je bil prepoznan kot eden največjih hrvaških intelektualcev (čeprav je bil še veliko več kot to; ob njem je beseda intelektualec preozka); od leta 2002 je bil redni član Hrvaške akademije znanosti in umetnosti, od leta 2011 pa dopisni član SAZU. Leta 2014 prejel državno nagrado Vladimir Nazor, 2018 pa Goranov venec za poezijo. Do konca pa je ohranjal svojo popolno edinstvenost, svoj način obstajanja, ki ni bil podoben nikomur drugemu. Do smrti je pisal na pisalni stroj (poezijo pa vedno na roko) in znan je bil po svojem zavračanju interneta. V zvezi z njim je dejal: »Kaj mi bodo odvečne informacije, Bog mi odpústi?« A tu ni šlo za zavračanje tega, da bi bil na tekočem z dogajanji – nasprotno: šlo je za njegov ponos, da to zmore sam, brez digitalnih pomagal. In tudi za to, da se je hotel v vse poglobiti, da mu ni bilo dovolj, da bi ga nekaj samo bežno oplazilo. In njegovi možgani so bili s svojim načinom delovanja sami kot internet – in informacije je procesiral z dolgimi urami hoje, ki je bila zanj tako pomembna kakor za Cvetajevo.

In tudi ko je poudarjal, da bolj pripada šestnajstemu kot enaindvajsetemu stoletju, je bilo to vsaj toliko kot poudarjanje ločenosti tudi poudarjanje nekih drugačnih povezovanj. Dalmatinska renesansa je bila zanj tudi vir nacionalnega ponosa, ampak obenem ga je že sama po sebi prestavljala v druge, širše prostore, saj si dalmatinske renesanse ne moremo misliti brez povezave z Italijo in italijansko kulturo. Med tematikami, ki so Maroevića prav posebno zanimale, je bilo prav preučevanje stikov med renesančno in baročno kulturo Dalmacije in Italije. Italijanščino je vase vsrkal tako globoko, da je v njej lahko pisal tudi verze; v italijanščini je napisal subtilno pesem za Ungarettija, »ranjenega človeka«. »Vse me zanima. Radoveden sem, z branjem se nisem zasitil. Vedno najdem bogastvo, slojevitost, in če nimam nič drugega, da se pošalim, vzamem v roke Ariosta,« je poudaril. Spominjam se nekega večera v ljubljanskem Pen klubu, ko smo sedeli v družbi in sem se z njim in z njegovim dobrim prijateljem Borisom A. Novakom pogovarjal o renesančni poeziji. Jaz sem se bolj navduševal za Tassa, onadva pa oba bolj za Ariosta.

Jean Cocteau piše o dveh vrstah skrivnostnosti in z njo povezane nevidnosti; ena izhaja iz temačnosti, druga iz elegance. »Eleganca naredi delo nevidno mnogo bolj kot temačnost.« Skrivnostnost in nevidnost Tonka Maroevića sta bili skrivnostnost in nevidnost elegance, ne temačnosti. Poezijo je začel objavljati v šestdesetih letih minulega stoletja reviji Razlog, ki je v hrvaški prostor uvajala neoavantgardne tendence. Te so Maroevića zelo fascinirale, a vedno znova je bila pri njem močnejša ljubezen do tradicije, do katere je vzpostavljal inovativen odnos, tako da so ga v osemdesetih letih šteli med začetnike hrvaškega postmodernizma. Svoje pisanje je eksplicitno postavil v odnos do tega, kar je že bilo napisano v tradiciji, že z naslovom svoje prve knjige poezije Primjeri (Primeri). Ves čas sta bili za njegovo pisanje značilni lahkotnost in igra, o kateri je napisal tudi zelo lep esej Poeta ludens s podnaslovom Poezija kot igra in pesem kot igračka v novejšem hrvaškem pesništvu. Obenem pa je bilo njegovo razumevanje poezije poudarjeno humanistično: »In ob zlovešče narasli nevarnosti vsesplošne gluhosti, vsesplošnega nivelizirajočega šuma, poezija kaže vrednost človeškega govora, spominjanja, mišljenja, videnja, kaže naše potrebe in obveznosti, če se že ne ponuja, hölderlinovsko, 'tisto rešilno'.« Pri tem – tako piše v neki svoji pesmi – pa je bil verz zanj tudi način, da se nekaj pove tiše. Eni od njegovih knjig poezije je naslov Sonetna struka (Sonetna stroka). V nekem eseju je napisal: »Imel bi mnogo dobrih razlogov, da bi pisal hvalo sonetu. V njem je najčisteje odmerjena konvencija in s tem najjasneje razviden osebni delež, njegova stroga oblika pa zahteva največjo gibkost jezikovne materije, sorazmerno največjemu odporu, ki ga kot taka izziva in daje.« Iz teh besed vidimo, kaj je Maroeviću pomenila tradicija; njegov ideal so bile pesniške tradicije visokih kultur, v katerih so se pomeni medbesedilno povezali kot mreže, ki jih lahko nato v celoti zatrese vsaka minimalna intervencija. Zavedal se je, da prav s tem, ko dograjuje tradicijo, lahko vsak hip tudi zaobrne njene pomene, ravno s približanjem tradiciji lahko najbolj intervenira vanjo. Obenem pa je strukturo pisanja ves čas razumel kot mrežo, v katero hoče ujeti neizrazljivo. Rekel je, da mu je v vezanem stihu laže pisati kot v prostem, ker »ima tračnice«. In celo ko je snoval svoje diskurzivne tekste, jih je oblikoval tako, da je najprej določil formo in razmerja med deli in to zasnovo šele nato napolnil z besedami. Forma ni bila zanj nikoli nekaj zgolj formalističnega, ampak vedno predvsem izraz živega ritma. »Pesem je najprej ritem,« je dejal. A dejal je tudi: »Izkušnja je zame mera stvari.« In seveda se je pri tem zavedal, da je ritem tudi nekaj, kar je v jedru vsake izkušnje – in da je že sam ritem lahko izkušnja.

V knjigi Motiv Genoveve (Motiv Genovefe) pesnik govori neimenovanemu: »Tvoja beseda je iz nežne snovi in glasba iz ponavljanja: gib, s katerim se dobiva belina in se zbira v plamenih, gesta, s katero se sprejema ogenj […]« In v isti knjigi v kratki pesmi, ob kateri se vedno spomnim na Metko Krašovec, govori o tem, kako se tisto najbolj neulovljivo prenaša onkraj spomina – in kakšno vlogo ima pri tem imenovanje:

Se spominjaš ženske s košuto?

Jaz se ne morem spominjati. Zanesljiv

je samo odmev njega imena

in tvoj delež (nemimoidočega tebe).

V »nemimoidočem tebi« se lahko prepozna bralec. Napisano je izročeno tistemu, ki bere, in resnično branje je prav tako kreacija kot pisanje. V to je bil Maroević prepričan. Govoril je celo, da je pozicija branja bolj živa kot pozicija pisanja. A s tem je tudi branil pisanje. Branje dá lahko ljudem strogost v odnosu do lastnega pisanja. Pogosto pa pišejo ljudje, ki ne znajo resnično brati. Poudarjal je, kako danes izginja strogi odnos do pisanja: »Danes ljudje pišejo skoraj isto, kar govorijo. V tem je neposrednost, a zame je pisanje nekaj drugega. Danes je mnogo več kvantitete, a s tem je postavljena pod vprašaj hierarhija vrednosti. Skoraj ni več mesta za vrhove.«

Značilno je bilo, da je celo dva likovna ustvarjalca, ki ju je najbolj občudoval, v nekem televizijskem intervjuju označil kot bralca; za Rembrandta in Goyo je dejal, da sta bila »največja bralca človeške usode, človeškega lika«.

Sam je zase rekel, da je bolj kritik kot pesnik, saj je treba imeti neki občutek za mero. A je dodal, da ne prezira lastnega izraza. Toda če nekdo tako veliko piše o drugih, kot je pisal on, to človeka iztroši.

Obenem pa je ves čas govoril o dolžnosti in hvaležnosti. To, da je toliko pisal o drugih ustvarjalcih in ustvarjalkah, je razumel kot izraz dolžnosti in hvaležnosti do njih.

Zato je kritiko, likovno in literarno, ki ji je posvetil toliko svojih energij, razumel na zelo poseben način; kot je sam dejal, je želel biti na strani kreacije, na strani umetnikov; poskušal je razumeti ustvarjalni proces od znotraj, biti »sokreativen« v smislu razumevanja procesa. Več likovnih monografij je napisal v ateljejih umetnikov. Likovnih monografij je napisal približno dvajset; med njimi so knjige o Marinu Tartaglii, Vojinu Bakiću, Antunu Babiću in Ivanu Lackoviću Croati. Svoje literarne kritike je zbral v več knjigah. Uredil je tudi dve antologiji hrvaškega pesništva; njegovo zadnje veliko knjižno delo je bila prav antologija hrvaškega pesništva med 1996 in 2019.

Kot najlepšo oblika branja pa je označil prevajanje. Prevajal je iz več jezikov; največ so mu pomenili njegovi prevodi Borgesa iz španščine. Borges je bil eden njegovih najljubših avtorjev, »pisatelj moje krvne skupine«, je dejal; pri njem mu je bilo še posebej blizu, kako je erudicijo povzdignil v imaginacijo. Naslov ene od njegovih knjig je Borgesov čitatelj (Borgesov bralec). Iz italijanščine je med drugim prevedel Dantejevo Novo življenje. Zelo rad je imel katalonščino. Uredil in prevedel je dve antologiji katalonskega pesništva.

In prav posebno intenziven je bil njegov odnos do slovenščine in Slovenije. Slovenščina mu je bila domača in umetnostno dogajanje v Sloveniji je spremljal natančno in pozorno kot le malokateri Slovenec. Nekaj svojih sonetov je posvetil tudi Prešernu. In v prav posebno čast mi je, da so med njegovimi prevodi iz slovenščine tudi prevodi mojih pesmi.

Škoda je, da doslej ni bilo v slovenščino prevedenih več njegovih del. A posebno mesto ima izbor njegovih pesmi v prepesnitvah Borisa A. Novaka, Marjana Strojana in Miha Pintariča z naslovom Štiriročno, ki je izšel lani.

Zanj sem prvič slišal že v otroštvu, saj se je okrog leta 1980 z njim spoprijateljil moj oče na srečanju umetnostnih kritikov Jugoslavije v Prilepu. Da sta se drug nad drugim tako navdušila, ni naključje, ker sta imela nekaj zelo globoko sorodnega. Že prej omenjeni način razumevanja umetnostne kritike, danes tako neobičajen in izjemen, je značilen tako za mojega očeta kot za Maroevića. Ne bom tudi pozabil čudovitega Maroevićevega nastopa v Novem mestu, ko je moj oče postal tamkajšnji častni meščan.

Sam sem Tonka Maroevića prvič osebno srečal leta 2009 na prevajalskem srečanju Prevodilac i pisac v Zagrebu, na katero me je povabil prav on. Bilo je čudovito doživetje – tja sva se vozila z vlakom skupaj z Borisom A. Novakom v družbi nepozabnega Vladimirja Šestana in Goge Flaker, na simpoziju pa sta med drugim sodelovala očarljivi Kolja Mićević in poduhovljeni Ivan Golub. Prav posebno intenzivna pa je bila prav prezenca Tonka Maroevića. Ves čas se je s svojo blagostjo držal nekako ob strani, a to ni zmanjšalo njegove intenzivnosti, ampak jo je še stopnjevalo. Vsakič, kadar sem ga videl, sem imel občutek močnega žarenja in nežnosti. Bil je poosebljenje občutja, ki bi mu Jure Detela rekel gentilezza. Mojih osebnih srečanj z njim je bilo sicer malo, večina najinih stikov se je dogajala preko dopisovanj. Lahko sem se samo čudil – kadar sem kaj objavil, sem večkrat kmalu dobil njegovo pisemce ali razglednico z mislimi o napisanem; včasih je bilo besedilo natipkano, še večkrat pa napisano na roko z njegovo značilno drobno pisavo, tako polno življenja v vsaki potezi. Nisem mogel verjeti, kako je mogoče, da on vse to spremlja, prebere in analizira. Kajti šlo je za natančna, poglobljena branja; celo njegove drobne pripombe so bile lahko lucidnejše od celih tekstov, ki so bili napisani o istih delih. Včasih so bili v napisano skriti tudi diskretni opomini – na primer, ko se mu je nekoč zazdelo, da bi name utegnila preveč vplivati morbidnost Alejandre Pizarnik. Še toliko bolj pa sem bil presenečen, ko je sam od sebe prevedel moje pesmi. Ob njegovi neverjetni pozornosti sem bil vedno več kot počaščen, obenem pa sem vedel, da, kot je sam dejal, skoraj ne mine dan, da mu ne bi kdo poslal knjige – in spraševal sem se, kako je sploh mogoče, da toliko stvari tako neizmerno pozorno spremlja, kaj šele, da ob tem lahko sam toliko ustvari.

Vsekakor je bilo to mogoče samo tako, da je do vsega, kar ga je obdajalo, ohranil naravnost otroško čudenje.

Kako je mogoče, da obstajajo ptice;

in levo in desno in gor in dol;

[…]

Tako se začenja njegova pesem o otroškem čudenju. Sam pa – in v tem gotovo nisem edini – se sam ob njem nikoli nisem nehal čuditi, kako je mogoče, da obstaja tak človek. Absolutno nenadomestljiv. Če iščem besedo za temeljno občutje, ki se mi prebudi ob misli nanj, se pojavi beseda, ki jo je tudi sam tako rad uporabljal: hvaležnost. Danes ta beseda ni moderna, to občutje je nekako v nasprotju s preferencami enaindvajsetega stoletja. Toda Tonko Maroević je vedel, da sam bolj pripada šestnajstemu kot enaindvajsetemu stoletju – in prav zato je bil s svojo močnejšo prisotnostjo za enaindvajseto stoletje tako zelo nenadomestljiv. In tudi ob misli nanj lahko beseda hvaležnost v enaindvajsetem stoletju dobi nov pomen, novo moč.

Vir fotografije: https://www.tportal.hr/kultura/clanak/ministrica-obuljen-korzinek-predsjednik-vlade-i-predsjednik-hrvatskoga-sabora-uputili-sucut-u-povodu-smrti-akademika-maroevica-ostavio-je-neizbrisivi-trag-20200812 (Ronald Gorsic / CROPIX)

Citiranje: Miklavž Komelj, Kako je mogoče, da obstajajo ptice? V spomin Tonku Maroeviću, Bilten SUZD, 39/4 [14. 9. 2020], 2020 ( http://www.suzd.si/bilten/prispevki/1584-bilten-suzd-39-2020-04 [datum odčitka])