TEFAF Maastricht 2020
Ocene in predstavitve, 22. 11. 2020
TEFAF Maastricht 2020 je bil ena prvih žrtev letošnje pandemije koronavirusa, saj je zaprl svoja vrata že v sredo, 11. marca, štiri dni pred predvidenim zaključkom. Vsaj eden od razstavljavcev naj bi bil takrat okužen, zato se je fundacija odločila za hitri ukrep. Kljub temu si je sejem v sedmih dneh ogledalo približno 28.500 obiskovalcev, pohvalili so se tudi z dobrim izkupičkom, čeprav so bili čezoceanski gosti bolj izjema kot pravilo.
Spremembe v vodstvu
Nizozemski sejem se ne ponaša zastonj s svojim prvenstvom, saj ga poleg izjemnosti kvalitete odlikuje tudi sposobnost prilagajanja novim razmeram. Že leta 2017, po odprtju novega prizorišča v New Yorku (leta 2016) in pomembnih spremembah, ki so temu sledile, je prišlo do menjav v upravnem in izvršnem odboru TEFAF-a. Slednji je za svojega predsednika imenoval Nanne Dekkinga. Toda, potem ko je letošnjega junija Dekkingu pretekel mandat, se je le-ta raje odločil, da se bo polno posvetil svojemu podjetju Artory, ki upravlja bazo podatkov na osnovi tehnologije blockchain (certifikati o poreklu umetniških del z uporabo arhivskih dokumentov iz muzejev, dražbenih hiš, galerij in umetniških sejmov). Zamenjal ga je Hidde van Seggelen, nizozemski galerist s področja moderne in sodobne umetnosti. Van Seggelen je bliskovito napredoval, saj je prvič razstavljal na TEFAF-u leta 2010 v sekciji Showcase, toda od 2013 je bil že član izvršnega odbora.
Letošnje leto je očitno leto velikih sprememb, saj je bila po odstopu Patricka van Marisa van Dijka imenovana za začasno direktorico TEFAF-a Maastricht Sofie Scheerlinck (prej na čelu TEFAF-a New York). Toda meseca avgusta je Scheerlinckovo zamenjala Charlotte van Leerdam, ki je postala generalna direktorica vseh treh sejmov (tako edicije v Maastrichtu in dveh v New Yorku). Fundacija TEFAF se je namreč odločila, da bo racionalizirala in centralizirala vodenje sejmov. Obenem se je odločila ključne pozicije zaupati v evropske, ali natančneje domače, nizozemske roke: Van Leerdamova bo TEFAF upravljala iz Amsterdama. Do sprememb je prišlo tudi v odborih: izvršni trenutno šteje sedem članov, upravni 21. Pridružilo se mu je pet novih članov, od tega štiri ženske (zastopanost žensk v upravnem odboru je bila prej tako rekoč simbolična): Alessandra di Castro, Laura Kugel, Filip Moerman, Catherine Walsh in Vanessa Wildenstein.
Manj strank za stare mojstre, galerije v navzkrižno zbiranje
Umetniški trg starih mojstrov se vedno bolj krči. Po besedah razstavljalca Salomona Liliana je približno 40 galerij, 400 muzejev in 400 zbirateljev, ki so pripravljeni plačati 100.000 evrov ali več za sliko starih mojstrov, malo v primerjavi s tisoči na seznamih strank sodobnih megagalerij kot sta Gagosian in Pace. Ameriški muzeji vsako leto prejmejo proračun s strani donatorjev in še naprej kupujejo, vendar so belgijske in nizozemske zasebne stranke za slike v razponu od 100.000 do 300.000 evrov enostavno izginile.
Poleg tega so avkcijske hiše, zlasti Sotheby's, postale vse bolj agresivne in iznajdljive za pridobivanje tržnega deleža. Teden starih mojstrov, ki ga Sotheby´s vsako leto organizira v januarju v New Yorku, je letos zbral 76,2 milijona dolarjev, vključno s provizijami, podjetje pa je navdušilo mlajše stranke s številnimi sodelovanji z modno industrijo, kot je partnerstvo z American Highsnobiety.
Colnaghi, ena najstarejših galerij na svetu, ustanovljena leta 1760, ima nove lastnike in se po novem osredotoča na tako imenovano navzkrižno zbiranje, s ponudbo del od antike do sodobnosti. Victoria Golembiovskaya, ustanoviteljica svetovalnega podjetja za področje umetnosti, imenovano House of the Nobleman (zlasti tako imenovane pop-up razstave, ki združujejo umetnost izjemnimi nepremičninami, včasih celo naprodaj) je lani kupila delež v galeriji in se v vlogi direktorice pridružila Jorgeju Colllu. Le-ta je galerijo kupil leta 2015 in spočetka sodeloval z Nicolasom Cortésom, ki pa je podjetje zapustil leta 2018; letos je na TEFAF-u nastopil pod svojim imenom. Zdi se, da je navzkrižno zbiranje vodilni trend med tehnikami preživetja, s katerimi si pomagajo galerije, nekdaj specializirane le za stare mojstre, in sicer po uspešnih zgledih inovativnih predhodnikov na čelu galerijskih podjetij Axel Vervoordt, Tomasso Brothers in Lullo Pampoulides.
Nova odkritja še vedno glavna tržna strategija
Eno najpomembnejših odkritij na letošnjem TEFAF-u je bila odlično ohranjena slika Bartolomea Sprangerja (1546–1611), Venera in Kupid z Merkurjem in Psiho – Alegorija (olje na platnu, okoli leta 1600). Delo je bilo odkupljeno iz italijanske zasebne zbirke in ga na trgu ni bilo od sredine 18. stoletja. Galerija Weiss je platno ponudila za ceno 5,5 milijona dolarjev. Mojstrovina je najverjetneje nastala po naročilu cesarja Rudolfa II., ki ga je namenil za svoj Schatz- und Kunstkammer na praškem gradu. Slika bi lahko bila Ceres in Kupid, ki se omenja v inventarju zbirke iz leta 1619.
Slika 1: Bartolomeo Spranger, Venera in Kupid z Merkurjem in Psiho – Alegorija (olje na platnu, okoli leta 1600)
Kot dvorni slikar je Spranger razvil značilen virtuozni slog in živahno paleto, tako da je svojo domačo flamsko tradicijo združil z novo pridobljenimi znanji v Rimu. Osredotočil se je na mitološke vsebine, ki so združevale čutne ženske akte z eruditnimi temami, pogosto v obliki zapletenih alegorij. Venera, skodrana in okrašena z biseri, drži grozdje in klasje, Kupid je pripravljen v zraku, da se zažene akcijo, v ozadju je miniaturno upodobljen Merkurjev let na Olimp, kjer ga čaka Psihe. Zdi se, da navdih prihaja iz Terencijeve komedije Evnuh: Sine Cerere et Baccho friget Venus. Z drugimi besedami, ljubezen potrebuje hrano in vino, da uspe.
Galerija Dickinson je predstavila Kmečko žensko pred slamnato kočo, olje na platnu, ki ga je leta 1885 naslikal Vincent van Gogh (1853–1890). Delo je bilo leta 1968 ponovno odkrito v antikvariatu v londonskem Hampsteadu in kasneje prepoznano kot van Goghovo. Platno je galerija prodala zasebnemu zbiratelju za ceno v razponu 12–15 milijonov evrov. Da bi bolje razumeli, kako deluje umetnostni trg, velja povzeti zapleteno zgodbo o tej sliki, kot jo je v svojem blogu Adventures with Van Gogh popisal Martin Bailey.
Sliki 2 in 3: Vincent van Gogh, Kmečka ženska pred slamnato kočo (olje na platnu, 1885)
V skladu s podeželsko temo, je slika, preden je bila leta 1967 prodana na dražbi za 4 funte, visela na kmetiji Billington v bližini Stafforda v Veliki Britaniji. Po navedbah družine Holme, ki je bila lastnica kmetije, je John Holme sliko prejel kot poplačilo dolga, njegov sin Charles pa jo je ob upokojitvi prodal skupaj s kmetijo.
Septembra leta 1968 je Luigi Grosso, Italijan, zaposlen pri BBC, pri trgovcu s starinami v parku Belsize v severnem Londonu opazil sliko. Čeprav je bila v levem spodnjem kotu podpisana s signaturo "Vincent", je lastnik trgovine domneval, da si je nek amaterski slikar prevzel imenitni nadimek. Toda Grosso, ki se je nekoliko spoznal na umetnost, je sliko brž kupil in to za 45 funtov.
S pomočjo Alana Bownessa, ki je bil kurator nedavne razstave Van Goghovih del v londonski galeriji Hayward, je Grossu uspelo sliko overoviti, nato pa jo leta 1970 prodal v Sotheby's New York, kjer jo je za 110.000 dolarjev kupil hollywoodski filmski producent Joseph Levine. Slednji je leta 1983, spet prek njujorškega Sotheby'sa in to za 390.000 dolarjev, sliko prodal Robertu Polu, Američanu kubanskega porekla. Le-ta jo je, tokrat v londonskem Sotheby'su, prepustil zbiratelju iz Montreala za 264.000 funtov. Leta 2001 je bilo delo že četrtič v Sotheby'su in je bilo v New Yorku prodano za 1,7 milijona dolarjev ameriškemu lastniku. Slednji se je, prekinjajoč tradicijo, odločil za prodajo na sejmu.
Še nekaj drugih izjemnih del
Galerija J. Kugel je pomembnemu muzeju (ime ni znano) prodala osrednji eksponat svojega razstavnega prostora, tako imenovan Orfejev pokal (1641–1642). Z izdelkom iz emajliranega zlata in rubinov, so se proslavili štirje različni dvorni umetniki: Jan Vermeyen, draguljar cesarja Rudolfa II, Johann Wilhelm Baur in Hans Georg Baur, prvi slikar in drugi zlatar cesarja Ferdinanda III, ter anonimni dunajski slikar, specialist za emajl. Obenem se pokal ponaša z odlično provenienco, saj je bil nekdaj v lasti barona Lionela Nathana de Rothschild.
Slika 4: Jan Vermeyen, Johann Wilhelm Baur, Hans Georg Baur in anonimni dunajski slikar, Orfejev pokal (emajlirano zlato in rubini, 1641–1642)
Dva debutanta na sejmu, Hazlitt Gallery (London in New York) in Stuart Lochhead Sculpture (London), sta se odločila, da si delita skupni razstavni prostor, ki ga je zasnoval japonski arhitekt Yuichi Kodai. Glavni poudarek je bila mogočna podoba Nadangela Mihaela v boju z Luciferjem (okoli 1627, olje na platnu), ki jo je naslikal Giuseppe Cesari, Cavaliere d'Arpino (1568–1640). Sliko je naročil papež Urban VIII ali njegov nečak kardinal Francesco Barberini. V vsakem primeru je v znamenito zbirko slednjega vstopila leta 1627 in šele sedaj je, nedotaknjena in v prvotnem okviru, prišla iz kroga potomcev družine Corsini v Firencah.
Slika 5: Giuseppe Cesari, Cavaliere d'Arpino, Nadangel Mihael v boju z Luciferjem (olje na platnu, okoli leta 1627)
Galerie Gmurzynska je razstavila delo Thea van Doesburga (1883–1931): osnutek za prenovo notranjščine zgodovinsko pomembne stavbe Café L'Aubette, na trgu Kléber v Strasbourgu. Barvni osnutek za dekoracijo stropa in treh stene je bil del načrtov za preureditve stavbe v kompleks z restavracijami, bari, kabarejem in dvorano, ki je služila tako za plese kot kino predstave. Pri zasnovi prenove leta 1926 je van Doesburg sodeloval z Jeanom Arpom (1886–1966) in Sophie Taeuber-Arp (1889–1943).
Slika 6: Theo van Doesburg, Barvni osnutek za dekoracijo stropa in treh stene v sklopu prenove Café de l'Aubette v Strasbourgu (gvaš na kartonu, 1926–1927)
V sekciji TEFAF Showcase je bila za sejem velika novost udeležba galerije Tafeta s programom, ki je sicer značilen za sedanji umetnostni trg. Galerija, ki jo je leta 2013 ustanovil Ayo Adeyinka, ima glavni sedež londonski Fitzroviji in projektni prostor v Lagosu v Nigeriji. Tafeta je eden vodilnih akterjev v predstavljanju pomembnih umetnikov afriškega porekla 20. stoletja, njen sodobni program pa aktivno odkriva in promovira umetnike srednjih let iz Afrike in njene diaspore.
V Maastrichtu so bila razstavljena multimedijska dela dveh mladih nigerijskih umetnikov, Babajide Olatunji (1989) in Niyi Olagunju (1981), ki izhajata iz tradicionalne afriške umetnosti. Olatunijev projekt Tribal Masks Series, ki se je začel leta 2014, predstavlja serijo obrazov, naslikanih po spominu. Le-ti dokumentirajo kontroverzno tradicijo označevanja obraza z zarezami, ki ustvarjajo brazgotine, razširjeno med nigerijskimi plemeni. Ta hiperrealistična dela so od daleč videti kot fotografije, v resnici pa so skrbno izvedena v oglju in pastelih.
Sliki 7 in 8: Babajide Olatunji, Tribal Masks Series III #52 (oglje in pastel na papirju, 2019)
TEFAF Art Market Report
Victoria and Albert Museum (London) in Los Angeles County Museum (LACMA) sta prejemnika TEFAF Museum Restoration Fund, nagrade v vrednosti 50.000 evrov. Frank Lloyd Wright (1867–1959) je leta 1937 dokončal Kaufmannovo pisarno za istega naročnika kot hišo v kraju Fallingwater. Po dokončani prenovi bo omenjena notranja oprema eden najpomembnejših eksponatov v novem V&A East v londonskem Olimpijskem parku. V muzeju LACMA bodo preiskali in restavrirali nedavno pridobljeno oljno sliko Pietá (okoli 1710–20), ki jo je ustvaril Melchor Pérez Holguín (okoli 1660 – okoli 1732). Gre za prvo slika bolivijske provenience v muzejski zbirki španske kolonialne umetnosti.
Slika 9: Frank Lloyd Wright, Kaufmannova pisarna (1937)
Letošnji TEFAF Art Market Report, ki se je osredotočil na umetniško pokroviteljstvo v 21. stoletju (Art Patronage in the 21st Century), je predstavil njegov avtor Anders Petterson, sicer ustanovitelj in izvršni direktor ArtTactic. Predstavitvi poročila je sledila panelna razprava na temo Novi modeli in inovacije, ki oblikujejo umetniško pokroviteljstvo v 21. stoletju, ki jo je moderiral Thomas Marks, glavni urednik revije Apollo. Pri pogovoru so sodelovali Georgina Adam, novinarka in avtorica številnih knjig o umetnostnem trgu; Charlotte Appleyard, directorica za razvoj in poslovne inovacije na londonski Royal Academy of Arts; Nanne Dekking, soustanovitelj in izvršni direktor podatkovne baze Artory ter (nekdanji) predsednik TEFAF-a; in Rima Mismar, izvršna direktorica Arabskega sklada za umetnost in kulturo (AFAC) v Bejrutu.
Sklepe poročila in razprave bi lahko povzeli takole.
(1) Povečanje zasebne podpore za umetnost izhaja iz vedno težjega stanja na področju financiranja umetniškega in kulturnega sektorja.
(2) Filantropija na področju umetnosti je sicer že dolgo v domeni bogate Baby boom generacije, toda profil današnjih filantropov spreminja: Milenijci (rojeni med letoma 1981 in 1996) in Generacija Z (med letoma 1997 in 2012) na novo odkrivajo, kaj pomeni biti umetniški pokrovitelj. Medtem ko je marsikoga v generaciji njihovih staršev zanimal dejavnik “dobrega počutja”, pa tudi socialni status in dostop do “pravih” krogov, se zdi, da nove generacije filantropov želijo darovati “z namenom” in so bolj zaskrbljeni za širše družbene učinke človekoljubnih dejavnosti.
(3) Tehnologija je še en dejavnik, ki pospešuje spremembe. Pojav mikroplačil, množično financiranje (platforma Kickstarter, Indiegogo in Patreon), razvoj blockchaina, navidezne (VR) in razširjene resničnosti (AR), rast družbenih medijev itd. , bi lahko znatno spremenil način darovanja in spodbudili k bolj odprtim in demokratičnim oblikam umetniškega pokroviteljstva.
V poročilu je predstavljeno veliko različnih pokroviteljev: javno-zasebna partnerstva (Creative United, SFSA, Creative Land Trust), muzejsko pokroviteljstvo (Royal Academy of Arts), korporacijsko (Bank of America, Tata Trust) in zasebno pokroviteljstvo (Fondazione Sandretto Re Rebaudengo, The Rubell Museum, Museo de Arte Latinoamericano de Buenos Aires (MALBA), Museum of Arts and Photography (MAP)), umetniki kot pokrovitelji (Andy Warhol, Yinka Shonibare, Blackrock Foundation), kolektivi (Outset, Arab Fund for Arts and Culture (AFAC)), umetniki in umetnostni inkubatorji (Delfina Foundation, ST-ART, Africa First ) ter skladi za ohranjanje kulturne dediščine (Périer-D’Ieteren Foundation, TEFAF Restoration Fund ).
Avtorica:
Monika Osvald
Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.
Citiranje: Monika Osvald, Tefaf Maastricht 2020, Bilten SUZD, 39/5 [22. 11. 2020], 2020 (http://www.suzd.si/bilten/prispevki/1586-bilten-suzd-39-2020-05 [datum odčitka])
