Potočnikove risbe

Raziskave, 9. 3. 2021

Slika 1. Janez Potočnik, Moško poprsje z leve, 1776

Leta 1924 je Izidor Cankar v Zborniku za umetnostno zgodovino objavil popis konvoluta sedemintridesetih risb slikarja Janeza Potočnika, ki jih je Narodni galeriji po letu 1920 podaril Simon Ogrin.[1] Že v številki pred tem je Viktor Steska objavil Potočnikov življenjepis in popis vseh njegovih znanih del, Izidor Cankar pa je nato risbe skušal opredeliti.[2] Čeprav je Steska navedel tudi risbe v Narodnem muzeju, od katerih je večina aktov, jih Cankar ni upošteval, očitno pa ni vedel tudi za enajst risb, ki jih je Narodna galerija pridobila šele po drugi svetovni vojni bodisi iz Federalnega zbirnega centra bodisi neposredno ob odpisu s Tehnične srednje šole.[3] Cankarjevo védenje o Potočnikovih risbah in Potočniku je bilo obremenjeno z napakami v izhodiščnih podatkih. Steska je sledil Wurzbachu in se pri pregledu kroparskih krstnih knjig zadovoljil s Potočnikovim tri leta mlajšim soimenjakom, sinom Valentina in Helene. Trditve nekaterih virov, da je Potočnik umrl v petinosemdesetem letu starosti, je pripisal pomoti pri vpisu v mrliško knjigo.[4] Steskovo biografijo je trideset let pozneje popravil Franc Lukman – in morda je zdaj čas, da v luči informacij, ki jih ponujajo risbe v Cankarju neznanih fondih, na novo premislimo tudi Cankarjeve ugotovitve glede slikarjevega študija.[5]

Slika 2: Janez Potočnik, Na hrbtu ležeč moški akt, (1776)

Oba konvoluta v Narodni galeriji sta del istega fonda. V arhivu Narodne galerije je odrezek ovojnega papirja za napisom: "Poklonila vdova dr. Valenta Marchthurn 15. 1. 1923".[6] Listi so žigosani z žigoma Biblioteke Državne obrtne šole in Srednje tehnične šole v Ljubljani ter opremljeni z inventarnimi številkami prve. Večina ekspresivnih glav in dva akta so risani s sangvino ali rdečerjavo kredo. Risbe v Ogrinovem deležu so risane na grundiran papir s črno in belo kredo. Simon Ogrin jih je dobil od dr. Alojza Valente, ginekologa, predavatelja na babiški šoli in predstojnika anatomskega muzeja "nasproti Medjatove hiše", kamor je Janez Wolf Ogrina pošiljal risat skelet. Dr. Valenta naj bi jih bil kupil od starinarja na Šentjakobskem nabrežju. Kdaj je Simon ogrin risal za dr. Valento, ni mogoče natančno ugotoviti. Približno lahko ocenimo, da je ta fond risb prišel na trg med Potočnikovo smrtjo leta 1834 in letom 1870, ko je Ogrin prišel v Wolfovo delavnico.[7]

Tretji del Potočnikove učne zapuščine v Narodnem muzeju ob pridobitvi ni bil inventariziran, zato zaenkrat še ni mogoče ugotoviti okoliščin in časa pridobitve risb.[8] Med njimi je pet aktov, portretna glava, ekspresivna glava, študija draperije in dve krajini v znatno manjšem formatu in povsem drugačnih materialnih značilnosti. Kaže, da gre za zelo rigorozen izbor. Od sedmih signatur so zanesljivo avtentične štiri, pri treh podpisih pa se zdi rokopis drugačen.

Izidor Cankar je Ogrinov fond popisal in identificiral predloge, kar je uporabno še danes. Tako glave po antičnih portretih kot celopostavne figure ali figuralne skupine (Rokoborca) je ikonografsko prepoznal in ob dejstvu, da se nahajajo v različnih in geografsko oddaljenih institucijah, sklenil, da je Potočnik uporabljal grafične predloge (figure iz Laokoonove skupine so npr. še ločene in nedopolnjene).[9] Konkretnih grafičnih virov ni poznal in še danes ni mogoče najti povsem zadovoljivih primerkov za nedvoumno povezavo. Vznemirljive pa so njihove materialne značilnosti, ki jih v domačem okolju ne poznamo.

Uporabljeni papir je približno istega formata, odlične kvalitete, na nekaterih listih je videti vodne znake (kombinacije črk in enkrat šesterorogeljna zvezda), večji del listov je grundiran. V donaciji vdove dr. Valente pa so ekspresivne glave in dva akta risani s sangvino ali rdečerjavo kredo na ročno izdelanem papirju z močno teksturo sita, na večini listov pa sta dokaj razločno vidna dva vodna znaka. Prvega sestavljajo okronan prepolovljen ščit z dvojno lilijo levo in polovičnim orlom desno ter s tremi ligaturnimi črkami TSB, drugega pa z dvojno črto izrisana štirica v srcu; črta se v sredini križa in razdeli lik srca na tri polja.

Na prvi pogled bi obeh delov Valentove zapuščine ne pripisali istemu avtorju. Vendar pa je ena od ekspresivnih glav podpisana I. Pototschnig in podpis je zagotovo delo iste roke kot podpisi na večjem delu aktov iz Ogrinovega fonda. Za letnico 1776, ki se po enkrat pojavi v obeh delih zapuščine, identičnosti ni mogoče zagovarjati. Pri na hrbtu ležečem aktu, risanem z rdečo kredo (NG G 133), je letnica izpisana s hitro in veliko zanesljivejšo potezo kot pri aktu v črni kredi, po materialih in načinu izvedbe pa se ujema s fragmentom akta NG G 120, ki ga je Cankar ignoriral. Kot lice je namreč vzel "Glavo orientalca", ker je risba profila s turbanom kompozicijsko zaokrožena in se po materialih in načinu izvedbe ujema z drugimi risbami.[10]

Na Steskovo povpraševanje Potočnikovega imena v matrikulah dunajske Akademije upodabljajočih umetnosti niso našli. Zaradi tega je Izidor Cankar sklepal, da se je Potočnik moral izučiti doma na Kranjskem, da je kopiral po grafičnih predlogah in deloma risal po živem modelu. Nobene od teh trditev danes ni več mogoče zagovarjati. Še posebej ekspresivne glave, ki jih Cankar ni poznal, kažejo disciplino graverskega dleta, ki začne črto iz debeline lasu, jo nabrekne in jo spet stanjša v lasno debelino, pomnoženo v diagonalno križajočih se mrežastih vzorcih. Takšnega načina risanja v Layerjevi zapuščini ni, ni ga pričakovati pri Andreju Herrleinu in je prezahteven za raven pouka risanja na komaj rojeni normalki ali na liceju v Ljubljani. Na spletu je bilo mogoče prepoznati predloge za ekspresivne glave po Jakobu Matthiasu Schmutzerju (1733−1811), v Parizu vzgojenem grafiku in ustanovitelju Grafične in risarske šole na Dunaju (Kupferstecher- und Zeichenakademie, 1767), ki so jo leta 1772 inkorporirali Akademiji.

Slika 3: Jakob Matthias Schmutzer,  Sedeč moški akt z desnico v oporni zanki, 1769

Schmutzer je užival podporo vladarice Marije Terezije, nadziral je pouk risanja v leta 1758 ustanovljeni prvi obrtni šoli v cesarstvu Manufakturzeichenschule in leta 1772 postal nadzornik za pouk risanja v vsem imperiju. Ob ustanavljanju normalk je cesarici celo predložil načrt, po katerem bi sam potoval v vsa regionalna središča, saj je imel v večini kot učitelje risanja nastavljene svoje učence.[11] V Zagrebu omenja Johanna Mittermayerja, v Gorici Christiana Görza, v Grazu Johanna Veita Kaupertza, v Ljubljani pa očitno ni imel še nikogar. Njegove grafične predloge naj bile dosegljive v vsakem regionalnem središču.[12] Vključene so v mnoge pomembne zbirke, na trgu pa se pojavljajo številni nepodpisani primerki, ki jih trgovci pripisujejo Schmutzerju, a so zagotovo izdelki gojencev, med katerimi je bil tudi Potočnik. Schmutzerjeve predloge so bile na Akademiji v rabi še globoko v drugi polovici 19. stoletja.[13]

Presenetljiva pa je materialna evidenca risb, ki jih hranijo dunajske zbirke − grafični kabinet Akademije kar dvesto petdeset. Kaže, da je Potočnik uporabljal enak papir kot Schmutzer. Če so glave in akti, ki jih je obdelal Cankar, kvalitetno zelo neenotni in celo konvencionalni, pa sta njihov material in risarski način vendarle kazala na dunajske institucije, zato smo iskali matrikule Schmutzerjeve akademije. Hrani jih Akademie der bildenden Künste na Dunaju in v letu 1775 je vanje vpisan tudi Potočnik.[14] Naslednje leto sta datirani vsaj dve risbi aktov, ki bi ju v primerjavi z ostalim gradivom po značaju lahko umestili v sredino hipotetičnega izobraževalnega procesa, katerega čas trajanja je zaenkrat nedoločljiv.

Cankar je prepričljivo izključil možnost Potočnikovega šolanja v dunajski gluhonemnici, ki so jo ustanovili šele leta 1779. Še vedno je zato aktualno vprašanje, kako se je gluhonemi študent lahko šolal na Dunaju? Pred institucionalizacijo skrbi za otroke s posebnimi potrebami so bili ti prepuščeni družinam in eksistencialno povsem odvisni od drugih družinskih članov. Cankar se je spraševal po značaju Potočnikovih razvojnih ovir, saj se je vendarle naučil pisati.[15] Izobraževanje pred Allgemeine Schulordnung iz leta 1774 je bilo tako ali tako privilegij premožnejših družin, ki so lahko najemale zasebne (domače) učitelje ali poslale otroke v ekskluzivne samostanske šole.[16] Gluhonemega otroka so morali vzgojiti doma, vendar ga verjetno niso mogli pripraviti za povsem samostojno življenje. Odgovornost in skrb zanj je prevzela številna družina.

Janezov tri leta mlajši brat Jožef je leta 1772 vstopil v dunajsko semenišče, doktoriral pa je leta 1778 iz prava. Njuno izobraževanje je verjetno teklo vzporedno v domačem okolju. Jožef je brata v izobraževalnem procesu zagotovo prehitel in postal njegov mentor. Časovni okvir njegovega študija na Dunaju je zgovoren, saj je v tem času lahko skrbel tudi za prizadetega brata. Še več, morda je prav on ugotovil, da bi Janez lahko prišel na eno od dunajskih risarskih šol. Ali je Janez pred letom 1775 že obiskoval Manufakturzeichenschule, bo treba še raziskati. Zagotovo pa po letu 1778 ni mogel ostati sam na Dunaju in se je najkasneje takrat vrnil z bratom v Ljubljano. Kamnogoriški in kroparski fužinarji so bili dokaj tesno povezani z Ljubljano. Mati Žige Zoisa, "Ljubljančanka" Ivana Kappus pl. Pichlstein, je bila po rodu iz Kamne Gorice, od koder je izvirala tudi mati Janeza Potočnika – bila je iz družine Toman, druge za Kappusi po deležih v kamnogoriški fužini. Morda je tu iskati razlago za naročilo portreta Michelangela Zoisa (umrl 1777) pri gluhonemem slikarskem vajencu. Brat Jožef je že leta 1785 postal ljubljanski župan, istega leta pa je brat Ignac Jakob prevzel upravo Zoisove bohinjske fužine. Najstarejše datirano Potočnikovo delo, Sv. Jurij iz cerkve v Stožicah, datirano 1779, ga približa Ljubljani.[17]

Pričujoča raziskava se je začela z delovno hipotezo, da je nastanek Potočnikovih risb povezan z ustanavljanjem ljubljanske normalke, ki je začela delovati jeseni 1775. Leta 1777 je začel v jesenskem semestru na normalki poučevati risanje Andrej Herrlein, ki naj bi se bil potikal po Kranjskem že leta pred tem, začetek njegovega poučevanja pa pomeni datum, ko se je ustalil v Ljubljani.[18] Tako se zapis Kukuljević-Sakcinskega, da se je Potočnik šolal na dunajski akademiji, ki ga navajata Steska in Cankar, izkaže za zanesljivega.[19] Tudi Wurzbachovo omembo, da je "Janez vzel k sebi mlajšo sestro Ano", lahko zdaj obrnemo: Ana je po vrnitvi in najbrž zaradi Janezovih službenih angažmajev prevzela skrb za gospodinjstvo gluhonemega brata. Tako je mogoče pojasniti nastanek več kot petdesetih risb. Za njihovo pravilno razumevanje je treba napraviti še analizo pedagoškega procesa in pokazati, zakaj so Potočnikove akademijske risbe brez posebnega pomena za Potočnikov opus – ali, kot je zapisal Cankar: " Ni mi znano, da bi kdaj bolje risal, nego je risal l. 1776 …".[20]

 * Prijatelju in kolegu Blažu Resmanu se zahvaljujem za intenzivno razpravo in uredniško redakcijo besedila, prof. Črtomiru Frelihu pa za uvid v kriterije učinkovitosti v akademski praksi.

[1] Izidor Cankar, Potočnikove risbe, Zbornik za umetnostno zgodovino, IV/3, 1924, pp. 124−128.

[2] Viktor Steska, Slikar Janez Potočnik, Zbornik za umetnostno zgodovino, IV/2, 1924, pp. 74−83; Izidor Cankar, Potočnikove risbe, Zbornik za umetnostno zgodovino, IV/4,1924, pp. 165−175.

[3] Ogrinov konvolut, ki ga je natančno popisal Izidor Cankar, ni bil zaveden v prvo inventarno knjigo. Vpisan je šele v drugo, a ob tej priložnosti popisan na novo in v drugačnem vrstnem redu.

[4] Constantin von Wurzbach, Bographisches Lexikon des Kaisertums Österreich, XXIII, Wien 1872, p. 173;

Župnijski arhiv Marijinega oznanjenja v Ljubljani, mrliška knjiga 6 z navedkom o starosti ob smrti; Alessandro Volpi na hrbtni strani Sardanapalove gostije, 1800−1810, NG S 1290, verso d. sp.: Skizzo originale del pitt:e sordo-muto Potočnik, nato in Crop. nella carniola Superiore, morto in Lubiana nellʼetà di oltre 84 anni.

[5] Franc Ks. Lukman, Rojstni datum slikarja Janeza Potočnika, Zbornik za umetnostno zgodovino, n. s. III, 1955, pp. 254−256.

[6] Arhiv Narodne galerije, Nakupi in darila 1922−1946, zaznamek z datacijo 15. 1. 1923.

[7] Cankar 1924, cit. n. 1, p. 124. Simon Ogrin je pri Wolfu delal do leta 1875, torej so se slike pojavile na trgu verjetno že pred 1870.

[8] Za posredovanje informacij in reprodukcij se zahvaljujem Blaženki First. Obstaja možnost, da so tudi v Narodni muzej risbe prišle šele kmalu po prvi svetovni vojni.

[9] Cankar 1924, cit. n. 2, p. 167, n. 1.

[10] Zaenkrat še ni mogoče ponuditi razlage vrstnega reda nastanka obeh risb. Logično se zdi, da sta bila glava in del toraksa odrezana za format, namenjen glavi v profilu. Na sredini spodaj je mogoče tudi razbrati napis (Lu)cas, ki ga Cankar razloži kot oznako za poznejšo slikarsko prakso.

[11] Angelika Plank, Akademischer und schulischer Elementarzeichenunterricht im 18. Jahrhundert, Frankfurt am Main / Wien 1999, p. 189.

[12] Plank 1999, cit. n. 11, p. 169.

[13] Portret univerzitetnega sabljaškega mojstra Freiheita, ki se periodično pojavlja na avkcijah, ima na obesku verige, kjer bi moral biti profil cesarske podobe, nerazberljiv podpis in letnico 1868. Številne Schmutzerjeve predloge so fotografirali leta 1866, album pa hrani Museum für angewandte Kunst na Dunaju.

[14] Podatek in posnetek iz Protokoll jener Schüler, welche in der kk. Kupferstecher-Akademie-Zeichner aufgenommen worden sind / vom Jahre 1766 bis 1784, dann vom Jahre 1805 bis 1845 mi je posredovala Eva Schober iz Universitätsarchiv der Akademie der bildenden Künste Wien. Vpis Johann Pototschnigk so doslej brali kot Pogatchnigk.

[15] Cankar 1924, cit. n. 2, p. 174.

[16] Johann Ignaz Felbiger, Allgemeine Schulordnung für die deutschen Normal-, Haupt und Trivialschulen in sämmtlichen Kaiserl. Königl. Erbländern, Wien 1774.

[17] NG S 625 je zavedena v inventarju kot Potočnikovo delo, vendar je jasno signirana A. Peritz pinx 1779. Sliki je bil ob restavriranju zamenjan podokvir in podvojeno platno. Šerbelj ima stožiško sliko za izgubljeno. Še vedno je vprašljivo, katero sliko je evidentiral Steska, saj je opis premalo specifičen. Steska 1924, cit. n. 2, p. 80; Ferdinand Šerbelj, Izzvenevanje nekega obdobja. Oris poznobaročnega slikarstva na Kranjskem, Ljubljana, 2011, pp. 124, 158.

[18] Za leto 1777 kronist več kot tri desetletja kasneje zapiše: "Andreas Herrlein aus Wuerzburg in Baiern gebuertig wurde als Zeichnungslehrer angestellt und hatte anfaenglich nur sehr wenige Schueler."

Janez Eggenberger, Chronologische Geschichte der k. k. Normal Hauptschule zu Laibach, po 1807. Za podatek se zahvaljujem dr. Stanetu Okolišu. V istem letu so začeli poučevati risanje na prvi, leta 1772 ustanovljeni dunajski normalki, čeprav je šolski dekret iz leta 1774 odrejal risanje vsak dan od 9. do 10. ure. Zanj ni bil predviden član učiteljskega zbora, temveč "zunanji" mojster. Za Herrleina in Potočnika glej: Šerbelj 2011, cit. n. 17, pp. 158−189, 254−259.

[19] Ivan KUKULJEVIĆ-SAKCINSKI, Slovnik umjetnikah jugoslavenskih, Zagreb 1858, p. 355

[20] Cankar 1924, cit. n. 2, p. 173.

Ilustracije:

1. Moško poprsje z leve, 1776

sangvina, ročno, izdelan papir

NG G 124

2. Na hrbtu ležeč moški akt, (1776)

črna kreda, ročno izdelan papir

NG G 122

3. Jakob Matthias Schmutzer

Sedeč moški akt z desnico v oporni zanki, 1769

črna kreda, ročno izdelan papir

Akademie der bildenden Künste, Kupferstichkabinett, Wien

HZ 6208

Avtor:

dr. Andrej Smrekar
Narodna galerija
Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.

Citiranje: Andrej Smrekar, Potočnikove risbe, Bilten SUZD, 40/1 [9. 3. 2021], 2021 (http://www.suzd.si/bilten/prispevki/1589-bilten-suzd-40-2021-01 [datum odčitka])