Koper: urbana geneza
Ocene in predstavitve, 1. 9. 2021
Rogoznica, Deborah (ur.). Koper: urbana geneza: ob 400-letnici / Capodistria: genesi urbana: a 400 anni dalla Pianta di Capod'Istria, Koper / Capodistria: Histria editiones. 2020, 289 str., ISBN 978-961-7007-08-4
Humanistično društvo Histria je bilo ustanovljeno z namenom spodbujanja zgodovinskih in umetnostnozgodovinskih raziskav ter več etnične kulture na območju Istre, za sabo pa ima že številne publikacije in projekte. V zadnjem času se je društvo z objavljanjem opisov mesta, zemljevidov in popisov arhivskega gradiva sistematično lotilo raziskav urbane geneze. Tudi monumentalna monografija Koper: urbana geneza / Capodistria: genesi urbana je del večjega projekta Capod'Istria-KoperIstra 1619−1819−2019, ki se ukvarja z urbano zgodovino Kopra in ki je posvečen 400-letnici načrta Kopra Giacoma Fina, 200-letnici franciscejskega katastra in današnjemu Kopru. V sklopu projekta je bilo pripravljenih več razstav in izdanih več publikacij.
Knjigo Koper: urbana geneza, ki ima skoraj 300 strani, je skrbno uredila Deborah Rogoznica, arhivarka v Pokrajinskem arhivu Koper in aktivna članica društva, besedila pa so poleg nje prispevali še Marijan Bradanović, Salvator Žitko, Tim Mavrič in Neža Čebron Lipovec. Še posebej je treba pohvaliti kvalitetno slikovno gradivo, ki poleg že znanih slik obsega tudi številne prvič objavljene načrte in upodobitve Kopra.
S prispevki in slikovnim gradivom knjiga odpira številna vprašanja o zelo pomembni, a precej prezrti problematiki urbanega razvoja Kopra kot središča beneške Istre. Raziskovanje prostora nekdanje Beneške republike je bilo v slovenskem, na Kranjsko osredotočenem zgodovinopisju razmeroma zapostavljeno. Še posebej Koper v slovenski historiografiji ni našel pravega mesta. Kljub svoji zgodovinski vlogi je bil v raziskavah na prvo mesto običajno postavljen Piran, saj so bili tamkajšnji arhivski viri na voljo raziskovalcem, koprski komunalni arhiv pa je bil oziroma je že dolga desetletja nedostopen. Kljub temu da so se zgodovinarji nedvomno zavedali tega problema, je v širši javnosti Piran prevzel vlogo najpomembnejšega srednjeveškega, torej »starega« mesta na današnji slovenski obali. Danes zelo malo ljudi ve, da je bil Koper za razliko od Pirana in Izole središče ne samo komunalne temveč tudi regionalne istrske oblasti in je v tem smislu primerljiv z Zadrom in s Kotorjem, kjer sta bila sedeža upravitelja beneške Dalmacije in Albanije. Na poseben pomen Kopra v Istri in v širšem prostoru vsaj od 15. stoletja dalje je v monografiji opozoril Salvator Žitko. Koprski podestati in kapitani so v 16. stoletju postajali guvernerji beneške Istre in prevzemali vse več oblasti. Neposredno iz Benetk so prejemali direktive in jih razpošiljali drugim istrskim krajem. Po rangu so bili izenačeni s podestati najpomembnejših mest beneške Terraferme (Treviso, Videm, Padova, Vicenza, Verona, Brescia, Bergamo) in s podestatom Zadra.
Poleg pomanjkljive analize koprskega komunalnega arhiva problem pri proučevanju urbane zgodovine predstavlja tudi slaba ohranjenost srednjeveškega rastra Kopra, ki so ga temeljito spremenile že baročne predelave, francoske intervencije in različne, na nekaterih mestih precej grobe predelave v 20. in v 21. stoletju. Ta negativni trend poseganja tako v zasebno kot v javno stavbno dediščino ter celo v sistem komunikacij se v Kopru žal še vedno dogaja. Kljub temu pa se ohranjeni deli mesta po svoji monumentalnosti in velikopoteznosti bistveno razlikujejo od manjših središč, kot sta Piran in Izola, saj je sama funkcija mesta narekovala tudi njegovo podobo. Veliko monumentalnih struktur, ki so jih za svoje delovanje potrebovali podestat, sodišča, vojska in razmeroma številčno prebivalstvo Kopra, se je še ohranilo. Ti spomeniki, kot so koprska stolnica, krstilnica, Pretorska palača itd., so se sicer uvrstili v preglede umetnosti (npr. razstava Gotika v Sloveniji leta 1995, razstava Dioecesis Justinopolitana leta 2000, monografija Istria: Citta' Maggiori leta 1999), nekateri med njimi pa celo doživeli monografsko obravnavo, vendar je tudi pri obravnavi predvsem starejših faz omenjenih spomenikov opazno pomanjkanje arhivskih podatkov, ki bi lahko razrešili marsikateri problem stavbne zgodovine.
Poleg omenjenih objektov pomembno oporo pri raziskovanju urbanega razvoja od 17. stoletja dalje nudi načrt mesta Giacoma Fina iz leta 1619, ki je osrednja tema monografije. Čeprav je bil načrt že večkrat objavljen in je v literaturi že dolgo znan, monografija dokazuje, da ga je mogoče pogledati še iz drugih zornih kotov in ga umestiti v širok kontekst beneške zgodovine, zgodovine utrdbenih struktur in nenazadnje razvoja mesta od 17. stoletja do danes. Na tem mestu bi posebej poudarila, da je zanašanje na Finov tloris pri raziskovanju urbanega razvoja pred 17. stoletjem, še posebej v zgodnejših obdobjih nastajanja mesta skorajda nemogoče, saj je bil prvotni mestni raster do leta 1619 že dodobra spremenjen, načrt pa očitno tudi ni bil namenjen natančni izmeri ulične mreže. Srednjeveško organizacijo mesta bo mogoče izluščiti le z retrogradno analizo urbanih struktur, za kar pa je pomembno poznavanje prav vseh obdobij koprske urbane zgodovine. In prav to osnovo za nadaljnje raziskovanje prinaša pričujoča monografija.
Monografija Koper: urbana geneza je zasnovana historično in obravnava zgodovino nastajanja mesta od njegovih najzgodnejših začetkov do danes s posebnim poudarkom na 17. stoletju, torej na času nastanka Finovega načrta.
Že uvodno poglavje zgodovinarke in arhivarke Pokrajinskega arhiva Koper Deborah Rogoznice prinaša številne novosti na področju zgodovine raziskav koprskega urbanizma. Zelo poučne so študije in skice Petra Kandlerja, tržaškega zgodovinarja in arheologa, ki je bil leta 1853 imenovan za konservatorja centralne komisije na Dunaju. Kandler je razvoj Kopra razumel v treh fazah, in sicer v prvi fazi s poselitvijo otoka v njegovem najvišjem delu okrog patriarhovega stolpa in krstilnice, v drugi fazi do naravne prelomnice na liniji notranjega obzidnega pasu in v tretji fazi do nasutih delov ob vznožju otoka. Slednji naj bi po njegovem mnenju nastali v 14. stoletju.
Avtor prvega poglavja Zaznamki o mestu (in otoku) Koper v kontekstu zgodovinskih urbanih središč vzhodne obale Jadrana je Marijan Bradanović, profesor na oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete na Reki in odličen poznavalec urbane zgodovine istrskih in kvarnerskih mest od njihovih najzgodnejših obdobij dalje. Poglavje govori o začetkih poselitve otoka in zametkih mesta ter postavlja Koper v širši kontekst jadranskega in še posebej istrskega prostora. Primerjave so izjemno zanimive, saj manjša istrska središča kažejo izrazite podobnosti s Koprom in s tem dokazujejo njegov primat v istrskem prostoru. Na drugi strani pa Bradanović izpostavlja posebnosti organizacije prostora v Kopru, med njimi nenavaden položaj Pretorske palače, ki po dosedanji interpretaciji poteka mestnega obzidja in lociranju glavnega pristanišča ni umeščena v mestno pristanišče ali na rob mesta. Pri tem se je seveda treba vprašati, ali je nenavaden položaj Pretorske palače ali pa je napačna naša predstava o poteku obzidja in lokaciji pristanišča. Morda so prej omenjene študije Petra Kandlerja lahko v pomoč pri interpretaciji trifaznega razvoja mesta, bi jih pa bilo treba časovno uskladiti z novejšimi arheološkimi raziskavami, ki nasutja v spodnjem delu otoka datirajo šele v pozno 15. stoletje, hkrati pa skromne antične najdbe ne potrjujejo, da bi na tem mestu že v antiki bilo pomembno urbano središče. Odgovore bodo vsekakor lahko dale le nadaljnje raziskave razvoja Kopra v srednjem veku.
Naslednji dve poglavji sta osredotočeni na 17. stoletje. Z urbano podobo in družbeno-ekonomsko vlogo Kopra v 17. stoletju se je ukvarjal Salvator Žitko, avtor številnih publikacij o lokalni zgodovini Kopra, o upodobitvah mesta na načrtih in vedutah in o posameznih koprskih spomenikih ter aktiven član društva Histria. Poglavje je lep zgodovinski pa tudi umetnostnozgodovinski pregled dogajanja v 17. stoletju, zgodovine institucij, ustroja in porekla koprskega plemstva, zgodovine samostanov, bratovščin itd. Tim Mavrič, doktorski študent na Fakulteti za humanistične študije UP in raziskovalni asistent v InnoRenew, je v poglavju Topografija Finovega Kopra in njegova urbana zasnova analiziral razmejitev mesta na rione oziroma kontrade in poskušal definirati funkcijo posameznih mestnih predelov.
Naslednje poglavje o utrdbenih sistemih, avtorjev Salvatorja Žitka in Deborah Rogoznice, pokriva daljše časovno obdobje in širši kontekst Beneške republike, čeprav seveda ne more mimo karte Giacoma Fina in časa po uskoški vojni.
Največji časovni pas pokriva raziskava Neže Čebron Lipovec, odlične poznavalke medvojne in povojne koprske arhitekture, ki se je v monografiji spopadla z urbanim razvojem Kopra od karte Giacoma Fina do danes. Tako kot v vseh svojih objavah je tudi tukaj z izjemno prefinjenostjo razgalila posamezne sloje koprske zgodovine. Največji del je posvečen turbulentnim obdobjem od konca Beneške republike dalje, ko so se menjave oblasti zrcalile tudi v gradbenih posegih v staro mestno jedro. Največje spremembe, ki so močno vplivale na izbris delov srednjeveškega Kopra, so bile izgradnja današnje Cankarjeve ulice v času francoske vlade, gradnja kaznilnice na mestu dominikanskega samostana v dvajsetih letih 19. stoletja, gradnja šole Anne Sauro na jugozahodnem obrobju starega mestnega jedra med obema vojnama, pri čemer je bilo porušenih 70 stavb, ter industrializacija Kopra in s tem povezane novogradnje po drugi svetovni vojni. Avtorica se upravičeno kritično opredeli do posegov ob starem mestnem jedru in v njem v zadnjih desetletjih. Porušeni so bili Mihevčeva modernistična šola Pinka Tomažiča, belvederska šola Janka Premrla Vojka, stavba iz 19. stoletja nasproti pristaniške kapitanije, zgrajeni pa so bili številni novi objekti na prostoru nekdanjega praznega zamočvirjenega terena, ki so povsem spremenili krajinsko podobo mesta, ter izvedeni številni manjši neprimerni posegi v staro mestno jedro (neustrezno tlakovanje, razsvetljava, zasaditev neprimerne vegetacije).
Zelo pozitivno je, da so bile v pripravo monografije vključene vse generacije raziskovalcev. Trenutno v Kopru in v Ljubljani na urbani zgodovini Kopra dela razmeroma velika interdisciplinarna skupina raziskovalcev, kar bo nedvomno prineslo nove rezultate pri raziskovanju geneze mesta, v sodelovanju z ekipami, ki se ukvarjajo s podobno tematiko v jadranskem in sredozemskem prostoru pa omogočilo tudi internacionalizacijo problematike in komparativne študije. Odprta oziroma še ne dovolj pojasnjena ostajajo številna vprašanja, npr. lokacija antične Aegide, ustanovitev škofije in legendarni škof Nazarij, odnos med škofijo in mestom, lokacija samostana benediktink, ki je bil v visokem srednjem veku ključen za delovanje mesta in ki ga Peter Štih predpostavlja na mestu kasnejšega samostana avguštink. Revidirati bo potrebno tudi nekatere splošno sprejete ugotovitve. Dober primer so datacije nekaterih stavb znotraj zunanjega obzidnega pasu. Hiša Percauz se tradicionalno datira v 13. stoletje, podroben ogled načrta stavbe pa pokaže, da so bila okna, ki naj bi bila ključna za datacijo, vzidana šele po razdelitvi stavbe na dva dela, kar se je moralo glede na formo vzidanih portalov zgoditi precej kasneje. Obliko oken bi v tem primeru lahko pojasnili le z uporabo nekih starejših okenskih okvirjev.
Najboljše so tiste študije, ki ob natančni analizi obravnavane teme in stanja raziskav odpirajo nova vprašanja. Prav takšna je monografija Koper: urbana geneza / Capodistria: genesi urbana, ki z natančnostjo, s širino in z monumentalnostjo postavlja nove standarde v raziskovanju koprske urbane zgodovine.
Avtorica:
Doc. dr. Renata Novak Klemenčič
Oddelek za umetnostno zgodovino
Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani
Aškerčeva 2, 1000 Ljubljana
Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.
Citiranje: Renata Novak Klemenčič, Koper: urbana geneza, Bilten SUZD, 40/2 [1. 9. 2021], 2021 (http://www.suzd.si/bilten/prispevki/1596-bilten-suzd-40-2021-02 [datum odčitka])
