Renata KOMIĆ MARN
»Razodetje, na katero se je treba šele privaditi«: zgodovinska razstava slikarstva na Slovenskem (1922)
Raziskave, 16. 12. 2022
Zgodovinska razstava slovenskega slikarstva, I. oddelek, 1922 (Narodna in univerzitetna knjižnica, Rokopisna zbirka, Ms 1761; foto: Fran Vesel)
Ob številnih obletnicah, ki smo jih v letu 2022 na takšen ali drugačen način obeležili, ne moremo mimo velike Zgodovinske razstave slovenskega slikarstva, ki je bila od 3. do 25. septembra 1922 postavljena v okviru drugega Ljubljanskega velesejma v prostorih Državne obrtne oziroma takrat že tehnične srednje šole na Mirju. Na njej je bilo razstavljenih nekaj več kot 280 slik iz časa med 16. stoletjem in približno letom 1880. Razstavo je priredila Narodna galerija, da bi omogočila pregled in izbor najpomembnejših del slovenske umetnosti za načrtovano galerijsko zgodovinsko zbirko, obenem pa izobrazila javnost o zgodovini umetnosti na Slovenskem in olajšala medtem že potekajoči študij umetnostne zgodovine na ljubljanski univerzi.[1] V sicer kratkem obdobju treh tednov si je razstavo, ki so jo sprva nameravali zapreti 12. septembra, torej že po devetih dneh, ogledalo kar 12.000 ljudi,[2] kar je bil nepričakovan in izjemen uspeh.
Kot je poudaril umetnostni zgodovinar in eden organizatorjev Izidor Cankar, je načrt za zgodovinsko razstavo slovenskega slikarstva nastal skorajda sam od sebe.[3] Še zlasti po tem, ko je leta 1918 ustanovljeno društvo Narodna galerija uredilo svoje zbirke novejše slovenske umetnosti (sprva še v prostorih ljubljanske Kresije),[4] se je izoblikovala potreba po preučevanju in prezentaciji slovenske umetnostne preteklosti v bolj znanstvenem in predvsem bolj celostno zastavljenem okviru, kot je bilo to storjeno s prvo zgodovinsko razstavo Osemdeset let upodabljajoče umetnosti na Slovenskem, postavljeno leta 1910 v Jakopičevem paviljonu, ki je po Steletovih besedah predstavila genealogijo slovenskega impresionizma.[5] Stanko Vurnik je razumel, da je bil temelj iniciative tako za prvo kot tudi drugo zgodovinsko razstavo v neprestano naraščajočem zanimanju za iskanje in prepoznavanje lastne umetnostne in kulturne preteklosti ter pojasnjevanje njenega značaja in razvoja.[6] Še posebej se je to zdelo pomembno v času po letu 1918 in nastanku nove kraljevine južnih Slovanov, ko je šlo za »uveljavljenje nacijonalnih in kulturnih individualnosti«, ko so se merile »kulture narodov med seboj kakor tekmeci v hipodromu« in ko je »za nas Slovence /…/ postal dokaz eksistence lastnih kulturnih tradicij eminentne važnosti.«[7] Poleg tega je France Stelè opozoril, da so se potrebam ljudstva in umetnikov pridružile potrebe znanstvenikov – umetnostnih zgodovinarjev, ki so delovali na leta 1919 ustanovljeni Filozofski fakulteti nove Univerze v Ljubljani, kjer so od maja 1920 potekala tudi predavanja umetnostne zgodovine.[8] V skladu s temi potrebami je nastala želja po predstavitvi likovnih del, ki bi med drugim pokazala, da »je naša stara umetnost brez dvoma v resnici in docela slovenska.« [9] To je bila v vseh ozirih precej težka naloga, katere organizacijo in izvedbo je prevzelo društvo Narodna galerija z izdatno pomočjo Umetnostnozgodovinskega društva. O načrtih so razpravljali na sejah odbora Narodne galerije, po neuspelem poskusu, da bi razstavo vključili v prvi Ljubljanski velesejem leta 1921, je bila strokovna javnost o nameri obveščena v prvem zvezku novega Zbornika za umetnostno zgodovino leta 1921.[10] Urad Ljubljanskega velesejma, ki je sicer zelo uspešno izpeljal svojo prvo sejemsko prireditev, je še isto leto obljubil finančno pomoč pri organizaciji in postavitvi zgodovinske razstave slovenske umetnosti.[11] Odbor Narodne galerije je izvolil ožji pripravljalni odbor, ki je prejel potrebna pooblastila za organizacijo razstave.[12] Po poročilu Anteja Gabra so ga (poleg njega samega) sestavljali tajnik društva Narodna galerija Izidor Cankar, ki je bil takrat docent na univerzi, monsinjor in podpredsednik društva Viktor Steska, član odbora konservator France Stelè ter slikarja Rihard Jakopič in Matej Sternen.[13] Sledili so večkratni pozivi lastnikom umetnin, na katere so se mnogi takoj odzvali, zlasti denimo ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič s splošnim priporočilom cerkvenim uradom, naj podprejo prizadevanja Narodne galerije.[14] Tako so največje število umetnin prispevali slovenski samostani raznih redov, a tudi drugod je bil odziv presenetljivo velik.[15] Povabilo za sodelovanje na razstavi je namreč veljalo vsem lastnikom starejših umetniških del, pri čemer naj bi po besedah Josipa Regalija v začetku zbirali tako slike in grafike kot tudi kipe.[16] Umetnostni zgodovinar Ante Gaber je že 26. januarja 1922 pisal lastniku obsežne umetnostne in kulturnozgodovinske zbirke Karlu Strahlu, da »po leti priredi Narodna galerija veliko zgodovinsko umetniško razstavo, ki bo obsegala vse, kar bomo našli od najstarejših časov pa do Groharja«.[17] Kmalu se je izkazalo, da vsega ne bo mogoče razstaviti, zato so se omejili zgolj na slikarska dela, ki so prihajala v Ljubljano v izredno velikem številu. Kljub velikemu odzivu pa ponujene umetnine niso povsem izpolnile pričakovanj odbora. V načrtovanem pregledu so manjkala posamezna dela, ki jih je bilo treba pridobiti neposredno s prošnjami pri lastnikih. Izidor Cankar je hvaležno omenjal Viktorja Stesko, ki je s svojim poznavanjem starejšega slikarstva pomagal določiti tiste slike, ki bi lahko zaokrožile celoto razstave in ji zagotovile »vsaj relativno popolnost«.[18] V luči te potrebe je razumljiv namen Anteja Gabra, ki je še konec avgusta 1922, torej le nekaj dni pred odprtjem razstave, prepričal Karla Strahla, da je iz svoje slavne zbirke posodil štirinajst slik, ki so jih na hitro vključili v razstavo in tik pred natisom tudi v razstavni katalog.[19]
Ravnatelj tehniške srednje šole na Mirju Ivan Šubic je dal na razpolago prostore v prvem nadstropju šolske stavbe, ki so obsegali 400 m2.[20] Razstava je bila za silo postavljena in odprta že v času prvega jugoslovanskega vsesokolskega zleta, med 13. in 20. avgustom,[21] nato so postavitev temeljito preuredili in sestavili katalog, uradno pa so razstavo odprli na dan odprtja drugega Ljubljanskega velesejma, v nedeljo, 3. septembra 1922, ob 11. uri. Obisk je bil mogoč samo z vstopnicami Ljubljanskega velesejma, na ogled pa naj bi bila do 12. septembra.
Natanko 286 slik, kolikor so jih prešteli pozorni obiskovalci,[22] je bilo razporejenih v devet prostorov oziroma oddelkov, pri čemer so poskušali najti kompromis med kronološko, torej razvojno predstavitvijo in karseda estetskim vizualnim učinkom, vendar te naloge zaradi pomanjkanja prostora ni bilo mogoče v vseh oddelkih optimalno rešiti.[23] V prvem oddelku, ki je bil sicer posvečen 16. in 17. stoletju, so tako denimo Sv. Družino Franca Jelovška (1700–1764) iz cerkve sv. Petra v Ljubljani postavili na najbolj izpostavljeno mesto, saj je zaradi impozantnih mer in zlatega reprezentativnega okvirja niso mogli vključiti v katerega od naslednjih treh prostorov, namenjenih slikarstvu 18. stoletja.[24] Poleg Jelovškove slike (št. I./1) so bila v tem prostoru razstavljena tudi dela drugih znanih in neznanih slikarjev 18. stoletja, zlasti več zgodnjih del ljubljanskega slikarja Valentina Metzingerja (1699–1759), priseljenega iz Saint-Avolda v današnji Franciji, ki je takrat zmotno veljal za nekega v Bohinju rojenega Mencingerja.[25] Tako je najzgodnejšo dobo slovenskega slikarstva, ki je iz predvsem praktičnih razlogov obšla romansko in gotsko slikarstvo, zastopalo zgolj nekaj znanih imen – Matija Plainer (?–?; št. I./5), Janez Franc Gladič (1635–1663; št. I./38), Franc Karl Remb (1675–1718; št. I./45) – skupaj z dobrim ducatom neznanih slikarjev 16. in 17. stoletja. Med deli slednjih so bili npr. Zadnja večerja iz zbirke Josipa Nikolaja Sadnikarja v Kamniku (št. I./4), Križanje iz Šmarja na Dolenjskem (št. I./6) in krilni oltar iz Mrzlave vasi (št. I./37). Med slikami 16. in 17. stoletja, ki so se po »svojem značaju, po pomanjkanju enotne domače tradicije, po slučajnosti svojega postanka in torej raznoličnosti svojega stila«[26] močno razlikovale od novejših del, razstavljenih v drugih osmih prostorih, je bilo devet portretov, druge so upodabljale religiozne vsebine.
V drugem prostoru in oddelku je bilo razstavljenih petnajst slik Valentina Metzingerja. Med izključno nabožnimi slikami v tej sobi je bilo veliko število lastnoročno signiranih, ki še danes večinoma veljajo za najbolj znana slikarjeva dela in na podlagi katerih so obiskovalci mogli »jasno slediti umetnikovemu slikarskemu razvoju«.[27]
Vodilno vlogo v naslednjem oddelku, ki je obsegal nekaj več kot 40 slik, je dobil slikar Fortunat Bergant (1721–1769), ki so ga tako rekoč odkrili med pripravami na razstavo.[28] Nekaterim njegovim še danes najbolj znanim lastnoročnim in nekaj (tudi zmotno) pripisanim delom so se v tretjem prostoru pridružile slike Antona Cebeja (1722–po 1774) in nekaterih neznanih slikarjev. Poleg Bergantovih podob Marije in svetnikov ter najbolj znanih portretov sta bila tu prav tako prvič razstavljena tudi Prestar in Ptičar (št. III./37–38), po drugi vojni dolgo pogrešani in leta 2016 najdeni žanrski sliki. Med Cebejevimi je bilo razstavljeno tudi signirano Marijino vnebovzetje iz cerkve v Kopanju (št. III./19), ki je bilo leta 1944, med drugo svetovno vojno, uničeno.[29]
V četrtem oddelku so bila zbrana dela tujih slikarjev, ki naj bi imeli velik ali celo odločilen vpliv na razvoj slikarstva na Slovenskem v 18. stoletju: Martina Johanna Schmidta – Kremser Schmidta (1718–1801), Anthonija Schoonjansa (1655–1726), Martina Altomonteja (1657–1745) in Andreja Herrleina (1738–1817). O njihovem pomenu se je pozneje razpisal Stanko Vurnik, ki je po ogledu razstave menil, da je bil Kremser Schmidtov vpliv omejen na slikarsko generacijo Leopolda Layerja (1752–1828), pri čemer niti ni bil tako odločilen, kot se je sprva mislilo, saj se je prav Layerjeva skupina zgledovala tudi po domačih starih mojstrih, Metzingerju in Bergantu.[30] Z izjemo Herrleinovih so imeli razstavljavci premalo del tujih slikarjev, zato so jim pridružili devet slik Janeza Potočnika (1749–1834).
Peti oddelek je bil posvečen slikarju Leopoldu Layerju. Poleg devetih njegovih lastnoročnih del so bila razstavljena dela učencev oziroma naslednikov. Po kakšnem ključu je bilo več kot dvajset del pripisanih Layerjevemu krogu, šoli, delavnici oziroma smeri, iz kataloga ni mogoče razbrati. Signirana Zadnja večerja Layerjevega posinovljenca Jožefa Egartnerja (1809–1849) iz leta 1845 (št. V./29) je sklenila izbor 32 slik v petem razstavnem prostoru.
S šestim oddelkom se je razstava povsem prevesila v naslednje stoletje in predstavila prvih šestnajst od preostalih 99 slik, ki so zaznamovale čas do približno leta 1880. Matevž Langus (1792–1855), zadnji še baročno občuteni freskant, je bil v tem prostoru predstavljen s pretežno cerkvenimi slikami.[31] Poleg Ludovika Cetinovića (ok. 1816–?) iz Rijeke, ki je po letu 1839 začasno deloval v Ljubljani, sta bila v ta oddelek uvrščena tudi danes malo znana slikarja Mihael Kavka (1809–1873) iz Ihana in Jurij Tavčar (1812–1895) iz Ljubljane.
Če je bil šesti oddelek posvečen cerkvenemu slikarstvu, je sedmi predstavljal portret in krajino. Matevžu Langusu, ki je bil v tem prostoru zastopan s petnajstimi portreti, so se s po eno ali dvema slikama pridružili že omenjeni Cetinović, Jurij Tavčar (1800–1875) iz Idrije ter Anzelm Bizjak (1837–1876) in ljubiteljski slikar živinozdravnik Anton Hayne (1786–1853), oba iz Kranja. Mnenja o umetniškem ustvarjanju naštetih slikarjev in njegovem vrednotenju so bila deljena. Če je Josip Dostal poleg velikih mojstrov baroka videl v Langusu najizrazitejšo umetniško moč cele razstave, France Stelè pa »prvega zavednega Slovenca med našimi umetniki«, je Vurnik obdobje bidermajerja označil za nekakšen čas zatona, po katerem je umetnost dosegla »relativen višek« šele z romantikom Janezom Wolfom (1829–1884).[32]
Naslednji prostor je nadaljeval dobo in tematiko, ki sta bili predstavljeni v prejšnjem. Odličnemu portretistu in Langusovemu nekoliko uspešnejšemu sodobniku Mihaelu Stroju (1800–1870) so se s svojimi portreti in krajinami pridružili slikarji Anton Karinger (1829–1870), učitelj risanja in slikanja Franc Serafin Kurz pl. Goldenstein (1807–1878), slikar čeških korenin Pavel Künl (1817–1871), ljubiteljski slikar župnik Franc Pustavrh (1827–1871), učitelj risanja Anton Globočnik (1825–1891) ter slikarki Henrika Langus (1836–1876) in Marija grofica Auersperg, roj. grofica Attems (1816–1880). Ta prostor, ki sicer ni pritegnil veliko pozornosti piscev, je bil v mnogočem poseben. Tu je bilo razstavljenih dobrih trideset del enajstih različnih slikarjev, kar je z ozirom na druge oddelke precejšnja raznolikost. Poleg tega so bila v oddelku razstavljena dela dveh slikark, ki sta bili edini ženski, uvrščeni na razstavo, pri čemer je bila Langusova učenka in nečakinja predstavljena s kar osmimi portreti (Strojevih je bilo samo šest). Ne nazadnje sta bili dve sliki spretne ljubiteljske slikarke grofice Auersperg edini sliki z motivom tihožitja na celotni razstavi (št. VIII./46, 52).
Zgodovinska razstava slovenskega slikarstva, IX. oddelek, 1922 (Narodna in univerzitetna knjižnica, Rokopisna zbirka, Ms 1761; foto: Fran Vesel)
Kot zadnja faza slikarstva pred nastopom bratov Jurija in Janeza Šubica ter slovenskih impresionistov je bilo predstavljeno nazarensko slikarstvo z Janezom Wolfom, ki je bil sicer izrazit freskant, kot vodilno osebnostjo. Podobo umetniškega delovanja v njegovem času so dopolnjevale krajine že predstavljenih Antona Karingerja, Pavla Künla in (ljubljanskega) Jurija Tavčarja, s tremi krajinami je bil predstavljen Korošec Marko Pernhart (1824–1871), prav toliko je bilo krajin Ivana Franketa (1841–1927). Razstavo je pomenljivo zaključil avtoportret slednjega (št. IX./99); Frankè je bil namreč edini predstavljeni slikar, ki je v času razstave še živel. V izbor je bil vključen kot realist, ki je po besedah Josipa Dostala predstavljal skupaj s Simonom Ogrinom (1851–1930), učencem Janeza Wolfa, most k novejši slovenski umetnosti.[33] Tudi Stanko Vurnik je v Franketovem delu, čigar slike so po njegovem razvojno zaključevale razstavo s svojim realizmom, videl nekakšen zaključek ali vrhunec razvojnih teženj, ki jih je kot prvi pokazal Anton Karinger, ko je v svojih krajinah začel upoštevati barvno vlogo luči.[34] Vsekakor je bilo težko izbrati umetnike, ki bi nastopali kot ustrezen zaključek razstave, pa tudi njen začetek se je izmikal – enkrat naj bi za najstarejše delo veljalo Križanje iz Šmarja, drugič oltar iz Mrzlave vasi, spet drugi so na kronološko čelo razstave postavljali Gladiča in Jamška.[35] Manjše vrzeli v pregledu, ki so jih očitali nekateri, so nastale zaradi odsotnosti domačih slikarjev, ki so delovali na tujem, pogrešani so bili zlasti Lovro Janša, Franc Kavčič in Jožef Tominc, pa tudi nekateri na Slovenskem gostujoči slikarji, kot »Klerič, Kraker, Major, Janek«.[36]
Ne glede na različna mnenja glede izbora slik pa je obisk razstave presegel vsa pričakovanja, zato so jo podaljšali za skoraj dva tedna. Zanimanje za prireditev je bilo namreč izjemno, poleg tega so skoraj vse ljubljanske višje šole poslale na razstavo svoje učence, »ki so ob tej priliki prvič stali pred zgodovino slovenskega slikarstva«.[37] Umetnostnozgodovinsko društvo je po razstavi priredilo več kot dvajset vodstev, ki so jih izvedli Izidor Cankar, France Stelè in Viktor Steska, tako za člane društva, kot tudi drugo občinstvo.[38] Na otvoritveno nedeljo 3. septembra je ugledne goste po razstavi vodil Steska, zadnjo nedeljo, 24. septembra, je imel popoldne vodstvo za »delavstvo«, medtem ko je vodenje dopoldanskih obiskovalcev prevzel Izidor Cankar.[39]
Mali razstavni katalog brez reprodukcij in brez napovedanega uvodnega pregleda razvoja »naše stare umetnosti«[40] je bil na voljo na blagajni po ceni 5 dinarjev, obenem je izšel tudi dolgo načrtovani katalog »moderne galerije« v velikem formatu s trdimi platnicami, številnimi reprodukcijami in uvodnim besedilom Izidorja Cankarja, za katerega je bilo treba odšteti 30 dinarjev.[41] Še preden so razstavo zaprli, jo je takratni ravnatelj Narodnega muzeja Josip Mantuani, ki ni sodeloval pri organizaciji, kritiziral iz nekaj vidikov, zlasti se je ustavljal pri pomanjkljivostih razstavnega kataloga in avtorjem očital veliko naglico, s katero je bil sestavljen.[42] V katalogu in na razstavi je našel več kot sto napak, zato je v svojih objavah predlagal boljše rešitve oziroma kar neposredno popravljal mnenja in spodrsljaje. Mantuanijevim petim objavam v podlistku Slovenca so sledile štiri objave Franceta Steleta, enega izmed avtorjev kataloga, v podlistku Jugoslavije.[43] Videti je, kot bi Steletovi zapisi poskušali dopolniti razstavni katalog z ustrezno in tudi nepoučenemu obiskovalcu dostopno umetnostnozgodovinsko razlago, pri čemer ni omenjal Mantuanijevih zapisov ali kakršne koli kritike. Drugi avtor kataloga Izidor Cankar je po zaključku razstave na Mantuanijeve očitke ostro odgovoril, neplodna izmenjava mnenj pa se je nadaljevala v naslednji mesec.[44] Razdor med takrat že dolgo delujočim Muzejskim društvom na eni in nedavno ustanovljenima Narodno galerijo in Umetnostnozgodovinskim društvom na drugi strani se je s tem sporom le še poglobil.[45] A France Stelè se je v letu, ki je sledilo, vrnil k premisleku o razstavi. V svojem prispevku je na nekaj straneh orisal njen pomen in vsebino, preudarno ovrednotil Mantuanijevo pripombo o »slovenstvu razstavljenega materiala«, ter razjasnil vprašanji datacije oziroma atribucije dveh razstavljenih del, s čimer se je odzval tudi na enega od Mantuanijevih številnih popravkov.[46] Kot je modro zapisal neznani avtor, je bilo nemogoče o razstavi kritično pisati v smislu, ki so ga bili pisci in bralci dotlej vajeni, saj je bila razstava z eno besedo »razodetje«, na katero se je bilo treba šele »privaditi«.[47]
Tudi Izidor Cankar je pozneje v Zborniku za umetnostno zgodovino načel vprašanje nacionalnega oziroma lokalnega značaja umetnosti, se dotaknil slovenstva in na podlagi predstavljenih del »vsaj slikarstvo od 18. stoletja dalje« označil za slovensko, kar je bil po njegovem tudi eden poglavitnih in najlepših rezultatov zgodovinske razstave.[48] Vurnik se je strinjal, da se slovenstvo v razstavljenih umetninah čuti od začetka 18. stoletja dalje.[49] France Stelè je najprej natančno opredelil pojem in ločil med nezavednim in zavednim občutenjem in izražanjem slovenstva v umetnosti.[50] Josip Mantuani je bil previden: po njegovem bi smeli predstavljeno umetnost imenovati svojo »šele čez nekaj časa«, vendar se je strinjal, da je razstava dokazala, »da se je slovenski živelj udeleževal tudi umetniškega dela in se pri tem opiral na umetnost z zapada«.[51] Cankar je še opozoril na potrebo po obravnavi stilnih vprašanj, kritike in razvojnih sintez, Vurnik pa je poudaril, da je bilo na razstavi dejansko zbrano gradivo, ki omogoča sistemizacijo zgodovine slovenske umetnosti. Tudi France Stelè se je po razstavi nadejal objav važnih in predvsem znanstveno utemeljenih rezultatov.[52] Josip Regali pa je izrazil upanje, da bo ta razstava »velikega slovenskega narodnega in kulturnega pomena« vplivala tudi na umetniški razvoj v prihodnosti, saj »mu je dala veljavno in dostojno ozadje, katerega se naša umetnostna sedanjost ni zavedala«.[53]
V resnici je razstava pomenila dobrodošlo in bogato podlago za delo slovenskih umetnostnih zgodovinarjev, ki jih je hkrati tudi obvezala k nadaljnjim raziskavam na področju razvoja slikarstva na Slovenskem. Enega prvih in najbolj neposrednih rezultatov predstavljajo prispevki Viktorja Steske, ki so že od leta 1923 izhajali v podlistku v reviji Mladika, leta 1927 pa so izšli v monografiji, ki je kljub svoji častitljivi starosti še danes obvezno branje za raziskovalce starejšega slikarstva na Slovenskem.[54] Enako velja za Steletov Oris zgodovine umetnosti pri Slovencih, ki je izšel leta 1924.[55] Še istega leta je Josip Mal zamenjal Josipa Mantuanija na mestu ravnatelja Narodnega muzeja in objavil Zgodovino umetnosti pri Slovencih, Hrvatih in Srbih.[56] Kot enega važnejših rezultatov je Stelè izpostavil odziv nekdanjega ljubljanskega župana Ivana Hribarja, takrat pokrajinskega namestnika v Sloveniji, ki je leta 1923 z znatno donacijo položil temelje za nadaljnje delovanje Narodne galerije.[57] Uspeh zgodovinske razstave je v veliki meri botroval tudi postavitvi naslednje razstave, s katero je bilo konec poletja 1925 javnosti predstavljeno portretno slikarstvo na Slovenskem, tokrat v Jakopičevem paviljonu,[58] vendar ta razstava ni dosegla pričakovanj razstavljavcev, niti ni imela tolikšnega pomena in vpliva. Kljub pomanjkljivostim, na katere so opozorili sodobniki, predstavlja Zgodovinska razstava slovenskega slikarstva enega najpomembnejših dogodkov v zgodovini slovenske razstavne dejavnosti, ki je položil »prvi temeljni kamen slovenske umetnostne zgodovine«[59] in močno zaznamoval naslednjih sto let raziskovanja in tudi razstavljanja slikarstva 17., 18. in 19. stoletja na Slovenskem.[60]
LITERATURA
Cankar, Izidor: Narodna galerija, Zbornik za umetnostno zgodovino, 1, 1921, pp. 90–93.
Cankar, Izidor: Narodna galerija, Zbornik za umetnostno zgodovino, 2, 1922, p. 162.
Cankar, Izidor: O kritiki zgodovinske razstave slovenskega slikarstva, Slovenec, 50/210, 26. 9. 1922, p. 2.
Cankar Izidor: Post scriptum, Slovenski narod, 55/229, 8. 10. 1922, p. 4.
Cankar, Izidor: Zgodovinska razstava slovenskega slikarstva, Zbornik za umetnostno zgodovino, 2, 1922, pp. 129–134.
Cevc, Anica: Slikar Leopold Layer, Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. 2, 1952, pp. 165–210.
Cevc, Anica: Valentin Metzinger [1699‒1759]. Življenje in delo baročnega slikarja, Narodna galerija, Ljubljana 2000.
Cevc, Emilijan: Slikarstvo 17. stoletja, Umetnost XVII. stoletja na Slovenskem, Narodna galerija, Ljubljana 1968, pp. 39–71.
Dobida, Karel: Razstava portretnega slikarstva na Slovenskem, Ljubljanski zvon, 46/1, 1926, pp. 40–48.
Dostal, Josip: Zgodovinska razstava slovenskega slikarstva, Dom in svet, 35/9–10, 1922, p. 415.
Fortunat Bergant (1721–1769). [Narodna galerija, Prešernova 24, Ljubljana, 11. marec–30. maj 2021] (ur. Katra Meke), Narodna galerija, Ljubljana 2021.
Historična razstava na obrtni šoli v Ljubljani, Jugoslavija, 5/22, 24. 9. 1922, p. 4.
Historična razstava naših slik, Jutro, 3/203, 27. 8. 1922, pp. 3–4.
Historična razstava slovenskega slikarstva, Slovenski narod, 55/204, 8. 9. 1922, p. 3.
Jaki, Barbara: Meščanska slika. Slikarstvo prve polovice 19. stoletja iz zbirk Narodne galerije, Narodna galerija, Ljubljana 2000.
Katalog zgodovinske razstave slovenskega slikarstva, Narodna galerija, Ljubljana 1922.
Klemenčič, Matej: Tri nove atribucije Valentinu Metzingerju v Celju in Ljubljani, Litterae pictae. Scripta varia in honorem Nataša Golob septuagesimum annum feliciter complentis (ur. Tine Germ, Nataša Kavčič), Ljubljana 2017, pp. 145–152.
Komić Marn, Renata: Korespondenca med Karlom Strahlom in Antejem Gabrom, Acta historiae artis Slovenica, 19/1, 2014, pp. 187–203.
Mal, Josip: Zgodovina umetnosti pri Slovencih, Hrvatih in Srbih, Narodna galerija, Ljubljana 1924 (Knjižnica Narodne Galerije, 1).
Mantuani, Josip: Zgodovinska razstava slik, Slovenec, 50/196, 8. 9. 1922, p. 2.
Mantuani, Josip: Zgodovinska razstava slik, Slovenec, 50/197, 10. 9. 1922, p. 3.
Mantuani, Josip: Zgodovinska razstava slik, Slovenec, 50/198, 12. 9. 1922, p. 2.
Mantuani, Josip: Zgodovinska razstava slik, Slovenec, 50/199, 13. 9. 1922, p. 2.
Mantuani, Josip: Zgodovinska razstava slik, Slovenec, 50/200, 14. 9. 1922, p. 2.
Mantuani, Josip: Po zgodovinski razstavi slik, Slovenski narod, 55/224, 3. 10. 1922, p. 2.
Mantuani, Josip: Zadnja beseda, Slovenski narod, 55/239, 20. 10. 1922, p. 3.
Mantuani, Josip: Slikarska umetnost naših dežel v prošlih dobah, Dom in svet, 35/11–12, pp. 451–463.
Otvoritev zgodovinske razstave slovenskega slikarstva, Slovenec, 50/194, 6. 9. 1922, p. 2.
Razstava portretnega slikarstva na Slovenskem od XVI. stoletja do danes (ur. France Mesesnel), Jakopičev paviljon, Ljubljana 1925.
Regali, Josip: Poglobitev pojmovanja slovenske umetnosti, Novi zapiski, 1/1, 1922, pp. 20–22.
Regali, Josip: Zgodovinska razstava slovenskega slikarstva, Novi zapiski, 1/8, 1922, pp. 172–174.
Slovenska historična razstava, Jutro, 3/191, 14. 8. 1922, p. 2.
Slovenska moderna umetnost. 1, Slikarstvo, Narodna galerija, Ljubljana 1922.
Stelè, France: Historična razstava slikarstva na Slovenskem, Slovenec, 50/175, 13. 8. 1922, pp. 2–3.
Stelè, France: Zgodovinska razstava slikarstva na Slovenskem, Jugoslavija, 5/215, 19. 9. 1922, p. 2.
Stelè, France: Zgodovinska razstava slikarstva na Slovenskem, Jugoslavija, 5/216, 20. 9. 1922, p. 2.
Stelè, France: Zgodovinska razstava slikarstva na Slovenskem, Jugoslavija, 5/217, 21. 9. 1922, p. 2.
Stelè, France: Zgodovinska razstava slikarstva na Slovenskem, Jugoslavija, 5/218, 22. 9. 1922, p. 2.
Stelè, France: Umetnostno-zgodovinsko društvo, Zbornik za umetnostno zgodovino, 2, 1922, p. 162.
Stelè, France: Zgodovinska razstava slikarstva na Slovenskem, Čas, 17/1, 1923, pp. 60–66.
Stelè, France: Oris zgodovine umetnosti pri Slovencih. Kulturnozgodovinski poskus, Ljubljana 1924.
Stelè, France: Narodna galerija. Kratka zgodovina NG in navodilo za ogled razstave, Narodna galerija, Ljubljana 1933.
Steska, Viktor: Slovenska umetnost. I. del, Slikarstvo, Prevalje 1927.
Umetniška razstava v proslavo 80. rojstnega leta njega veličanstva cesarja Frana Jožefa I. 80 let upodabljajoče umetnosti na Slovenskem, Jakopičev paviljon, Ljubljana 1910.
Šerbelj, Ferdinand: Anton Cebej 1722–1774 [Narodna galerija, Ljubljana, 27. marec–26. maj 1991], Narodna galerija, Ljubljana 1991.
Vurnik, Stanko: Po zgodovinski razstavi slovenskega slikarstva, Ljubljanski zvon, 43/4, 1923, pp. 193–199.
[1] Katalog zgodovinske razstave slovenskega slikarstva, Narodna galerija, Ljubljana 1922, p. 1.
[2] France Stelè, Narodna galerija. Kratka zgodovina NG in navodilo za ogled razstave, Narodna galerija, Ljubljana 1933, p. 4.
[3] Izidor Cankar, Zgodovinska razstava slovenskega slikarstva, Zbornik za umetnostno zgodovino, 2, 1922, p. 130.
[4] Obiskovalci velesejma so si lahko ogledali tudi »stalno slovensko moderno umetnostno galerijo v Kresiji (takrat ulica Šolski drevored 2, na vogalu Stritarjeve ulice); gl. Historična razstava naših slik, Jutro, 3/203, 27. 8. 1922, p. 3.
[5] Gl. Umetniška razstava v proslavo 80. rojstnega leta njega veličanstva cesarja Frana Jožefa I. 80 let upodabljajoče umetnosti na Slovenskem, Jakopičev paviljon, Ljubljana 1910; France Stelè, Historična razstava slikarstva na Slovenskem, Slovenec, 50/175, 13. 8. 1922, p. 2.
[6] Prim. Stanko Vurnik, Po zgodovinski razstavi slovenskega slikarstva, Ljubljanski zvon, 43/4, 1923, p. 193.
[7] Vurnik 1923, cit. n. 6, p. 193.
[8] Stelè 1922, cit. n. 5, p. 2.
[9] Josip Regali, Zgodovinska razstava slovenskega slikarstva, Novi zapiski, 1/8, 1922, p. 172.
[10] Izidor Cankar, Narodna galerija, Zbornik za umetnostno zgodovino, 1, 1921, p. 93.
[11] Vurnik 1923, cit. n. 6, p. 194; Stelè 1922, cit. n. 5, p. 3.
[12] Cankar 1922, cit. n. 3, p. 130.
[13] Gl. Renata Komić Marn, Korespondenca med Karlom Strahlom in Antejem Gabrom, Acta historiae artis Slovenica, 19/1, 2014, p. 194. Pozneje so glavne zasluge pripisovali tudi Janezu Zormanu, predsedniku društva Narodna galerija; gl. Historična razstava slovenskega slikarstva, Slovenski narod, 55/204, 8. 9. 1922, p. 3.
[14] Cankar 1922, cit. n. 3, p. 130.
[15] Stelè 1922, cit. n. 5, p. 2.
[16] Josip Regali, Poglobitev pojmovanja slovenske umetnosti, Novi zapiski, 1/1, 1922, p. 22.
[17] Komić Marn 2014, cit. n. 13, p. 194.
[18] Cankar 1922, cit. n. 3, p. 130.
[19] Prim. Komić Marn 2014, cit. n. 13, pp. 196–200.
[20] Stelè 1933, cit. n. 2, p. 4.
[21] Stelè 1922, cit. n. 5, p. 2; Slovenska historična razstava, Jutro, 3/191, 14. 8. 1922, p. 2. Za zlet gl. Spomenica o prvem jugoslovenskem vsesokolskem zletu v Ljubljani 1922, Ljubljana 1923.
[22] Josip Mantuani, Zgodovinska razstava slik, Slovenec, 50/197, 10. 9. 1922, p. 3. V razstavnem katalogu je sicer navedenih 260 enot.
[23] Prim. France Stelè, Zgodovinska razstava slikarstva na Slovenskem, Jugoslavija, 5/215, 19. 9. 1922, p. 2; Cankar 1922, cit. n. 3, pp. 130–131; Vurnik 1923, cit. n. 6, pp. 194–195.
[24] Cankar 1922, cit. n. 3, p. 131. Slika je danes v stalni postavitvi v Narodni galeriji v Ljubljani. Za v prispevku omenjene slike gl. Katalog zgodovinske 1922, cit. n. 1, za umetnike pa ustrezna gesla na https://www.slovenska-biografija.si/.
[25] O slikarju in njegovem delu gl. predvsem Anica Cevc, Valentin Metzinger [1699‒1759]. Življenje in delo baročnega slikarja, Narodna galerija, Ljubljana 2000, in nazadnje Matej Klemenčič, Tri nove atribucije Valentinu Metzingerju v Celju in Ljubljani, Litterae pictae. Scripta varia in honorem Nataša Golob septuagesimum annum feliciter complentis (ur. Tine Germ, Nataša Kavčič), Ljubljana 2017, pp. 145–152.
[26] Cankar 1922, cit. n. 3, p. 132. Prim. tudi Vurnik 1923, cit. n. 6, p. 195. Za v tem oddelku predstavljene slikarje in njihova dela gl. Emilijan Cevc, Slikarstvo 17. stoletja, Umetnost XVII. stoletja na Slovenskem, Narodna galerija, Ljubljana 1968, pp. 39–71.
[27] Katalog zgodovinske 1922, cit. n. 1, p. 14.
[28] Prim. France Stelè, Zgodovinska razstava slikarstva na Slovenskem, Čas, 17/1, 1923, p. 63; Vurnik 1923, cit. n. 6, p. 197. Za slikarja in njegova dela gl. razstavni katalog Fortunat Bergant (1721–1769). [Narodna galerija, Prešernova 24, Ljubljana, 11. marec–30. maj 2021] (ur. Katra Meke), Narodna galerija, Ljubljana 2021, in tam navedeno starejšo literaturo.
[29] O slikarju gl. tudi Ferdinand Šerbelj, Anton Cebej 1722–1774 [Narodna galerija, Ljubljana, 27. marec–26. maj 1991], Narodna galerija, Ljubljana 1991. Za uničeno sliko gl. p.
[30] Vurnik 1923, cit. n. 6, p. 198. O Leopoldu Layerju gl. tudi Anica Cevc, Slikar Leopold Layer, Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. 2, 1952, pp. 165–210.
[31] Za večino slikarjev, predstavljenih v zadnjih štirih oddelkih, gl. tudi Barbara Jaki, Meščanska slika. Slikarstvo prve polovice 19. stoletja iz zbirk Narodne galerije, Narodna galerija, Ljubljana 2000.
[32] Josip Dostal, Zgodovinska razstava slovenskega slikarstva, Dom in svet, 35/9–10, 1922, p. 415; Stelè 1923, cit. n. 29, p. 61–62; Vurnik 1923, cit. n. 6, p. 199.
[33] Dostal 1922, cit. n. 30, p. 415.
[34] Vurnik 1923, cit. n. 6, p. 199.
[35] Stelè 1922, cit. n. 23, p. 2; Regali 1922, cit. n. 9, p. 172. Stelè je že vnaprej pojasnil, da brata Šubica nista bila vključena, ker so njuna dela takrat že bila razstavljena v zbirki Narodne galerije; prim. Stelè 1922, cit. n. 5, p. 3. Prim. tudi Stelè 1923, cit. n. 29, pp. 63–64.
[36] Prim. Slovenska historična 1922, cit. n. 21, p. 2; Historična razstava 1922, cit. n. 13, p. 3. Kot gostujoči tujci so mišljeni Ludwig de Clericq, Johann Lucas Kracker, Johann Georg Mayr in verjetno Franz Christoph Janneck.
[37] Cankar 1922, cit. n. 3, p. 131. Nasprotno pa je bil obisk samega velesejma precej manjši od pričakovanega; gl. Izidor Cankar, Narodna galerija, Zbornik za umetnostno zgodovino, 2, 1922, p. 162.
[38] France Stelè, Umetnostno-zgodovinsko društvo, Zbornik za umetnostno zgodovino, 2, 1922, p. 162.
[39] Historična razstava na obrtni šoli, Jugoslavija, 5/22, 24. 9. 1922, p. 4.
[40] Prim. Historična razstava 1922, cit. n. 38, p. 4; Historična razstava 1922, cit. n. 4, p. 3.
[41] Otvoritev zgodovinske razstave slovenskega slikarstva, Slovenec, 50/194, 6. 9. 1922, p. 2; Katalog zgodovinske 1922, cit. n. 1; Slovenska moderna umetnost. 1, Slikarstvo, Narodna galerija, Ljubljana 1922.
[42] Prim. Josip Mantuani, Zgodovinska razstava slik, Slovenec, 50/198, 12. 9. 1922, p. 2.
[43] Josip Mantuani, Zgodovinska razstava slik, Slovenec, 50/196, 8. 9. 1922, p. 2; Mantuani 1922, cit. n. 22; Mantuani 1922, cit. n. 41; Josip Mantuani, Zgodovinska razstava slik, Slovenec, 50/199, 13. 9. 1922, p. 2;
Josip Mantuani, Zgodovinska razstava slik, Slovenec, 50/200, 14. 9. 1922, p. 2; France Stelè, Zgodovinska razstava slikarstva na Slovenskem, Jugoslavija, 5/216, 20. 9. 1922, p. 2; France Stelè, Zgodovinska razstava slikarstva na Slovenskem, Jugoslavija, 5/217, 21. 9. 1922, p. 2; France Stelè, Zgodovinska razstava slikarstva na Slovenskem, Jugoslavija, 5/218, 22. 9. 1922, p. 2.
[44] Izidor Cankar, O kritiki zgodovinske razstave slovenskega slikarstva, Slovenec, 50/210, 26. 9. 1922, p. 2; Josip Mantuani, Po zgodovinski razstavi slik, Slovenski narod, 55/224, 3. 10. 1922, p. 2; Izidor Cankar, Post scriptum, Slovenski narod, 55/229, 8. 10. 1922, p. 4; Josip Mantuani, Zadnja beseda, Slovenski narod, 55/239, 20. 10. 1922, p. 3.
[45] Za razdor gl. Cankar 1922a, cit. n. 43, p. 3; Cankar 1922b, cit. n. 43, p. 4.
[46] Stelè 1923, cit. n. 29.
[47] Avtor se je pod sestavek o razstavi podpisal s kratkim Z; gl. Historična razstava 1922, cit. n. 13, p. 3.
[48] Cankar 1922, cit. n. 3, p. 134.
[49] Vurnik 1923, cit. n. 6, pp. 196, 199.
[50] Stelè 1923, cit. n. 29, pp. 60–62.
[51] Josip Mantuani, Slikarska umetnost naših dežel v prošlih dobah, Dom in svet, 35/11–12, pp. 451–463.
[52] Stelè 1923, cit. n. 29, p. 66.
[53] Regali 1922, cit. n. 9, p. 173.
[54] Viktor Steska, Slovenska umetnost. I. del, Slikarstvo, Prevalje 1927.
[55] France Stelè, Oris zgodovine umetnosti pri Slovencih. Kulturnozgodovinski poskus, Ljubljana 1924.
[56] Josip Mal, Zgodovina umetnosti pri Slovencih, Hrvatih in Srbih, Narodna galerija, Ljubljana 1924 (Knjižnica Narodne Galerije, 1).
[57] Stelè 1933, cit. n. 2, pp. 4–5.
[58] Razstava portretnega slikarstva na Slovenskem od XVI. stoletja do danes (ur. France Mesesnel), Jakopičev paviljon, Ljubljana 1925.
[59] Karel Dobida, Razstava portretnega slikarstva na Slovenskem, Ljubljanski zvon, 46/1, 1926, p. 40
[60] Raziskave za prispevek so potekale v okviru raziskovalnega programa Umetnost na Slovenskem v stičišču kultur (P6-0061) in raziskovalnega projekta Meščanstvo kot umetnostni naročnik na Kranjskem in Štajerskem v 19. in prvi polovici 20. stoletja (J6–3136), ki ju iz državnega proračuna financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije.
Avtorica:
Dr. Renata Komić Marn
ZRC SAZU, Umetnistnozgodovinski inštitut Franceta Steleta
Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.
Citiranje: Renata Komić Marn, »Razodetje, na katero se je treba šele privaditi«: zgodovinska razstava slikarstva na Slovenskem (1922), Bilten SUZD, 41/2 [datum objave], 2022 (http://www.suzd.si/bilten/prispevki/1615-bilten-suzd-41-2022-2 [datum odčitka])
