Monika OSVALD

Luksemburški teden umetnosti (LAW) 2023. Umetniška destinacija za nova odkritja

Ocene in predstavitve, 11. 3. 2024

V središču Luksemburga je, v začasni sejemski zgradbi, ki je spominjala na pariško »Grand Palais Éphémère», potekal že deveti Luksemburški teden umetnosti (Luxembourg Art Week ali LAW). Predpremiera je bila 9. novembra, širši publiki pa je bil sejem dostopen med 10. in 12. novembrom 2023. Obisk se je v primerjavi s preteklim letom povečal za 10 %, saj je število obiskovalcev narastlo iz 20.000 na 22.000.

Vrsta strateških prilagoditev

Galerist Alex Reding, ki je leta 2015 sejem ustanovil, je prevzel vlogo izvršnega direktorja, Caroline von Reden pa je bila hkrati imenovana za novo direktorico za strategijo. Slednja ima za sabo bogate izkušnje, saj je pred tem delala kot vodja VIP in zbirateljskih programov na umetnostnih sejmih viennacontemporary and Collectible design. Sodelovala je tudi pri projektih, kot so Münzsalon v Berlinu, preoblikovanje Brody House v BrodyLand v Budimpešti (pionirski prostor, ki združuje butični hotel in umetniško zbirko) in vzpostavitev evropske povezave za umetniški klub Tofiq House v brazilskem São Paolu.

Srednje- in dolgoročna razvojna strategija sejma se osredotoča na promocijo Luksemburga kot priljubljene destinacije za zbiratelje in ljubitelje umetnosti, ki so željni novih odkritij. Luksemburg se ponaša s številnimi strateškimi prednostmi, vključno z večkulturnim, svetovljanskim in večjezičnim okoljem, saj je skoraj 53 % prebivalcev rojenih v tujini. Država se nahaja na križišču različnih vplivov in kultur ter je pomemben sestavni del Beneluksa in Velike regije (Posarje, Lorena, Luksemburg, Valonija in zahodno Porenje-Pfalška). Nedavno ustanovljeni upravni odbor želi razširiti geografski vpliv sejma in zato aktivno spodbuja sodelovanje z novimi razstavljavci iz severne, južne in vzhodne Evrope. Sejem bo obenem, v skladu s cilji luksemburške vladne agencije Kultur | lx – Arts Council Luxembourg, še naprej temeljil na tesni povezanosti z lokalno skupnostjo. Še naprej bo služil kot edinstvena platforma za udeležence regionalne umetniške scene, ki se bodo tako lažje povezali z globalnimi mrežami in povečali svojo prepoznavnost. Služil bo tudi kot stičišče za lokalne umetnike, ki sicer delujejo v drugih središčih, kot so Pariz, Berlin, Zürich, Hamburg in drugje.  

Tri sejemske sekcije s približno 80 razstavljavci in Vienna Calling

Izbirni odbor je med dvakrat več prijavami izbral 80 razstavljavcev, ki so bili razporejeni v tri sekcije: Main Section, Take Off in [Focus] Wien. V najpomembnejši sekciji so bile tako zbrane bodisi uveljavljene galerije sodobne umetnosti, ki predstavljajo mednarodno priznane umetnike, bodisi umetniške galerije sekundarnega trga, ki ponujajo mojstrovine moderne umetnosti. Sekcija Take Off, ki jo podpira Ministrstvo za kulturo, je posebej namenjena novim galerijam, prostorom, ki jih vodijo umetniki, in umetniškim kolektivom, ki razstavljajo izvirna dela po dostopnih cenah.

Vsako drugo leto se izmenjata sekciji Solo in [Focus]. Ko je na vrsti Solo, imajo razstavljavci možnost, da s posebnim projektom predstavijo izbranega umetnika, s sekcijo [Focus] pa sejemski odbor usmeri pozornost na umetniško sceno v izbranem evropskem mestu. Po Bruslju leta 2021 se je letošnji [Focus] posvetil raznolikost in vitalnost dunajske scene, ki je odprta za Srednjo in Vzhodno Evropo. Kustosinja Monika Georgieva je izbrala pet galerij, tako uveljavljenih kot novih: Rodler Gschwenter (poudarek na figurativnem slikarstvu in kiparstvu), zs art (interdisciplinarni umetniški koncepti), bechter kastowsky gallery (odprta vzhodnoevropski umetniški sceni), Sturm & Schober (razstavlja mlade umetnike na mednarodnih sejmi) in Ernst Hilger (specializirana na modernizem).

Najbolj mednarodno priznane in uveljavljene luksemburške galerije so Nosbaum Reding, Ceysson & Bénétière in Zidoun-Bossuyt.

Véronique Nosbaum in Alex Reding sta leta 2001 ustanovila galerijo sodobne umetnosti, ki se je sprva imenovala »Alimentation Générale«, šele leta 2006 pa je dobila dokončno vsebino in poimenovanje Nosbaum Reding. Leta 2014 so odprli projektni razstavni prostor za mlade umetnike, leta 2021 pa novi galerijski prostor v Bruslju. Galerija predstavlja mednarodno priznane umetnike, ki so na sredini svoje karierne poti, kot sta recimo filipinski ustvarjalec Manuel Ocampo ali francoski slikar in kipar Damien Deroubaix. Predstavljajo tudi pomembne luksemburške umetnike, kot sta Su-Mei Tse, dobitnica zlatega leva za najboljšo nacionalno predstavitev na Beneškem bienalu leta 2003, in Tina Gillen, katere projekt »Faraway So Close« je bil izbran za isti bienale leta 2022.

François Ceysson in Loïc Bénétière sta ustanovila galerijo Ceysson & Bénétière leta 2006 v Saint-Étiennu. Kasneje se jima je pridružil Bernard Ceysson, ugledni francoski umetnostni zgodovinar in ključni akter pri ustanovitvi Muzeja moderne umetnosti (MUDAM) v Luksemburgu. Galerija je sprva razširila svojo mrežo v francosko govorečem predelu Evrope in odprla galerijske prostore v Luksemburgu, Parizu, Ženevi in Lyonu. Leta 2017 so svoj doseg še razširili z odprtjem galerije v New Yorku, ki se nahaja v okrožju Upper East Side. Leta 2015 se je luksemburška galerija preselila iz središča mesta v Windhof (Koerich) ob meji z Belgijo, kjer sedaj zaseda 1.200 m2 velik prostor. To prizorišče umetnikom zagotavlja razstavne površine, primerljive z večjimi galerijami, brez spremljajočega finančnega bremena in pritiska. Galerijski program je osredotočen predvsem abstraktne moderniste na francoski (Claude Viallat), severnoameriški (Frank Stella) in luksemburški (Robert Brandy, Roland Quetsch) umetniški scene.

V galeriji Zidoun-Bossuyt, ki je odprla svoja vrata leta 2013, sta njena ustanovitelja združila svoje različne izkušnje. Nordine Zidoun je najprej vodil umetniško galerijo v Parizu in jo leta 2008 preselil v Luksemburg. Audrey Bossuyt je nekdanja neodvisna umetniška svetovalka, ki je svojo kariero v svetu umetnosti začela z delom v bruseljski galeriji Xavier Hufkens. Leta 2022 sta dodala še dve novi lokaciji in sicer v Dubaju in Parizu. Galerija Zidoun-Bossuyt ima pionirsko vlogo pri promociji sodobnega afriško-ameriškega ustvarjanja (na primer Noel W. Anderson, Titus Kaphar, Jeff Sonhouse) in nastajajoče scene afriške diaspore (Njideka Akunyili Crosby in Wangechi Mutu). S sodelovanjem v razstavnih projektih, na katerih so predstavljena dela umetnikov, kot so Jean-Michel Basquiat, Jean Dubuffet in Keith Haring, se galerija umešča tudi na sekundarni trg.

Galerijska dejavnost je bila v Luksemburgu v zadnjih letih zelo aktivna, saj so se na njej pojavili novi akterji različnih profilov, ki prispevajo k živahnemu dogajanju.

Valerius Gallery, ki jo je leta 2017 ustanovil zavzeti zbiratelj Gérard Valerius, prikazuje dela mlajših umetnikov, tako mednarodnih kot lokalnih. Od leta 2021 prireja galerija, v tem okviru, razstavo mladih luksemburških umetnikov (Young Luxembourgish Artists, YLA); ime ni naključno, saj zamisel sledi zgledu londonske umetniške skupine »Young British Artists«. Tudi pri umetnikih luksemburške skupine ne gre za usklajeno skupino, saj se izražajo v različnih slogih in medijih, pa tudi vsebinsko so povsem samostojni. Druži pa jih podobna starost, saj so rojeni med 1980 in 1990, in dejstvo, da so študirali v tujini.

Še preden je ustanovil lastno galerijo Fellner Contemporary, je imel Hans Fellner pomembno vlogo na luksemburški umetniški sceni. Znan je bil kot avtor več knjig in kot lastnik specializirane knjigarne za umetnost. Nova galerija, ustanovljena leta 2020, je zavezana izključno luksemburški sodobni umetniški sceni. Služi kot platforma za nove umetnike, ki še niso imeli možnosti, da bi predstavili in prodajali svoja dela. Nudi jim dragoceno priložnost, da postanejo vidni in prepoznavni (Sandra Lieners, Max Dauphin).

Ena zadnjih novosti med luksemburškimi galerijami je Reuter Bausch Art Gallery, ki sta jo ustanovila Julie Reuter in Lou Bausch leta 2021. Njihov program teži k spodbujanju dialoga med generacijami in vključuje tako priznane umetnike, kot tiste na sredi poti in pa nove talente (Roland Schauls, Catherine Lorent, Simon Demeuter). 

Javno kiparstvo Ateljeja Van Lieshout ter Pavlinina salon in kavarna

Po Jaumeju Plensi (2020), Joani Vasconcelos & Maen Florin (2021) in Stijnu Anku (2022) se je na letošnjem sejmu, z javno postavitvijo z imenom Upor (The Rebellion), predstavil nizozemski umetnik Joep Van Lieshout. Leta 1995 je kipar v Rotterdamu ustanovil Atelier Van Lieshout (ALV), ki združuje umetnike, oblikovalce, arhitekte in različne rokodelce. Atelje temelji na multidisciplinarnosti in kolektivni praksi, v nasprotju z mitom o umetniškem geniju. Vsebinsko se navezuje na najbolj poznana dela iz zgodovine umetnosti, ki pa jih predela v elementarni in obenem prototipski estetiki.

V okviru projekta so na vidnih lokacijah v mestu postavili pet kiparskih skupin: Spomenik (v proslavitev bodočega upora) je bil postavljen na Place de Metz, Volvo (ravnovesje med gradnjo in uničenjem) na krožišču Robert Schuman, Zadnja večerja (kot začetek novega sistema verovanj) na preddverje katedrale Notre-Dame. Kit (spopad med naravo in človeštvom) je našel svoje mesto v parku Dräi Eechelen in Cisterna z vodo (obdobje obnove po uporu) pred Centrom Jean XXIII, sedežem institucije Luxembourg School of Religion and Society (LSRS). Cisterna z vodo je del projekta Mesto sužnjev (Slave City), imaginarne združbe, ki je obenem utopična in distopična. Gre za popolnoma samozadostno mesto, v katerem ni lakote, bolezni in brezposelnosti. Vendar pa prebivalci opravljajo suženjsko delo, ki je potrebno za njegovo nemoteno delovanje.

Sejemski salon in kavarno je oblikovala Pauline-Rose Dumas, zato je bil prostor imenovan po njej. Projekt je podprl novi glavni sponzor, Delen Private Bank, ki se je v tej vlogi pridružil kabinetu ATOZ Tax Advisers. Francoska umetnica Pauline-Rose Dumas, rojena leta 1996 v Parizu, je zaključila študij tekstila na londonski Chelsea College of Art in na pariški École des Beaux-Arts. Bila je ena od petih zmagovalcev lanskoletnega natečaja Artists Development Programme (ADP), ki ga je pred enajstimi leti uvedla Evropska investicijska banka (EIB). Pauline je projekt izoblikovala v rezidenčnem programu pariške Cité des Arts pod mentorstvom Tatiane Trouvé.

Deloitte Private in ArtTactic Art & Finance Report

Luksemburška umetniška scena je znana po svoji bogati raznolikosti. Med sejmom se je v tamkajšnjih kulturnih ustanovah zvrstilo več dogodkov, vrsta konferenc, ki so potekale med sejmom, pa je še vedno na voljo na LAW YouTube kanalu. Med luksemburškimi akterji sta dva zelo posebna, in sicer Luxembourg High Security Hub, prosta carinska cona za hranjenje umetnin, in storitve Art & Finance družbe Deloitte.

Kmalu po sejmu, 21. novembra 2023, je v prostorih družbe Deloitte Luxembourg potekala petnajsta konferenca Art & Finance. V skladu s tradicijo sta osmo poročilo Deloitte Private and ArtTactic Art & Finance Report predstavila glavna avtorja: Adriano Picinati di Torcello, globalni koordinator družbe Deloitte za področje umetnosti in financ, in Anders Petterson, izvršni direktor podjetja za tržne raziskave ArtTactic.

Sklepne ugotovitve poročila kažejo, da bo imetje posameznikov z zelo visokim neto premoženjem (UHNWI) na področju umetnosti in zbirateljstva predvidoma doseglo 2,861 bilijona ameriških dolarjev do leta 2026. V zadnjih treh letih se je zanimanje za naložbe z delnim lastništvom po vsem svetu opazno povečalo, zlasti med zbiratelji nove generacije. Nov preplet umetnosti in tehnologije pomeni tudi začetek novega obdobja zbliževanja umetnosti, zbirateljstva in financ. 76 % upravljavcev premoženja, 82 % strokovnjakov s področja umetnosti in 70 % zbirateljev se strinja, da trg umetnosti potrebuje posodobitev poslovnih praks. Ključni izzivi so pomanjkanje preglednosti in porekla, vprašanje avtentičnosti, ponarejanja in atribucije ter nujna potreba po mednarodnih standardih pri poklicnih kvalifikacijah na umetniškem trgu.

Če povzamemo, luksemburški teden umetnosti in njegovo umetniško okolje sta zelo ustvarjalna, saj razvijata nove modele in ponujata številne možnosti za raznolike in komplementarne pristope. To bi lahko služilo kot navdih in morda tudi priložnost za slovenske umetnike in ostale akterje na umetniški sceni.

Fotografije 1-4: Monika Osvald

Fotografija 5: Alberto Fabio Ambrosio (LSRS), Cisterna z vodo

Avtorica: 

Monika Osvald
Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.

Citiranje: Monika Osvald, Luksemburški teden umetnosti (LAW) 2023. Umetniška destinacija za nova odkritja, Bilten SUZD, 43/2 [11. 03. 2024], 2024 (http://www.suzd.si/bilten/prispevki/1631-bilten-suzd-42-2023-02 [datum odčitka])