Špela ZIDAR

Helen Frankenthaler. Painting Without Rules, Firence, Palazzo Strozzi, 27. september 2024 – 26. januar 2025

Ocene in predstavitve, 13. 12. 2024

V Palači Strozzi v Firencah je do 26. januarja 2025 na ogled pregledna razstava Painting Without Rules (Slikanje brez pravil) ene najvplivnejših in najbolj revolucionarnih umetnic 20. stoletja, Helen Frankenthaler. Palača Strozzi je v Firencah že desetletje osrednje razstavišče sodobne umetnosti, čeprav v tem mestu sodobnost sicer težko najde samostojen izraz, saj se mora zmeraj primerjati z mogočno renesanso, ki je tu prisotna na vsakem koraku. Pod vodstvom Artura Galansina se je prvotna usmeritev v tematske skupinske razstave (včasih manj uveljavljenih umetnikov) razvila v postavitve monografskih razstav uveljavljenih sodobnih umetnikov svetovnega formata. Tako smo v Palači Strozzi do sedaj med drugim lahko videli razstave, posvečene Marini Abramović, Ai Weiweiu, Olafurju Eliasonu, Billu Violi in Anishu Kapoorju, pred otvoritvijo Frankenthalerjeve pa smo lahko občudovali dela Anselma Kieferja. Ta edinstven kontekst renesančne palače predstavlja pri postavitvi razstav izziv tako za umetnike kot kustose in nudi publiki zanimiv dialog med preteklostjo in sodobnostjo.

Na razstavi imamo občutek, da umetnici sledimo na newyorško umetniško sceno 50-ih, 60-ih in 70-ih let 20. stoletja, pri čemer lahko vidimo, kako pomemben je bil dialog med velikani abstraktnega ekspresionizma pri razvoju mlade slikarke in kako jo je postopoma pripeljal do zanjo značilne tehnike soak-stain (vpijanje barvnega madeža v slikarsko podlago) ter do specifičnega načina slikanja, imenovanega color field painting (slikarstvo barvnega polja), katerega poimenovanje izhaja z razstave Post-Painterly, ki jo je Clement Greenberg organiziral leta 1964 in na kateri je sodelovala tudi Frankenthalerjeva.

Ob vstopu na firenško razstavo smo najprej soočeni z deli iz 70-it let, v katerih Frankenthalerjeva izpopolnjuje tehniko soak-stain. Ogromno platno Moveable Blue (1973) zavzema skoraj celoten prostor, tako da na neki način objame gledalca, da se tudi sam vpije v slikarsko površino pred seboj. Globina in površina sta zelo pomembni v razvoju slikarstva Helen Frankenthaler ki je v tem primeru že popolnoma suvereno uporabljala različna orodja (čopič, gobico, roko, posodice) in materiale (akril, olje), medtem ko je krožila okoli več kot 6 metrov dolgega in 2 metra širokega platna, razprostrtega po teh. V istem prostoru sta predstavljeni tudi dve manjši deli iz istega leta, Fiesta (platno) in Untitled (papir), ki kažeta na mojstrsko aplikacijo soak-stain tehnike tudi na manjših površinah.

Slika 1: Helen Frankenthaler, Moveable Blue (1973)

Edina skulptura v tem prostoru, Matisse Table (1972), kaže na umetničin interes za skulpturo, na katerega je vplival zlasti njen dober prijatelj kipar David Smith, ki jo je spodbujal, da bi v svojih delih razvila tudi tretjo dimenzijo. Skulptura je poklon Smithu, saj umetnica uporablja materiale iz njegovega studia, pa tudi poklon Matissu in postimpresionistom, ki so pomembno vplivali na njeno slikarstvo. Zelo zanimiva je postavitev v naslednjem prostoru, kjer so umetničina velika platna iz 50-ih in 60-ih let postavljena v dialog s Pollockovim platnom Number 14 (1951). Frankenthalerjeva se je prvič srečala s Pollockovimi deli na njegovi razstavi v Galeriji Betty Parsons v New Yorku leta 1951. Umetnika je kasneje obiskala v njegovem studiu na Long Islandu, kjer ga je opazovala pri slikanju, gibanju in plesanju okrog ogromnih platen, razprostrtih po tleh. Takrat triindvajsetletno umetnico so zanimale Pollockova gesta, energija in spontanost pri ustvarjanju. Ideja, da je lahko abstraktna umetnost do neke mere narativna, čeprav njen pomen ostaja simbolen in odprt za različne interpretacije, je močno vplivala na njena dela, kar je razvidno z njenih oljnih slik, ki so razstavljene v istem prostoru kot Pollockovo znamenito črno-belo platno. Od najzgodnejšega dela Helen Frankenthaler v tem razstavnem prostoru Open Wall (1953), preko Western Dream (1957) in Mediterrean Thoughts (1960) se dinamičnost in energičnost na platno naslikanih gest stopnjujeta, četudi umetnica barvnih površin ne zreducira na črto. Enak način je uporabila pri delu, s katerim je svoj nov način slikanja predstavila širši publiki, Mountains and Sea iz leta 1952, enem svojih najbolj prepoznavnih del, naslikanih na negrundirano platno, ki omogoča, da se barvni nanosi vpijejo v površino, ki pa ga ni na razstavi v Firencah.

Slika 2: Helen Frankenthaler, Matisse Table (1972)       

Slika 3: Pollockova soba

Slikarska tehnika soak-stain temelji prav na polzenju barve po platnu, ki jo le-to na koncu vpije. Umetnica je z večjimi ali manjšimi posodicami zlivala barvo na platno, ležeče na tleh, jo raznašala z gobicami ali roko in počakala, da se je vpila. Akrilne in oljne barve uporablja, tako da dajejo njenim delom vtis lahkotnosti akvarela. Prav lahkotnost in harmonija sta bili za Frankenthalerjevo zelo pomembni, po njenih besedah naj bi bile njene slike velike in lepe ter naj bi dajale občutek, da so nastale spontano, v eni delovni seansi, tudi če je bilo za njihovo stvaritev potrebnih več mesecev. Posebej pri velikih platnih je potrebovala visoko stopnjo intuitivnosti in zaupanja. Pri delu se ni nikoli ustavljala, platno je nenehoma spreminjala, barvo je dodajala, odvzemala, znova in znova odkrivala in prekrivala, dokler ni prišla do želenega rezultata.

V naslednjem razstavnem prostoru so platna Helen Frankenthaler postavljena skupaj s poslikanima skulpturama Seed (1969), avtorice Anne Truitt, in Untitled (Zig VI), delom že omenjenega Davida Smitha iz leta 1964. Obe skulpturi in slike na platnu združuje skupni moto, ki je vključen že v naslov razstave: »brez pravil«. Intuitivna nedoločenost, tako v ustvarjalnem procesu kot v končnem rezultatu, odprtost za nepričakovano in sprejemanje možnosti neuspeha kot dela ustvarjalnega procesa so vsem trem umetnikom omogočili nenehno obnavljanje in preseganje meja, bodisi pri uporabi materialov, načinu dela ali prehajanju med različnimi mediji.

Trije razstavni prostori so namenjeni predstavitvi umetniškega kroga Helen Frankenthaler, umetniškim delom njenih znancev in iz njene lastne zbirke del njenih sodobnikov. Prevladujejo dela Davida Smitha in seveda Roberta Motherwella, s katerim je bila umetnica poročena med letoma 1958 in 1971. Na ogled je tudi delo Marka Rothka, Untitled (1949), ki ga je Frankenthalerjeva dobro poznala tudi zasebno. Mark Rothko, eden od očetov t. i. slikarstva barvnega polja, je v Frankenthalerjevi zbudil zanimanje za barvno površino in v 60-ih letih jo je prav poznanstvo z njim pripeljalo do prvih eksperimentov s transparencami in prekrivanji barvnih površin, kar je pripomoglo k razvoju njene kariere.

Nekatera izmed razstavljenih del njenih sodobnikov so nanjo močno vplivala, kot na primer že omenjeno Rothkovo delo ali pa Aleph Series V (1969) Morrisa Louisa, druga pa so zgolj nastala v istem času in prostoru. Med skupnimi počitnicami v Liguriji sta tako nastali njena slika Alassio (1960) in Motherwellova Summertime in Italy (1960). Nekatera od razstavljenih del so poklon Frankenthalerjevi, kot na primer Mootherwellov kolaž Hellen’s Collage (1957), ki je nastal leto pred njuno poroko, in Nolandova slika Helen’s Choice (1977). Obiskovalec potrebuje ob sprehodu skozi razstavne prostore kar nekaj pozornosti, da opazi razlike med posameznimi deli in avtorji ter da lahko postopoma prične analizirati podobnosti in medsebojne vplive: v delih Helen Frankenthaler, ki so nastajala od 60-ih let dalje, tako odkrije najrazličnejše vplive, od Motherwellove dinamičnosti, Smithovega nizanja osnovnih elementov, Morrisovih zabrisanih robov do Rothkovega barvnega polja.

V zgodnjih 70-ih letih, takoj po ločitvi od Motherwella, je Frankenthalerjeva spremenila svoj slikarski slog in v dela ni vključevala le do tedaj prepoznavnih osebnostnih lastnosti. Za dela iz tega obdobja so značilne velike enobarvne površine, razprostrte ne samo vodoravno, ampak tudi navpično, ki delujejo kot bi bile pretrgane z ozkimi trakovi svetlih barv (Ocean Drive West#1, 1974), ali pa so v površino vključene tanke črte, ki dajejo vtis prask (Mornings, 1971). Slike so podobne geološkim strukturam, jamam, odprtinam, ki v sebi skrivajo nekaj človeškega, organskega, kot na primer v delu Plexus (1976). Ta dela so nekoliko bolj agresivna od njenih zgodnejših del in predstavljajo nove, do tedaj prikrite poteze njenega značaja: emancipiranost, moč in provokativnost.

Slika 4: Helen Frankenthaler, Mornings (1971) in Ocean Drive West#1 (1974)

V sredini naslednjega prostora sta postavljeni dve skulpturi: Ascending the Stairs (1979–1983) Anthonyja Cara in Yard (1972) Frankenthalerjeve. Umetnika sta skulpturi začela načrtovati po simpoziju o Davidu Smithu, na katerem sta oba sodelovala. Smithov empirični način dela je bil blizu obema, kar je razvidno tudi iz obeh eksponatov. Zanimivo je primerjati Carov trdni, konstruktivno mehanični pristop s fluidnimi linijami Frankenthalerjeve, ki svojo slikarsko mehkobo ohranja tudi v skulpturi. Ti dve skulpturi obdajajo njena platna iz 80-ih let – Eastern Light (1982), Chatedral (1982), Madrid (1984) in Star Gazing (1989) –, v katerih lahko občudujemo umetničino slikarsko zrelost. Plastenje, prelivanje barv in transparence ji omogočajo, da barvnemu prostoru doda globino, ki zavoljo svetlobe, ki prodira izpod barvnih nanosov, postane skoraj mistična.

Slika 5: Helen Frankenthaler, Yard (1972) in Antony Caro, Ascending the Stairs (1979–1983)

V 90-ih Frankenthalerjeva slika na dva načina: prvi je intuitiven, pri katerem slike nastajajo v eni sami seansi z zgolj manjšimi popravki, in sicer v njeni prepoznavni tehniki, ki se je začela s sliko Mountains and Sea; drugi način umetnica imenuje »redeemed picture« (popravljena slika), prepoznamo pa ga v bolj materialnih in pastoznih nanosih, kot na primer v delih, ki spominjata na diptih, Janus (1990) in Yin Yang (1990) . Značilne so obarvane podlage in večplastni transparenti barvni nanosi, poškropljeni s ploho pik (Star Gazing, 1989). Na slikah The Rake’s Progress (1991) in Fantasy Garden (1992) umetnica doseže zelo poudarjeno materialnost na ta način, da eksperimentira z barvo, jo čim bolj zgosti in nato nanaša s slikarsko lopatko ali kuhalnico na podlago. V tem poznem obdobju slika več na papir, ki ga med ustvarjanjem postavlja na dvignjene površine, saj ji leta onemogočajo, da bi nadaljevala z velikimi platni na tleh. Kljub starostnim tegobam je to obdobje prežeto z optimizmom, bodisi zaradi nove ljubezni, zadovoljstva s kariero ali pa vere v lepoto, ki ji je ne morejo omajati niti umetniki in kritiki novih generacij, ko njeno umetnost označujejo za zastarelo. Lep primer je slika Driving East (2002), katere črnina se na horizontu preliva v svetlobo.

Slika 6: Helen Frankenthaler, Driving East (2002)

Kot smo videli na zadnjih dveh beneških bienalih, umetnostna zgodovina retrospektivno raziskuje in obnavlja svojo pripoved ter odkriva t. i. manjšine, med katerimi so tudi umetnice. Zato ni naključje, da je bila v bližnjem Muzeju Novecento v Firencah skoraj sočasno na ogled razstava še ene velike umetnice, Louise Bourgeois, Do not abandon me.

Nedaleč stran, v Centru za sodobno umetnost Luigi Pecci v Pratu, pa se na razstavi Colorescenze, Artiste, Toscana, Futuro predstavlja dvanajst sodobnih toskanskih umetnic. Ta razstava nam ponuja zanimiv vpogled v položaj treh različnih generacij umetnic v sistemu sodobne toskanske umetnosti ter posebnosti njegove periferne in decentralizirane organizacije.

Helen Frenkenthaler je za uspeh potrebovala obilico poguma in pogosto kršenje pravil, kot je dejala tudi sama: »My rule is no rules, and if you have a real sense of limits, then you are free to break out of them.«[1]

(Moje pravilo je, da ni pravil in če imaš pravi občutek za omejitve, takrat jih lahko svobodno presegaš).

Poleg tega pa tudi tenkočutnosti in potrpežljivosti: »The light touch is often the strongest gesture of all.«[2] (Nežen dotik je pogosto od vseh najmočnejša gesta). Vera v moč nežnosti geste in v abstrakcijo je umetnico vodila do revolucionarnih sprememb v njenem slikarstvu, kar je pomembno vplivalo na nadaljnji razvoj slikarstva nasploh, hkrati pa je pomagalo odpreti vrata umetnostnega sistema ženskim umetnicam. Njen pristop bi lahko navdihnil tudi nas in nam ponudil kakšno od možnih reakcij na današnjo družbenopolitično situacijo, ki potrebuje temeljite spremembe. Lahko rečemo, da sta prav vztrajnost in neustrašnost vodilni sili umetnice, ki ne glede na vse ohranja mehkobo geste in pušča gledalcu, da prodre v globino slikarske površine.

[1] Painting Without Rules (Firence, 27. 9. 2024 – 26. 1. 2025, ed. Marsilio Arte), Firence 2024.

[2] »The Heroin Paint«. After Frankenthaler (Gagosian Gallery, ed. Katy Siegel), New York 2015.

Avtorica:

Špela Zidar
Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.

Citiranje: Špela Zidar, Helen Frankenthaler. Painting Without Rules, Firence, Palazzo Strozzi, 27. september 2024–26. januar 2025, Bilten SUZD, 43/7 [13. 12. 2024], 2024 (http://www.suzd.si/bilten/prispevki/1655-bilten-suzd-43-2024-07[datum odčitka])