Monika OSVALD
In memoriam: profesor Sergio Tavano (1928–2025)
Društvena kronika, 7. 4. 2025
Simbol enotne, evropske in večkulturne Goriške – tako bi lahko povzeli izjemno osebnost profesorja Sergia Tavana, ki se je v petek, 14. februarja, v 96. letu poslovil, le mesec dni pred svojim 97. rojstnim dnem.
Bil je akademik starega kova, predan zgodovini in kulturi. Oglej, Gradež in predvsem Gorica so bili njegova duhovna domovina. Njegova Gorica je bila večkulturna, široka in odprta – ni se končala na mejah mesta, temveč je v njegovih mislih objemala celotno Goriško območje. Njegova Gorica je bila radostni preplet številnih kultur in jezikov, pa tudi tragični rezultat nacionalističnih kratkovidnosti in vojn. Leta 1989, ob prejemu nagrade sv. Roka, je dejal: „Do Gorice gojim dramatično ljubezen, Gorica nam prinaša ta nemir. V nas ni zgolj enotnosti, Gorica nam omogoča, da smo mnogi.“ S svojo neutrudno dejavnostjo je pomembno prispeval k uresničitvi kandidature Nove Gorice in Gorice za Evropsko prestolnico kulture 2025. Prav on je uveljavil pojem Goriška z veliko začetnico, da bi zajel celotno zgodovinsko območje Soče.[1]
Sergio Tavano je leta 1956 diplomiral na Filozofski fakulteti Univerze v Trstu pod mentorstvom profesorja Maria Mirabelle Robertija. Po diplomi je na isti univerzi začel akademsko kariero kot njegov asistent, nato pa napredoval do položaja profesorja za bizantinsko umetnostno zgodovino, krščansko arheologijo ter zgodovino starokrščanske in zgodnjesrednjeveške umetnosti. To vlogo je opravljal vse do leta 2000, med letoma 1973 in 1977 pa je predaval tudi na Fakulteti za tuje jezike in književnost Univerze v Vidmu.
Svoje življenje je posvetil raziskovanju zgodovine, arheologije in umetnosti, o čemer je napisal na stotine znanstvenih člankov.[2] Profesor Tavano je bil član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Videmske akademije znanosti, književnosti in umetnosti (Accademia Udinese di Scienze Lettere e Arti) in Tržaške Minervine družbe (Società di Minerva di Trieste), pa tudi častni poslanec v Posvetovalnem odboru za zgodovino Furlanije (Deputazione di Storia patria per il Friuli) in predsednik Posvetovalnega odbora za zgodovino Julijske krajine (Deputazione di Storia patria per la Venezia Giulia). Za svoje akademske in kulturne dejavnosti je prejel številna priznanja, omenimo le goriško mestno nagrado sv. Hilarija in Tacijana (Santi Ilario e Taziano - Città di Gorizia) za izjemne dosežke, nosil je tudi častna naziva Reda sv. Silvestra Papeža (1985) in Reda za zasluge Italijanske republike (2007). Sodeloval je v uredniških odborih pomembnih zgodovinskih revij, med drugim Memorie Storiche Forogiuliensi, Quaderni Giuliani di Storia, Acta Historiae Artis Slovenica, Studi Goriziani, Ce fastu? in Borc San Roc, prav tako pa je sodeloval pri škofijskem tedniku Voce Isontina od njegove ustanovitve leta 1964. Sergio Tavano ni bil le akademik – bil je tudi odličen pripovedovalec, ki je skozi več kot tisoč predavanj in prispevkov približal strokovne vsebine širšemu občinstvu.
Profesor Tavano je svoje znanstveno raziskovanje začel s preučevanjem Ogleja in njegovih vplivov, še posebej pa je bil navezan na oglejsko baziliko in patriarhat.[3] Po izidu svoje knjige Aquileia Cristiana leta 1972 je istega leta papežu Pavlu VI., ob njegovem obisku v Ogleju, predstavil zgodovinske in umetniške zaklade tega izjemnega kulturnega središča. Med najpomembnejšimi Tavanovimi deli na to temo izstopata Le cattedre di Grado (1975) in Aquileia e Grado. Storia, arte, cultura (1986). Sodeloval je pri pripravah številnih znanstvenih posvetov in izdaji aktov, med drugim tudi zbornika Patriarchi. Quindici secoli di civiltà fra l’Adriatico e l’Europa Centrale (skupaj z Giuseppejem Bergaminijem in Silvanom Cavazzo, 2000). Leta 2007 je ob stoletnici izvirnega dela uredil prevod dela Karla Lanckorońskega La Basilica di Aquileia (v izvirniku Das Dom von Aquileia), leto kasneje pa je izšla še njegova monografija La Basilica di Aquileia. Gli affreschi dell’abside maggiore (2008).
Pomembno vlogo je imel pri oblikovanju Akvilejskih študijskih tednov (Settimana di Studi Aquilesi), ki jih je leta 1970 ustanovil njegov mentor Mario Mirabella Roberti. Bil je celo urednik prvega zbornika prispevkov omenjenega posveta pod naslovom Aquileia e Grado, ki je izšel leta 1972 kot prvi zvezek zbirke (revije) Antichità Altoadriatiche. Kasneje je v tej reviji (zbirki) objavil številne znanstvene članke. Izjemno pomemben je bil tudi njegov prispevek k arheološkim raziskavam v Škocjanu ob Soči (San Canzian d'Isonzo), katerih rezultati so bili objavljeni v zborniku posveta I Santi Canziani nel XVII centenario del loro martirio. Sveti Kancijani ob 1700-letnici mučeništva (2005, urednik Giovanni Toplikar). Gre za eno redkih italijanskih znanstvenih publikacij v dvojezični izdaji, italijanski in slovenski (!). S temi raziskavami je pomembno pripomogel k širšemu poznavanju mučencev Prota, Kancija, Kancijana in Kancijanile.
Več njegovih del nosi v naslovu binom »Aquileia e Gorizia« in pri tem ne gre za naključje. Njegova druga velika ljubezen, ali pa morda še večja, je bila vsekakor Gorica. Mestu, ki ga je dojemal kot osrednje središče nekdanje Goriške grofije, je posvetil večino svojega zrelega ustvarjanja. Med njegovimi najpomembnejšimi deli so: L’immagine di Gorizia (1974), Il Castello di Gorizia (1978), Il Goriziano nella sua vita letteraria (1987), Linz Lubiana Gorizia. Il cardinale Missia e l'arte (1989), I monumenti fra Aquileia e Gorizia. Un tesoro in comune (1988), Gorizia e il mondo di ieri (1991), Aquileia e Gorizia. Un tesoro in comune (1993), Medioevo goriziano 1001-1500 (1994), Aquileia e Gorizia. Scoperte, discussioni, personaggi (1997), Gorizia e la sua Contea (2001), I goriziani nel medioevo. Conti e cittadini (2001) ter Da Aquileia a Gorizia. Scritti scelti (2008).
V delu I monumenti fra Aquileia e Gorizia je predstavil dejavnost Cesarsko-kraljeve centralne komisije za proučevanje in ohranjanje stavbnih spomenikov v Primorju. Obenem je popisal bogato fototeko, ki sta jo z bratom Luigijem, pomembnim goriškim cerkvenim zgodovinarjem, odkrila v knjižnici teološkega semenišča v Gorici. Med tem gradivom so fotografije številnih spomenikov, ki so bili uničeni med prvo svetovno vojno, zato je knjiga veliko prispevala k celostni podobi goriške umetnosti. Delo je bilo objavljeno s sodelovanjem dveh pomembnih inštitutov, katerih soustanovitelj je bil ravno profesor Tavano: Inštituta Pija Paschinija za cerkveno zgodovino Furlanije (Istituto Pio Paschini per la Storia della Chiesa in Friuli) in Goriškega inštituta za družbeno in versko zgodovino (Istituto di Storia Sociale e Religiosa di Gorizia).
Člani Inštituta za socialno in versko zgodovino, uradno ustanovljenega leta 1982, so že na začetku oblikovali znanstveno zbirko Viri in študije iz socialne in verske zgodovine, dve leti kasneje pa so zasnovali veliki “Projekt Attems”. Po dveh mednarodnih simpozijih, ki sta potekala v Gorici leta 1988 na temo Carlo Michele d’Attems, prvi goriški nadškof (1752–1774), sta izšla dva zvezka: Uvodne študije in Zbornik simpozija. To je bil začetek, ki je privedel do izdaje štirih zvezkov Zbornikov pastoralnih vizitacij Attemsa, skoraj tri tisoč strani, ki obravnavajo življenje Slovencev od Goriške do Štajerske, pomembne tako zaradi bogastva informacij kot tudi zaradi trojezičnega besedila, kar je v italijanskem okolju nenavadno. Zvezki so izšli v Ljubljani (1991), na Dunaju (1993), v Gorici (1996 in 2000), zadnje dva pa spet v Ljubljani (2022 in 2023).
Pri izdaji zbornikov simpozija je omenjeni inštitut podprla še ena pomembna goriška ustanova, Inštitut za srednjeevropska kulturna srečanja (Istituto per gli Incontri Culturali Mitteleuropei - ICM). Ustanovili so ga leta 1966 goriški intelektualci, katerih člani so se zbirali v jezuitskem Kulturnem središču „Stella Matutina“, v študijskem centru „Sen. Antonio Rizzatti“ ter v okviru revije Iniziativa Isontina. Profesor Tavano je bil ena ključnih osebnosti tega kroga.
Inštitut za socialno in versko zgodovino je vsa ta leta ostal zvest svoji primarni znanstveni nalogi – objavi virov. V zadnjih letih so tako izšla tudi druga izjemno pomembna besedila, med njimi Dnevniki notarjev Valentina in Mateja Dragogna, znani pod naslovom Notabilia quaedam (2019), ter zapisi o pastoralnih obiskih goriškega arhidiakona Janeza Krstnika Križaja v Vipavski dolini (1698) in goriškega arhidiakona Giuseppeja Antonija Del Mestri (1716). Izjemen podvig je predstavljal tudi prepis Kronike goriških jezuitov, ki jo je inštitut izdal v sodelovanju z Italijansko-nemškim zgodovinskim inštitutom Fundacije Bruno Kessler iz Trenta (Istituto Storico Italo-Germanico della Fondazione Bruno Kessler di Trento).
Druga izjemna značilnost inštituta je bila odprtost do Slovencev. Ni naključje, da je prvi mednarodni znanstveni simpozij novoustanovljenega inštituta, ki je potekal januarja 1984, obravnaval prav zgodovinarja in poliglota Štefana Kociančiča (1818–1883). Na pomembno slovensko prisotnost v Italiji so opozorili že leta 1988 z zbornikom razprav o slovenski kulturi v Primorju (La cultura slovena nel Litorale), leta 2005 je izšla podobna knjiga s poudarkom na slovenski kulturi na Goriškem (Cultura slovena nel Goriziano).
Morda se bralcu zdi, da smo se z opisom založniške politike goriških zgodovinskih inštitutov oddaljili od življenjske in znanstvene poti profesorja Tavana, toda v resnici ravno nasprotno. Sergio Tavano ni bil le znanstvenik, bil je zlasti izjemen kulturni delavec, vezni člen in gibalo vseh omenjenih dosežkov. Bil je človek, ki je neprestano tkal niti medosebnih odnosov. Odlikovala ga je odprtost, intelektualna radovednost, osebna toplina, čustvena navezanost. Nikogar ni prezrl, vsakomur se je znal približati. Bil je izjemno družaben in priznan poznavalec vin, zaradi česar si je prislužil vzdevek "Profesor Rebula". Hkrati je bil tudi odličen kuhar, posebej znan po svoji polenti, ki jo je obogatil z goriško vrtnico – radičem, eno najimenitnejših goriških kulinaričnih posebnosti. Dragi profesor, zelo vas bomo pogrešali!
***
Profesorja Tavana se spominjam še iz srednješolskih let, ko sem obiskovala Klasični licej Primoža Trubarja v Gorici. Šele kasneje sem se zavedala, da je bila naša šola posebna tudi v tem, da smo skupaj s profesorji obiskovali razstave, gledališke predstave in številne druge kulturne dogodke, ki jih v Gorici takrat ni manjkalo (in jih tudi sedaj k sreči ne manjka). Med temi so bila tudi predavanja na zgoraj predstavljenih inštitutih, na katerih je bil profesor Tavano zvezda stalnica. Med študentskimi leti sem ga večkrat videvala v goriških knjižnicah, osebno pa sem ga spoznala, ko sem se ukvarjala z rimskimi študijami in me je nadvse velikodušno spremljal ob spoznavanju oglejskih starožitnosti. Med goriškimi sprehodi so se najine poti velikokrat križale, tako sva postala in si izmenjala novice. Z velikim navdušenjem se je odzval povabilu za sodelovanje na posvetu ob tristoletnici kronanja Svetogorske milostne podobe. Izdajo zbornika omenjenega posveta žal ni dočakal. Zato bomo njemu v poklon predhodno objavili njegov prispevek, v katerem je delil svoje spomine na Sveto Goro – zanj ne le romarsko središče, temveč tudi simbol enotnosti Goriške v vsej njeni kulturni raznolikosti.
Prispevek objavljamo na povezavi Sergio Tavano, Significati e ricordi per Monte Santo.
[1] Omenimo le tri objave: Gorica, evropski model, Goriška knjiga. Pesmi, zgodbe in pričevanja, Ljubljana, Gorica 2009, pp. 315–317; Identità goriziana = Goriška istovetnost, Isonzo. Giornale di frontiera = Soča. Časopis na meji, XVIII, 65, 2006, pp. 14–16; Zgodba o prijateljstvu in skupni kulturni identiteti na Goriškem, Novi glas, XXIII, 18 (17. maj 20189), p. 13.
[2] Marijan Brecelj, Bibliografija objav univ. prof. dr. Sergia Tavana, Zbornik prispevkov v počastitev 75-letnice prof. Sergia Tavana (ed. Rajko Bratož) = Goriški letnik, XXX-XXXI, 2003–2004 [2005], pp. 211–264.
[3] Rajko Bratož, Sergio Tavano studioso del tardo-antico e dell'alto-medioevo, in: Sergio Tavano, Da Aquileia a Gorizia. Scritti scelti, Trieste 2008, pp. 13–19.
Avtorica:
Monika Osvald
Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.
Citiranje: Monika Osvald, In memoriam: profesor Sergio Tavano (1928-2025), Bilten SUZD, 44/1 [7. 4. 2025], 2025 (http://www.suzd.si/bilten/prispevki/1662-bilten-suzd-44-2025-01[datum odčitka])
