Karin PODBELŠEK

Profesor dr. Luc Menaše. Ob stoletnici rojstva

Društvena kronika, 10. 6. 2025

Pred stotimi leti, 3. aprila 1925, se je v Šentlambertu pri Zagorju rodil Lucijan Ado Menaše. Njegov oče Adolf, po rodu galicijski Žid, je bil arhitekt, mati Helena (roj. Komac) pa učiteljica v Šentlambertu; odraščal je skupaj s sestro Heleno Tove, ki je postala urednica in prevajalka.

Čeprav ga je kasneje življenjska pot pogosto vodila na popotovanja po svetu, je bilo njegovo življenje neločljivo povezano z Ljubljano, kamor so se z družino priselili leta 1933. Tu je končal gimnazijo in se leta 1943 vpisal na študij umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti, ki ji je nato kot profesor umetnostne zgodovine ostal zvest vse do upokojitve; na umetnostnozgodovinskem oddelku je v študentskih letih tudi spoznal svojo bodočo ženo Ljerko, s katero sta bila več kot petdeset let življenjska sopotnika. Bil je izjemen intelektualec in pronicljiv analitik s senzibilnim pogledom na umetnost, ki je s svojim širokim znanjem in poglobljenim raziskovanjem pomembno prispeval k razvoju slovenske umetnostne zgodovine.

Pri svojem obsežnem strokovnem delu se je posvečal tako starejši kot moderni umetnosti, pri čemer je izstopal kot odličen pisec z literarnim darom in široko razgledanostjo. Posebej ga je zanimal problem portreta in avtoportreta v zahodnoevropski umetnosti, kar se odraža tudi v njegovih knjigah: Holandsko slikarstvo 17. stoletja (1960), Zahodnoevropski slikani portret (1962) in Avtoportret v zahodnem slikarstvu (1962). Poleg tega je pripravil pomembne razstave, kot sta Avtoportret na Slovenskem (1958) ter Umetniki in spremljevalci (1981), prispeval pa je tudi številne kritične in teoretske zapise.

Njegovo delo je doseglo vrhunec z monumentalnim Evropskim umetnostnozgodovinskim leksikonom (1971), ki je izjemna stvaritev enega samega avtorja in neprecenljiv prispevek stroki. Kljub doslednemu in natančnemu akademskemu pristopu je bil osebnostno širokih nazorov in se je zavzemal za umetniško svobodo ter človeško dostojanstvo. Umrl je 7. julija 2002, a njegova misel in delo ostajata pomemben del slovenske umetnostnozgodovinske dediščine.

Težko je v notici zaobjeti in ubesediti konsekventnost osebnosti in zlasti akademskega doprinosa človeka, kot je bil dr. Luc Menaše. Sama nisem imela priložnosti, da bi ga spoznala, niti da bi se že dovolj poglobila v obširno bibliografijo, ki nam jo je zapustil. Za kaj takega sta znatno primernejši objavi Profesor Luc Menaše: ob petinšestdesetletnici dr. Ksenije Rozman in nekrolog Non omnia moriar prof. dr. Luc Menaše prof. ddr. Nataše Golob, saj sta bili avtorici z njim povezani ne le strokovno, temveč tudi kot družinski prijateljici.

V zapisu bi rada spomnila vsaj na oblikovanje njegove zasebne knjižnice, ki je štela več tisoč enot. Časi, v katerih je le-ta nastajala, so bili povsem neprimerljivi z današnjimi in pogosto zaznamovani z nerazumljivimi kafkovskimi preprekami. Vsaj na začetku je moral strokovne knjige pogosto skoraj tihotapiti v državo ali iskati bizarna soglasja bolj ali manj (ne)razumevajočih uradnikov in odborov. Pa vendar je zbirka knjig rasla in rasla, saj se je na strokovna potovanja – spomladanska v London ali Pariz in jesenska običajno v München – vedno odpravil vsaj še z enim velikim praznim kovčkom, ki pa ob povratku pogosto ni zadoščal za bogato bero strokovne literature. Osnovna naravnanost knjižnice je bila kajpak umetnostnozgodovinske narave: od številnih enciklopedij in leksikonov do knjig, ki so pokrivale predvsem obdobja od zgodnjekrščanske do moderne umetnosti, pri čemer je bil poseben poudarek namenjen ikonografiji, portretu in avtoportretu. Obsežna je bila tudi zbirka leposlovnih in zgodovinskih knjig – še posebej ga je zanimalo vse, kar je bilo povezano z Dunajem, kjer sta se spoznala njegova starša –, močno pa je bila zastopana tudi literatura o judovstvu in holokavstu.

Manjši del njegove obširne knjižnice, kateri je podredil svoje celotno stanovanje, je še ohranjen, tako da imam srečo in lahko spoštljivo sedem na njegov vijolični stol ter za nekaj trenutkov tudi sama sramežljivo vstopim v njegov svet. Porumenele papirje, zbrane in urejene v starih mapah, kakršne lahko še kdaj opazimo v kakem kabinetu, krasi lepa arhaična pisava, popisanih listov pa ne preveva zgolj svetovljanski in neutruden raziskovalni duh, temveč tudi metodičnost in urejenost. Tako za kupom urejenih časopisnih izrezkov, starih revij in na pisalni stroj natipkanih zabeležk ter za zavidljivim naborom knjig v različnih jezikih, ki jim je bil v času brez elektronskih pripomočkov lahko kos samo poliglot, manjka le še podoba moža, ki je tu nekdaj sedel in pisal eno svojih del.

Sliki 1 in 2: Veno Pilon, Marij Pregelj in Luc Menaše, 1952, Zbirka Vena Pilona, Ajdovščina (fotokopija originala, osebni arhiv Luca Menašeja) / Veno Pilon, Luc Menaše, 1952–1953, zasebna last

Pa vendarle ni živel samo med knjigami! Na svoji poti je kot likovni kritik spoznal številne umetnike in z nekaterimi med njimi stkal prijateljstva, tako da so nastale marsikatere risbe in slike, ki sicer dandanes ostajajo širšemu občinstvu nepoznane. Naj z izbranimi portreti Luca Menašeja spomnim vsaj na nekaj njihovih ustvarjalcev. V petdesetih letih prejšnjega stoletja ga je na primer upodobil Veno Pilon, ki je med svojim dolgoletnim bivanjem v Parizu močno vplival na mlade slovenske izobražence, ki so se znašli v mestu ob Seni. Gabrijel Stupica je bil tisti, ki ga je kot kritik najbolj cenil; prijateljstvo ju je povezovalo kar štirideset let. Koga drugega kot Božidarja Jakca lahko na Slovenskem povežemo z zanimanjem za portret in avtoportret? Samo vprašanje časa je bilo, kdaj se bosta bolj zbližala.

Slike 3, 4 in 5: Gabrijel Stupica, Luc Menaše, 1955, zasebna last / Gabrijel Stupica, Luc Menaše, ok. 1954, zasebna last / Gabrijel Stupica, Luc Menaše, 1956 zasebna last

Ob opazovanju teh portretnih upodobitev nas lahko spreleti vprašanje, čemu naj jih ohranjamo v spominu tudi mi, ki jih nismo naslikali in ki o njihovem nastanku ne vemo ničesar. Kadarkoli se srečamo z njimi, se nam zdijo vselej nekam drugačne – tako kot zanimivi še živeči ljudje, katerih poteze sicer nosimo v spominu, a si vendarle ne moramo prav zapomniti neke določene podobe, ker so vedno duševno sveži in dejavni!

Slike 6, 7 in 8: .Gabrijel Stupica, Luc Menaše, 1956, zasebna last / Gabrijel Stupica, Luc Menaše, 1956, lokacija hrambe neznana (fotokopija originala, osebni arhiv Luca Menašeja) / Gabrijel Stupica, Portret Luca Menašeja, 1956, Narodni muzej Črne gore, Cetinje (fotokopija originala, osebni arhiv Luca Menašeja)

Zato nas te slike z različnih vidikov nazadnje tudi premagajo oziroma prepričajo – ali kot je podobno na to vprašanje odgovoril že Luc Menaše v nagovoru ob otvoritvi razstave slik Gabrijela Stupice leta 1968, zapisanem na skrbno prepognjenem papirju, vstavljenem med strani razstavnega kataloga, kjer je zapisano: »/…/ ker so se vrinile v našo duševnost, ker so proti naši volji postale del našega vizualnega besednjaka, ker nekam neugodno občutimo, da nas bodo dobesedno preživele, kot pač umetnine preživijo ljudi in vse njihove bridkosti.«

Sliki 9 in 10: Gabrijel Stupica, Mali portret Luca Menašeja, 1956, Muzej sodobne umetnosti, Beograd (fotokopija originala, osebni arhiv Luca Menašeja) / Gabrijel Stupica, Luc Menaše, 1956, lokacija hrambe neznana (fotokopija originala, osebni arhiv Luca Menašeja)

Naslovna slika: Gabrijel Stupica, Luc Menaše, letnica in lokacije hrambe neznani (fotokopija originala, osebni arhiv Luca Menašeja)

Avtorica:
Karin Podbelšek
Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.

Citiranje: Karin Podbelšek, Profesor dr. Luc Menaše. Ob stoletnici rojstva, Bilten SUZD, 44/2, [10. 6. 2025], 2025 (http://www.suzd.si/bilten/prispevki/1668-bilten-suzd-44-2025-02[datum odčitka])