Mateja KOS

Stopetdesetletnica MAK (Muzeja za uporabno umetnost) na Dunaju

Avstrijski muzej za uporabno umetnost (Österreichisches Museum für angewandte Kunst) letos praznuje stopetdeseto obletnico ustanovitve. Po zgledu londonskega Muzeja Viktorije in Alberta (Victoria and Albert Museum) – takrat še imenovanega Muzej južnega Kensingtona (South Kensington Museum) – je bil ustanovljen leta 1864 kot prvi muzej uporabne umetnosti v Srednji Evropi. Njegov direktor je postal umetnostni zgodovinar in profesor na dunajski univerzi Rudolf von Eitelberger, med pobudniki in ustanovitelji pa je bil na primer Gottfried Semper, ki se je kot teoretik in sodelavec pri londonski svetovni razstavi leta 1851 zelo zanimal za reforme uporabne umetnosti.

Praznovanje zaznamujeta predvsem nadaljevanje prenove stalnih zbirk in izhajanje spremnih publikacij, pa tudi nova številka muzejskega časopisa MAKzine in vrsta najrazličnejših prireditev.

V uvodnem članku v MAKzinu ob obletnici muzeja se njegov direktor, Christoph Thun Hohenstein, sprašuje, kaj pomenijo prelomnice, kot jih poznamo v življenju človeka, v primeru staranja (odraščanja?) muzeja. Ima muzej otroštvo, zrela leta in nato modro starost? Morda pa ostane večno mlad (ali je že od ustanovitve naprej star)? Nedvomno so tudi v življenju muzeja zelo pomembne izkušnje, ki jih ima MAK nedvomno zelo veliko.

Prvi prenovljeni del stalne razstave, namreč obdobje secesije in (dunajskega) modernizma, je bil na prejšnji razstavi morda neprivlačen za povprečnega obiskovalca, ki je pričakoval predvsem najpomembnejše artefakte v javnosti najbolj poznanih umetnikov in oblikovalcev, čeprav so bila na ogled vrhunska dela iz Arhiva Dunajskih delavnic (Wiener Werkstätte Archiv), med drugim številni Hoffmannovi načrti in drugo.

Lani (Bilten SUZD, 22-23 (april-junij), 2013, http://www.suzd.si/bilten/arhiv/bilten-suzd-22-23-2013/146-ocene-in-predstavitve/425-mateja-kos-dunaj-okrog-leta-1900-v-mak-u) sem poročala o novi občasni razstavi z naslovom Dunaj okrog leta 1900 (Wien um 1900). Razstava avtorja Christiana Witt-Döringa in umetnice Pae White je bila pravzaprav namenjena preizkusu prvega prenovljenega dela stalne razstave in je nadomestila predstavitev Arhiva Dunajskih delavnic.

Razstava je bila očitno dovolj uspešna, da je, tako kot so obljubili, 1. septembra 2013 prerasla v stalno. Današnja postavitev obsega tri dvorane v prvem nadstropju, tudi bivši prostor Arhiva. Razstavljeni so najbolj atraktivni predmeti iz umetnostno zelo pomembnega in tudi turistično zelo privlačnega obdobja dunajske secesije in njenih odmevov do začetka druge svetovne vojne.

Lanska občasna razstava na isto temo je prinesla nekaj novosti v postavitvi. Med muzeološkimi pomagali je na primer izstopal časovni trak, ki je razstavljene umetnine in artefakte povezal z zgodovinskim dogajanjem v viharnih časih preloma iz 19. v 20. stoletje ter s prihajajočo nevarnostjo obeh svetovnih vojn.

Koncept stalne razstave je ostal skoraj povsem enak, ni pa več primerjalne časovne preglednice. Ta se je preselila v razstavno knjižico, ki je obiskovalcem na voljo v obliki spremljevalnega gradiva, izposojenega na razstavi, ali v obliki bogato ilustriranega tiskanega kataloga razstave (1). Katalog je za zelo primerno ceno na voljo v muzejski trgovini. Razstavna knjižica ponuja predvsem podrobne opise razstavljenih predmetov (tudi tokrat na razstavi ni podnapisov), katalog pa je pravzaprav priročnik za prvo spoznavanje enega najpomembnejših obdobij uporabne umetnosti v Avstriji in v Srednji Evropi sploh.

Eno od izhodišč, ki si jih je umetnica Pae White zastavila že ob pripravi lanske občasne razstave, je vključevanje nekaterih prezrtih predmetov, predvsem takih, ki jih uvrščamo bolj na področje materialne kulture kot na področje uporabne umetnosti. Ti so bili lani kot nekakšne kuriozitete razstavljeni v posebnem prostoru, zdaj pa so pomešani med vrhunske izdelke. Gre na primer za zbirko ščitkov z ročaji za pohištvo ali izbor gumbov različnih velikosti in oblik. Ti predmeti ob ostalih delujejo nekoliko bizarno; zaradi dejstva, da v katalogu niso objavljeni, je vprašljiv tudi njihov status. So pa zanimiva ilustracija pronicanja vodilnih umetnostnih idej v vse pore materialnega sveta, tudi na področje materialne kulture.

Vsekakor razstava prinaša zanimiv pogled na pomembno področje oblikovanja v času velikih družbenih in političnih sprememb.

V MAK so ohranili koncept, da vsak del muzejske stalne postavitve (se pravi, vsako muzejsko zbirko posebej) oblikuje izbran sodobni umetnik ali oblikovalec. S tem so povezali obe strani svojega poslanstva. MAK je namreč tako muzej uporabne umetnosti kot osrednja državna ustanova za sodobno umetnost.

Popolnoma prenovljena je tudi stalna zbirka preprog. Iz precej statične postavitve, ki je komaj posegala v prostor, jo je oblikovalec Michael Embacher spremenil v zanimivo prostorsko predstavitev. Na ta način jo je ne samo razgibal in napravil bolj slikovito, ampak jo je tudi približal očišču obiskovalca. Preproge so se tako rekoč dvignile v zrak, kot bi poletele. Za varnost eksponatov so poskrbeli restavratorji – konservatorji. V sredini, nad zofo za ogledovanje in počitek, je vpeta umetnina Zlati angel umetnice Füsun Onur, ene najpomembnejših predstavnic turške avantgarde v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja. V spremnem besedilu je kustodinja zbirke Barbara Karl zapisala, da so z novo postavitvijo želeli pokazati zbirko preprog na način medkulturnega dialoga, kot izmenjavo med Azijo in Evropo. Muzej ima eno najpomembnejših zbirk osrednjeazijskega tekstila, Evropo pa zastopajo predvsem izdelki francoske tovarne Savonnerie, ki je izdelovala preproge tudi za opremo dvorca Versailles.

Novo stalno razstavo azijske uporabne umetnosti (Kitajska, Japonska, Koreja) je oblikoval Tadashi Kawamata, japonski umetnik, ki je sodeloval na več svetovno pomembnih umetniških dogodkih, kot sta beneški bienale ali Documenta v Kasslu. Zanimivo je, da so, drugače kot v nekaterih muzejih pri nas, vitrine in razstavno opremo zgradili iz lesa in pleksi stekla kar v razstavni dvorani. Kljub temu, da gre za stalno postavitev, se v muzeju niso odločili za nakup nove (drage) razstavne opreme.

Oblikovalec je obrnil princip postavitve študijskih zbirk, ki implicira postavitev vitrin ob stenah prostora, in jih postavil v prostor. Razgibana kompozicija vzporedno postavljenih blokov vitrin natančno začrtuje pot obiskovalca in mu onemogoča, da bi lahko vse razstavljene predmete zaobjel z enim samim pogledom, kar je v muzejski praksi pogosto problem, saj se samo določen del obiskovalcev odloči, da si posamezne predmete pogleda še od blizu. Kawamata si je celo privoščil, da je v steno razstavne dvorane izvrtal odprtino in v nastali opečnati niši razstavil enega od predmetov. Vitrine s slikovito, vidno razgibano strukturo lesenih letev so kontrast brezčasnim artefaktom. Legende za predmete so nalepljene na vitrinah, ker pa je zbirka zelo pomembna celo v svetovnem merilu, so podnapisi tudi v pismenkah.

V muzeju so se lotili še prenove študijskih zbirk v kletnih prostorih. Glede na staro postavitev so bile te namenjen predvsem strokovnjakom, raziskovalcem in zbiralcem. Pravzaprav je tip postavitve bolj spominjal na ogledni depo kot na študijske zbirke. Zlasti keramični, stekleni in tekstilni izdelki so bili v nasprotju z azijsko umetnostjo postavljeni povsem kronološko, glede na čas nastanka, kar se ujema z razvojem tipov in dekoracije, brez kakšnih dodatnih interpretativnih sredstev. Azijsko umetnost so predstavljali v glavnem okrasni predmeti in namizne posode, razstavljeni spet v skladu s kronološkim principom, vendar razdeljeni v skupine glede na tipološki razvoj ali pa glede na kraj nastanka. Skratka, nepoznavalcu je takšen način ureditve študijskih zbirk omogočil predvsem občudovanje oblik in dekoracije, ni pa mu ponudil česa bolj oprijemljivega, saj bi si vse druge informacije moral pridobiti na drugačen, nemuzejski način, na primer z branjem daljših besedil.

Okvirni koncept postavitve zbirk, ki so jih ohranili, je sicer ostal enak, spremenili pa so kontekst. Celoten program študijskih zbirk so preimenovali v oblikovalski laboratorij MAK in ga razdelili na različna področja. Vsa povezuje MAK Forum, platforma, v okviru katere izvajajo različne dejavnosti, od intervencij oblikovalcev do pogovorov s strokovnjaki in umetniki. Področja so zelo različna, saj obsegajo široke segmente človeške dejavnosti, na primer Izdelovanje (Produzieren), Zbiranje (Sammeln) ali pa samo določeno podrobnost, na primer Ornament ali Hoffmannov geometrizem (Hoffmann geometrisch).

Študijska zbirka stekla in keramike je zdaj uvrščena pod naslov Jesti in piti (Essen und trinken). Postavitev je sicer podobna, kot je bila nekdaj, vendar poudarek ni več na kronološkem razvoju oblik in ornamenta. Razlika je v tem, da so predmeti zdaj postavljeni v kontekst, ki ga začrtujejo hrana, kulinarika in posoda v okviru uživanja hrane. Ob omenjeni zbirki poteka zanimiva (brezplačna) dejavnost za otroke z naslovom Tako mi najbolj tekne (So schmeckt’s mir am besten …), kjer si lahko otroci izberejo posodo ali pribor po svojem okusu in preizkusijo različne načine uživanja hrane, od srednjeveške posode in pribora do azijskih paličic. Uživanje hrane je ena od mogočih rdečih niti za omenjeno zbirko; v prihodnosti bo gotovo mogoče poudariti še katerega od drugih aspektov.

Z zbirko keramike in stekla je povezana študijska zbirka Kuhanje (Kochen), ki poudarja kuhanje kot eno prvih človeških kulturnih tehnologij in temelji na nekaterih idejah iz dela Surovo in kuhano antropologa Clauda Lévi-Straussa. Poslanstvo zbirke z naslovom Ornament je pokazati, kakšno vlogo ima ornament v našem življenju. Sicer je ta zbirka ena najstarejših v muzeju in je nastala prav zaradi idej, s katerimi so želeli reformirati uporabno umetnost po prvi svetovni razstavi v Londonu leta 1851. Takrat so jo uporabljali predvsem kot zgled sodobnim obrtnikom in oblikovalcem, njena vloga je bila edukativna.

Novi kontekst študijskih zbirk omogoča akumulacijo kompleksnejšega znanja, kot so ga prinašali starejši principi postavitve. Tako kronološki kot tipološki način sta od obiskovalca zahtevala precej predhodnega znanja ali pa zamudno branje informativnih besedil na razstavi (tudi branje z računalniških ekranov zahteva precej časa in pozornosti). V živem sodelovanju z ustvarjalci in z različnimi poizkusi se obiskovalec poda na ustvarjalno raziskovanje sveta predmetov. Gotovo je prav to največja in najpomembnejša novost prenovljenih študijskih zbirk.

Omenjene razstave zelo ustrezno odraža tudi (prenovljena) spletna stran MAK. Vse prireditve so izčrpno predstavljene. Poleg orisa problema, ki pomeni jedro razstave ali dogodka in ga predstavi kustos/avtor, so še druge vsebine: o prireditvah spregovorijo tudi umetniki in oblikovalci, najti je kakšen zgodovinski utrinek in podobno. Temeljito so izkoriščene možnosti, ki jih ponujajo novi mediji in družabna omrežja.

Praznovanje stopetdesete obletnice MAK še ni končano, v letošnjem letu se bo odvilo še več prireditev. Med njimi bo gotovo najpomembnejša razstava Poti moderne (Wege der Moderne), ki bo od decembra 2014 naprej predstavljala razvoj dunajske moderne in posebej poudarila delo Adolfa Loosa in Josefa Hoffmanna.

(1) Wien 1900 = Vienna 1900. Design / Kunstgewerbe 1890–1938 = Design / Arts and Crafts 1890–1938 (ed. Christoph Thun-Hohenstein), München, London, New York 2013.

Slikovno gradivo:

1. MAK/Guide Teppiche

2. MAK/Guide Wien 1900