Marjana DOLŠINA DELAČ

Didaktična recenzija razstave Welterbe des Mittelalters – 1300 Jahre Klosterinsel Reichenau, Archäologisches Landesmuseum Baden-Württemberg, Konstanca, 20. april–20. oktober 2024

Ocene in predstavitve, 3. 10. 2024

Razstava Welterbe des Mittelalters – 1300 Jahre Klosterinsel Reichenau (Svetovna dediščina srednjega veka – 1300 let samostanskega otoka Reichenau) obeležuje okroglo obletnico benediktinskega kompleksa na otoku na Bodenskem jezeru, danes tik ob nemško-švicarski meji. Ambiciozni projekt, ki povezuje več področnih institucij in je nastal ob podpori nemške deželne oblasti Baden-Württemberg, naslavlja gospodarski, politični, kulturni, intelektualni in še posebej ožje umetnostni pomen samostana, ki je v zgodnjem in visokem srednjem veku predstavljal eno ključnih povezovalnih torišč celinske Evrope med Irskim otočjem na zahodu in Jeruzalemom na vzhodu ter Skandinavijo na severu in severno Afriko na jugu.[1]

Osrednja postavitev v Arheološkem deželnem muzeju v Konstanci je posvečena delovanju samostana kot specifične profano-sakralne celice družbe, življenju v njem in diplomatskemu angažiranju navzven. Zasnovana je konceptualno, zato iluminirani rokopisi, listinsko gradivo, zlatarski in slonokoščeni izdelki, kipi, slike in vitraji niso razporejeni strogo glede na zvrstno klasifikacijo, ki bi strokovnjakom sicer omogočala najboljše neposredne stilne in ikonografske primerjave. Namesto tega so v prostor umeščeni po tematskih sklopih, da pripovedujejo zgodbo in ustvarjajo občutek ambienta srednjeveškega samostana, ki obiskovalca enkrat postavlja v samostansko cerkev, drugič v skriptorij.

Sliki 1 in 2: Novodobne sedilije za počitek z vzorcem krogovičja in prehod med razstavnima prostoroma z okrasom, ki spominja na srednjeveške tranzene. Foto: Nataša Kavčič.

Doživljajski potencial najprej zaznamo prav v ambientalni ureditvi s tkanino, napeto čez predelne stene in obarvano v temno rdečo, zeleno, modro, celo pomenljivo purpurno ter okrašeno s stiliziranimi vzorci srednjeveških tranzen, lektorijev in krogovičja (sliki 1 in 2). To vzorčenje se kot dekorativni dodatek ponavlja še ob napisih, prehodih, na podstavkih vitrin in ob spremljevalnih QR kodah. Osvetlitev in temperatura prostorov sta prilagojeni optimalni skrbi za umetnine, ne pa počutju obiskovalcev, zato je pred vstopom vredno poskrbeti za dodatno plast oblačila. Svetila so zaradi občutljivosti knjižnih eksponatov v skladu s konservatorsko-restavratorskimi smernicami uporabljena varčno in premišljeno, obenem pa ustvarjajo pridušeno svetlobo, podobno tisti, ki so jo v srednjeveškem skriptoriju in v cerkvi oddajale sveče.[2] Za počitek med (lahko tudi) nekajurnim ogledom najdemo intimno zavetje v ograjenih enojnih sediščih, ki spominjajo na gotske sedilije, z vgrajenimi zvočniki, iz katerih se ob pritisku na gumb zasliši meniško petje, dovolj tiho, da ne posega v prostor izven separeja (slika 1). Ob bogastvu opreme, ki nudi mehko nevsiljiv vizualni vtis razstavnega prostora in fizično udobje, se zdi, da smo vstopili v celostno poustvarjeni interier, kjer je pisar ravnokar odložil pero in odšel na obed oziroma v katerem so menihi v zgodnjih jutranjih urah še dremajoče v cerkvenem mraku odmolili in odpeli predpisani del liturgičnih molitev. Počitek na umetelnih sedilijah in srednjeveška cerkvena glasba na prvi pogled res nimata neposrednega vpliva na dojemanje rokopisov, relikviarijev in drugih umetnin, a vendarle ustvarjata pogoje za umetnostnozgodovinsko sinestezijo, ki lahko (glede na teorijo veččutnosti Francisa Halsalla) »fenomenološko izkušnjo umetnosti razširi prek meja omejenega pogleda umetnostne zgodovine«.[3]

Svet menihov in diplomatov, pergamentarjev, pisarjev, iluminatorjev, zlatarjev, kiparjev in slikarjev, v katerega smo ekskluzivno povabljeni, je osvetljen skozi zgodbe prestižnih artefaktov, pa tudi vsakdanjih predmetov, na primer igralne kocke (slika 3), delov meniške oprave in drugih pripomočkov, ki so jih, kot povedo napisne tablice, pogosto izkopali iz nekdanjih latrin, kamor so jih zavrgli, ko niso bili več uporabni. Drobna sporočila iz vsakdanjega življenja osvobajajo posameznike njihove anonimnosti, pripovedovanje osebnih zgodb pa nam pomaga, da se z njimi lažje poistovetimo in prilagodimo svoje gledišče predstavljenemu zgodovinskemu obdobju.[4]

Slika 3: Slonokoščena igralna kocka, izkopana iz nekdanje samostanske latrine, 9. stoletje. Centralni arhiv najdb, Rastatt, Konstanca, Arheološki državni muzej Baden-Württemberg © Arheološki državni muzej Baden-Württemberg. Foto: Matthias Hoffmann.

Barvno nevsiljiva spremljevalna besedila na stenah so primerne velikosti in v enostavni neserifni pisavi, tako da omogočajo neutrujajoče podrobno branje ali zgolj hiter prelet informacij. Vsi opisi, sheme in miselne podobe razstavljene umetnine umeščajo v širši kontekst njihovega nastanka, rabe in sočasnih zgodovinskih dogodkov, pri čemer vključujejo tudi razlage osnovnih krščanskih konceptov, kot na primer pojasnilo, kdo je svetnik, vizualne predstavitve samostanske hierarhije in samostanskega urnika (slika 4) ter pripovedno enostavne kratke biografije najpomembnejših osebnosti. Ponujene informacije, ki so za strokovno javnost domala samoumevne, kažejo na širok izbor ciljne publike in skušajo nagovoriti tudi vse tiste, ki bi se na razstavi morebiti prvič srečali z osnovnimi teološkimi idejami in ikonografijo krščanstva. Med njimi ne manjka niti humorno naglašenih razlag, ki seveda bolj kot pravemu poglabljanju znanja služijo vzpostavitvi notranje motivacije za spoznavanje umetnosti, ki je nastajala znotraj samostanskih zidov. Tako je na primer Valafrid Škilavec (lat. Strabo), mlad teolog iz 9. stoletja, ki je iz Reichenaua poslal sanktgallenskemu opatu Gozbertu tloris idealne zasnove benediktinskega samostana,[5] predstavljen kot načitan menih z bogatim besednim zakladom, kar je argumentirano z dejstvom, da je na načrt zapisal kar štiri različne izraze za stranišče.

Slika 4: Shema dnevnega urnika menihov. Foto: Nataša Kavčič.

Iz množice rokopisnih besedil so tu in tam na stenah izpisani skrbno izbrani citati, ki napovedujejo osrednjo temo; nastanek rokopisa je posrečeno pospremljen z obupano tožbo pisarja o njegovem napornem delu, ki na obiskovalca ne vpliva le v kognitivnem smislu, temveč se ga tudi empatično dotakne: »Der, der nicht weiß zu schreiben, glaubt nicht, dass dies eine Arbeit sei. O wie schwer ist das Schreiben: es trübt die Augen, quetscht die Nieren und bringt zugleich allen Gliedern Qual. Drei Finger schreiben, der ganze Körper leidet …« (Vita Harlinis et Reinilae, ok. 850–880).[6] Tovrstni čustveni naboj deluje na vpadljivost informacij podobno kot označevalec besedila na vpadljivost zapisanega, kar pomeni, da lahko vključevanje čustev pomembno vpliva na izboljšanje koriščenja spominskega potenciala.[7]

Nepogrešljiv del razstavne izkušnje predstavlja digitalno gradivo, ki je deloma vključeno v samo postavitev, deloma pa je dostopno v obliki brezplačne aplikacije za pametni telefon. Sicer so QR kode, zasloni s kratkimi izobraževalnimi videoposnetki in dodatne fotografije umetnin, ki pokažejo detajle ali skrita mesta, že nekaj časa samoumeven del razstavnih zgodb, a tu velja poudariti, da so avtorske vsebine smiselno izbrane, tako da dopolnjujejo, a ne preglasijo umetnin v prostoru. Reducirane so na učinkovite razlage in prikaze, tehnološko in režijsko pa so dovršene ter dovolj poljudne, da delujejo motivacijsko. Vključujejo tudi izmišljene, čeprav ilustrativno reprezentativne zgodbe, kot je tista o menihu po imenu Uto, ki po zaobljubi staršev še kot deček pride v samostan, se tam izobražuje, postane izurjen pisar in na koncu najde poslednji počitek na samostanskem pokopališču.[8] V prelomnih trenutkih življenja Uto prihaja v stik z različnimi samostanskimi poslopji in prostori, ki so narativno predstavljeni na primeru idealnega načrta za samostan iz St. Gallna.[9]

V nekaterih primerih je digitalno gradivo celo uspešno združeno s konceptom veččutnosti, na primer pri projekciji na predhodno potiskane strani knjige, kjer obiskovalec fizično premika liste s podobami, ki animirane oživijo (slika 5). To deloma nadomešča pomanjkanje kinestetičnega stika, torej listanje originalnih rokopisov, ki je ključno za razumevanje knjižnega gradiva v njegovem avtentičnem kontekstu.

Slika 5: Spacebook Manuscript Production © Badisches Landesmuseum. Foto: ARTIS – Uli Deck.

V brezplačni aplikaciji za pametni telefon uporabnika pozdravi Eklezija iz Zakramentarja iz Petershausna,[10] zaščitni znak vsega promocijskega gradiva, ki spremlja razstavni projekt (slika 6). Naslednji klik ponudi izbor med dvema lokacijama, Arheološkim muzejem v Konstanci in otokom Reichenau, ki je svoj čas gostil poslopja obsežnega samostanskega kompleksa. Prva nas vodi vzdolž celotne postavitve razstave z besedili in avdio zapisi v osnovni različici za vse obiskovalce ter specializirani različici za družine, ki je omejena na avdio zapise in je na voljo le v nemščini. Čeprav v obeh različicah pritiskamo na identične sličice, pri slednji ne gre zgolj za izbor zgodb, ki so primernejše in zanimivejše za otroško percepcijo zgodovine in umetnosti; ko natančneje prisluhnemo, namreč ugotovimo, da so vsa besedila posebej prilagojena otroški publiki, zato razlage temeljijo na osnovnih zgodovinskih dejstvih, enostavnih konceptih in slikovitih primerjavah ter so govorjene v nezahtevnem jeziku. Tako se predstavitev sv. Pirmina začne z naštevanjem njegovih atributov in se v nadaljevanju osredotoči le na nekaj osnovnih dejstev, na primer na to, da je bil potujoči škof in ustanovitelj samostana, ter na njegovo svetniško legendo o izgonu kač z otoka Reichenau.

Slika 6: Vstopna maska brezplačne aplikacije Reichenau – der Guide zum Welterbe des Mittelalters © Badisches Landesmuseum. Foto: ARTIS – Uli Deck.

Izbira druge lokacije nas popelje na otok Reichenau z zemljevidom, njegovimi znamenitostmi in predlogom za družinski ogled. Obe izbiri pa ponujata še mediateko, v kateri je neodvisno od začrtane poti razstave zbrano vse video, avdio in slikovno gradivo ter besedila, ki si jih lahko ogledujemo v poljubnem zaporedju. Tu najdemo tudi podkast meniških šepetov z naslovom Mönchs-geflüster: Klostergeschichten aus dem Mittelalter, ki je za razliko od večine drugih vsebin na voljo samo v nemškem jeziku.

Didaktično najinovativnejši del aplikacije so zagotovo obvestila meniha Grimalta, ki ob aktivaciji te možnosti uporabniku ponudi 'pripravništvo' v samostanu (nem. Klosterpraktikum) in ga redno obvešča o trenutnem dogajanju meniškega vsakdana (slika 7). Namesto suhoparnih opisov smo tako deležni fiktivnega doživljanja samostanskega življenja, ki spodbuja kritičen, čustven in empatičen pogled nanj. Za sabo pustimo vlogo neprizadetih opazovalcev in se dejavno vključimo v dnevno meniško rutino, kot je to v letu 2024 sploh možno.

Slika 7: Eno od sporočil meniha Grimalta. Foto: posnetek zaslona.

Razstave na drugih lokacijah, ki so prav tako postavljene v sklopu velikega jubileja, osvetljujejo dodatne vidike reichenauskega samostana. Na otoku Reichenau so za to priložnost na novo uredili zakladnico in prenovili stalno postavitev v Muzeju Reichenau, kjer imamo možnost veččutne izkušnje na samostanskem vrtu tako, da skušamo prepoznati vonjave različnih rastlin. Lahko si ogledamo tudi repliko zgodnjesrednjeveške knjižne omare (slika 8), le da se je na žalost ne smemo dotakniti. Pomanjkanje modelov in maket, ki bi jih lahko otipali ali celo prijeli v roke, je glavna pomanjkljivost sicer odlično zasnovanega in izpeljanega razstavnega programa. Glede na že enostavno dosegljive možnosti 3D tiska in siceršnjo tehnološko dovršenost celotnega projekta bi jih upravičeno pričakovali, saj bi izrazito povečale izkustveni potencial za slepe in slabovidne obiskovalce.

Slika 8: Replika zgodnjesrednjeveške knjižne omare v stalni postavitvi Muzeja Reichenau. Foto: Nataša Kavčič.

Poleg množice spremljevalnih gradiv, kot so npr. fiktivni dialogi Tanje Kinkel v obliki radijske igre, ki razkrivajo samostansko zgodovino, ter dogodkov in programov za različne (tudi šolske) skupine, družine in otroke, velja izpostaviti še dve razstavi: Archäologie & Playmobil: Mönche, Mission, Abenteuer v Deželnem muzeju v Konstanci, ki otroke s pomočjo igralnih figuric z igrifikacijo vpelje v svet meniha Pirmina in samostanskih dogodivščin (slika 9), ter Alte Bücher – Neue Inspirationen: Künstlerische Blicken auf die Reichenauer Handschriften v Badenski deželni knjižnici v Karlsruheju, ki postavlja na ogled dela sodobne umetnosti, ki se idejno navdihujejo v reichenauskih rokopisih ter jih vsebinsko in slogovno aktualizirajo.

Slika 9: Figurice Playmobil. © Badisches Landesmuseum. Pridobljeno na: https://www.alm-konstanz.de/presse (9. 8. 2024).

Marice Rose in Tera Lee Hedrick[11] ugotavljata, da je danes kljub priljubljenim serijam, ki so postavljen v psevdosrednjeveški fantazijski svet, kot sta na primer na roman Umberta Eca Ime rože (1980) ali televizijska serija Igra prestolov (2011–2019), za dejansko dogajanje v tem oddaljenem in s krščanstvom prežetem času še posebej težko navdušiti mlajše odrasle. Morda so tudi kratke zgodbe Tanje Kinkel z naslovom Insel der Geheimnisse (2024) v sklopu obeleževanja reichenauske obletnice nastale prav z namenom, da bi z literarno pripovedjo, ki sicer temelji na resničnih osebah, zgodovinskem ozadju in referencah bralca intuitivno in neformalno vpele v srednjeveško življenje na Reichenauu ter ga celo navdušile za strukturirano umetnostnozgodovinsko raziskovanje.

Muzeji že dolgo niso več le shrambe ostalin preteklosti, ampak se promovirajo kot socialno povezovalne in angažirane ustanove, ki z ustrezno prezentacijo preteklosti odgovarjajo na sodobne družbene izzive ter porajajo nova vprašanja. Za uspešno posredovanje strokovnih vsebin najširši javnosti sta ključna vsakokratno spremljanje in presoja didaktičnega vidika razstave, ki je v Konstanci navdušil s kompleksnostjo, različnimi, a smiselno profiliranimi nivoji vsebinske zahtevnosti ter učinkovitimi motivacijskimi elementi. Kljub nesporni aktualnosti ostanejo didaktične analize razstav največkrat v senci ugotavljanja strokovne kredibilnosti, metodološke transparentnosti in znanstvenega doprinosa stroki, zato je razen redkih izjem[12] nabor tovrstnega gradiva skromen oziroma ostaja omejen samo na poglavje ali zgolj odstavek v strokovni recenziji. Tako kot razstava v Konstanci uspešno razbija stereotipe o enodimenzionalnosti srednjeveške umetnosti in jo prikaže kot enigmatičen čas velikih izzivov in temeljnih premikov, naj tudi pričujoči prispevek odpira razmišljanje o pomenu njene didaktične vrednosti.

[1] Za recenzijo vsebinskega vidika razstave gl. Nataša KAVČIČ, Welterbe des Mittelalters – 1300 Jahre Klosterinsel Reichenau, Archäologisches Landesmuseum Baden-Württemberg, Konstanca, 20. april–20. oktober 2024, Bilten SUZD, 43/6 [3. 10. 2024], 2024 (http://www.suzd.si/bilten/prispevki/1651-bilten-suzd-43-2024-06 [3. 10. 2024], gl. Die Klosterinsel Reichenau im Mittelalter: Geschichte, Kunst, Architektur (eds. Wolfgang Zimmermann, Olaf Siart, Marvin Gedigk), Regensburg 2024.

[2] Za konservatorske smernice in standarde pri razstavljanju knjižnega gradiva gl. zbornika razprav Razstavljanje arhivskega in knjižničnega gradiva ter likovnih del na papirju (ed. Jedert Vodopivec), Ljubljana 2004 in Konserviranje knjig in papirja (eds. Jedert Vodopivec, Nataša Golob), Ljubljana 1997.

[3] Francis Halsall, One Sense is Never Enough, Journal of Visual Art Practice, III/2, 2004, pp. 103–122, https://doi: 10.1386/jvap.3.2.103/0 (9. 8. 2024).

[4] Cilj muzejskih pedagogov je ustvarjati pogoje, v katerih obiskovalci spoznavajo bistvene značilnosti umetnin in duha časa, gl. Lidija TAVČAR, Homo spectator: Uvod v muzejsko pedagogiko, Ljubljana 2009.

[5] Več v komentiranem faksimilu: Ernst TREMP, The Abbey Plan of St Gall: Commentary, Inscriptions with translations, St. Gallen 2020.

[6] »Kdor ne zna pisati, ne verjame, da je to delo. Oh, kako težko je pisanje: zamegli oči, stiska ledvice in hkrati muči vse ude. Pišejo trije prsti, trpi vse telo ...«

[7] Chad BERRY, Lori A. SCHMIED, Josef Chad SCHROCK, The Role of Emotion in Teaching and Learning History: A Scholarship of Teaching Exploration, The History Teacher, XLI/4, 2008, pp. 437−452; Jari MARTIKAINEN, Tapestry of Emotions – Picture-Based Methods in Teaching Art History: A Teaching Experiment Carried Out in a Vocational College in Finland, PUPIL: International Journal of Teaching, Education and Learning, I/1, 2017, pp. 67−85.

[8] Video Der St.Galler Klosterplan – The Abbey Plan of St Gall (zgodba o Utu od 3:30 min dalje) je dostopen na povezavi: https://youtu.be/jmmsHU2guNg?si=RIkf1p89JEjhXwAS (9. 8. 2024).

[9] TREMP 2020, cit. n. 5.

[10] Universtitätsbibliothek Heidelberg, Cod. Sal. IXb, fol. 40v.

[11] Marice ROSE – Tera Lee HEDRICK, Multisensory and Active Learning Approaches to Teaching Medieval Art, Art History Pedagogy & Practice III/1, 2018, https://academicworks.cuny.edu/ahpp/vol3/iss1/4 (9. 8. 2024).

[12] Brigitte KAISER, 6. Kunstpädagogische Analyse der Ausstellung „Kaiser Heinrich II. 1002–1024,“ Inszenierung und Erlebnis in kulturhistorischen Ausstellungen: Museale Kommunikation in kunstpädagogischer Perspektive, Bielefeld 2006, pp. 283-372, https://doi.org/10.1515/9783839404522-006 (9. 8. 2024).

Avtorica:

Asist. dr. Marjana Dolšina Delač
Oddelek za umetnostno zgodovino
Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani
Aškerčeva 2, 1000 Ljubljana
Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.

Citiranje: Marjana Dolšina Delač, Didaktična recenzija razstave Welterbe des Mittelalters – 1300 Jahre Klosterinsel Reichenau, 20. april–20. oktober 2024, Archäologisches Landesmuseum Baden-Württemberg, Konstanca, Bilten SUZD, 43/5 [3. 10. 2024], 2024 (http://www.suzd.si/bilten/prispevki/1650-bilten-suzd-43-2024-05 [datum odčitka])