Nataša KAVČIČ
Welterbe des Mittelalters – 1300 Jahre Klosterinsel Reichenau, Archäologisches Landesmuseum Baden-Württemberg, Konstanca, 20. april–20. oktober 2024
Ocene in predstavitve, 3. 10. 2024
Sv. Pirmin je leta 724 ustanovil benediktinski samostan Reichenau, ki se je že nekaj desetletij po svojem nastanku razvil v eno najpomembnejših srednjeveških kulturno-političnih središč. Četudi se nam danes zdi samostanski kompleks na otoku na Bodenskem jezeru odmaknjen in izoliran od okolice, je bil vpet v vsa ključna poglavja zgodnje- in visokosrednjeveške evropske zgodovine. Številni reichenauski opati – med njimi Haito, Valafrid Škilavec (lat. Strabo) in Witigowo – so bili pomembni politični akterji svojega časa, ki so vzpostavljali in skrbno negovali diplomatske stike s celotnim območjem lokalnega imperija, pa tudi z oddaljenimi kraji izven njegovih meja. Močno vpetost v tedanjo politično mrežo med drugim jasno dokazuje zavidljivo dolg seznam pomembnih cerkvenih in posvetnih dostojanstvenikov, ki so obiskovali reichenauske opate in so v času svojega diplomatskega bivanja na otoku rezidirali v tamkajšnji, posebej za visoke obiskovalce urejeni pfalci.[1]
Reichenauski opati pa niso vplivali le na politične odločitve tedanjih vladarjev, temveč so tvorno sodelovali tudi pri izoblikovanju odgovorov na verska vprašanja in prispevali ključne impulze za kulturni in umetnostni razvoj. Njihovo široko razgledanost in poznavanje aktualnega kulturnega dogajanja kaže že arhitekturna podoba samostana, saj tri ohranjene cerkve na otoku odražajo takrat običajen način gradnje z elementi rimske in sočasne bizantinske arhitekture. Poleg tega je Reichenau užival ugled pomembnega intelektualnega središča, saj je tamkajšnja knjižnica veljala za eno največjih zakladnic znanja tedanjega časa in tega slovesa ji ne moremo odreči niti danes. Znotraj samostanskih zidov je bilo znanje skrbno varovano, tam se je plemenitilo in nato v pisni obliki širilo po tedaj znanem svetu. Pri tem je ključno vlogo odigrala dobro organizirana rokopisna delavnica, skriptorij, ki je prejemala naročila cesarskega dvora in vrha Cerkvene aristokracije. Izpod rok reichenauskih menihov so nastali razkošni iluminirani rokopisi, ki jih vrednotimo kot enega od vrhuncev srednjeveškega knjižnega slikarstva v svetovnem merilu. Njihova dovršenost in kvaliteta izdelave na eni strani zrcalita zavidljiv nivo znanja in spretnosti samostanskih rokopisnikov, na drugi pa nedvomno pričata, da so naročniki in prejemniki rokopisov dejansko zasedali sam vrh družbene lestvice. Četudi je večinoma šlo za liturgična besedila, so bili ti kodeksi s svojim bogatim slikarskim deležem reprezentativen simbol moči in družbenega statusa njihovih lastnikov.[2]
Ta izjemni položaj samostana na področju umetnosti, kulture, znanosti in politike uspešno prikazuje razstava Welterbe des Mittelalters – 1300 Jahre Klosterinsel Reichenau (Svetovna dediščina srednjega veka – 1300 let samostanskega otoka Reichenau) v Arheološkem deželnem muzeju Baden-Württemberg v Konstanci. Približno 250 eksponatov, razstavljenih na okrog 900 m2 površine, omogoča poglobljen vpogled v delovanje reichenauskega samostana in s tem tudi v srednjeveško samostansko kulturo nasploh. Razstavo so z izposojo lastnih muzealij podprle številne ugledne ustanove, tako da so v Konstanci razstavljene nekatere najpomembnejše srednjeveške stvaritve – tako tiste, ki so nastale znotraj zidov reichenauskega samostana, kot tudi tiste, ki so s samostanom kakorkoli povezane oziroma kvalitetno prispevajo k umevanju njegovega pomena: iz muzeja Schnütgen v Kölnu je v Konstanco prispel slonokoščeni diptih aachenske dvorne šole Karla Velikega, t. i. Harrachov diptih; iz stolnične zakladnice v Bad Zurzachu je prišel govoreči relikviarij sv. Verene; na ogled je slavna Egbertova skrinjica iz trierske stolnice sv. Petra; t. i. Hattovo okno je posodil Škofijski stolni muzej[3] v Mainzu; Muzej Santa Giulia v Brescii je prispeval bronasto vetrnico v obliki petelina, ki je sploh ena najstarejših ohranjenih. Impresiven seznam uglednih partnerjev se tu ne konča in vključuje še ustanove, kot so pariški Louvre, Francoska narodna knjižnica in Muzej Cluny – Narodni muzej srednjega veka, Fundacija beneških mestnih muzejev, opatijska knjižnica St. Gallen, Državni muzeji v Berlinu in številne druge. Mesto hrambe so tako za nekaj časa zapustile številne ikonične umetnine, kar je po mnenju direktorja Arheološkega deželnega muzeja Baden-Württemberg, Eckarta Köhneja, izkaz posebnega spoštovanja. Da je Egbertov psalter lahko zapustil Čedad, je bilo denimo potrebno pridobiti posebno dovoljenje italijanskega Ministrstva za kulturo, saj velja slavni rokopis za nacionalno dediščino Italije in države načeloma nikoli ne zapusti.[4] Povsem jasno je, da Reichenau s širšo okolico tudi v sodobnem svetu ohranja vlogo enega najpomembnejših diplomatskih središč in da deželna oblast na tem delčku zgodovine še danes upravičeno gradi svojo politično identiteto.
Na razstavi številna dela zlatarske umetnosti ter množica slonokoščenih in tekstilnih izdelkov, kipov, slik in dokumentarnega gradiva orišejo kompleksen preplet profanega in sakralnega vidika srednjeveškega samostanskega življenja. Obiskovalec se tako seznani z najpomembnejšimi člani meniške skupnosti in čaščenjem najpomembnejših zavetnikov otoka Reichenau (to so sv. Marija, sv. Peter, sv. Marko in sv. Jurij), poleg tega so nazorno predstavljene gradbene faze samostanskih poslopij in temeljito je orisano vsakdanje življenje menihov, ki je bilo od 9. stoletja dalje v vseh pogledih ustrojeno po pravilih sv. Benedikta. Vrhunec postavitve vsekakor predstavlja skupina iluminiranih rokopisov, ki so jih izdelale nadarjene roke reichenauskih menihov. To je pričakovano, saj umetnostnozgodovinska stroka soglasno priznava, da je Reichenau eno ključnih središč srednjeveškega knjižnega slikarstva in da t. i. reichenausko šolo 10. in zgodnjega 11. stoletja tvorijo nekateri najpomembnejši iluminirani rokopisi nasploh. Z intenzivnimi raziskavami, ki potekajo že od konca 19. stoletja dalje,[5] je bila vedno več iluminiranim rokopisom, za katere je stroka prvotno zagovarjala druge kraje nastanka, prepričljivo pripisana reichenauska provenienca, zlasti na podlagi slogovnih primerjav pa se je izoblikovala tudi ideja o razvrstitvi posameznih rokopisov po posameznih skupinah (npr. Liutharjeva, Ruodprechtova itd.). Danes poznamo celo vrsto poimensko znanih mojstrov iz Reichenaua, kar za čas okrog leta 1000 še vedno predstavlja veliko izjemo: Anno, Liuthar, Ruodprecht, Kerald in drugi se s svojimi stvaritvami ponosno predstavljajo obiskovalcem razstave, ob bok pa se jim postavlja še slavni Gregorjev mojster (imenovan tudi Mojster Registrum Gregorii), ki je vsaj nekaj časa prebil na Reichenauu in deloval v tamkajšnjem skriptoriju.[6]
V postavitev so zaokroženo vključeni rokopisi od zgodnjih del reichenauske šole, ki še kažejo recepcijo karolinških vzorov, prek mojstrovin, v katerih se kaže izoblikovan reichenauski slog, pa vse do poznih stvaritev, zaznamovanih z zastojem prej tako intenzivnega razvoja. V času razstave bo skupno razstavljenih okrog osemdeset (!) rokopisov, med katerimi so se nekateri na kraj nastanka vrnili prvič po več kot tisoč letih. Med razstavljenimi deli jih pet uživa posebno Unescovo zaščito: Kodeks Egberti[7] v Konstanco prihaja iz Trierja, Evangelistar iz Poussayja[8] iz Pariza, Geronov kodeks[9] iz Darmstadta, Liutharjev evangeliar[10] iz Aachna in Egbertov psalter[11] iz Čedada. Prezentacija rokopisnega gradiva vselej zahteva specifične klimatske pogoje, posebne vitrine in skrbno osvetljavo, za kar so v Konstanci ustrezno poskrbeli. Kljub vsemu zaradi strogih smernic pri razstavljanju tega občutljivega gradiva vsi rokopisi ne bodo na ogled ves čas trajanja razstave. Evangelistar iz Poussayja in Kodeks Egberti bosta na ogled v prvi polovici, Egbertov psalter in Geronov kodeks v drugi, medtem ko bo Liutharjev evangeliar mogoče občudovati ves čas trajanja razstave.
Poudariti velja, da je razstava v Konstanci najobsežnejša hkratna predstavitev reichenauskih rokopisov doslej[12] in da je s tem tudi prvič v zgodovini ustvarjena edinstvena, morda neponovljiva priložnost: obiskovalci razstave v Konstanci lahko v živo in v neprekinjenem zaporedju spoznavajo izrazito linijo slogovnega razvoja reichenauskega knjižnega slikarstva od 9. do 11. stoletja. A daleč od tega, da si posebno omembo zaslužijo samo razkošno okrašeni kodeksi. Med rokopisnimi eksponati je potrebno izpostaviti vsaj še Liber Confraternitatum opatije Reichenau,[13] v katerega so menihi od 9. pa vse do 16. stoletja vestno zapisovali imena dobrotnikov in vseh tistih oseb, ki so bile s samostanom tesno povezane, ter se jih nato tudi spominjali v svojih molitvah. Na seznamu je več kot 38.000 imen, kar še dodatno poudarja izreden pomen tega samostana.
Nabor eksponatov je resnično izjemen in njihova premišljena umeščenost v razstavne prostore, ki ustvarja logično zaporedje od splošnih informacij o samostanu do bolj specifičnih dejavnosti v njem, omogoča res poglobljen vpogled v srednjeveško samostansko okolje. Nevsiljive pojasnjevalne napise odlikujeta tekoča pripoved in jasnost zapisa, hvalevredna je tudi kombinacija z domiselnimi, a zlahka razumljivimi diagrami in skicami, ki zbudijo obiskovalčevo zanimanje in ga tudi uspešno potešijo.[14] Vse to bodo hvaležno sprejeli obiskovalci, ki se s srednjeveško samostansko kulturo srečujejo prvič, poleg tega pa strnjene predstavitve nikakor ne bodo razočarale niti zahtevnejše publike, saj netočnih informacij ni najti. Dodana vrednost razstave je tudi neposredna bližina dejanske lokacije nekdanjega samostana. Na otoku Reichenau, ki je oddaljen le nekaj kilometrov in je pod Unescovo zaščito, še vedno stojijo tri samostanske cerkve, v preurejeni stolnični zakladnici so na ogled samostanske dragocenosti, Muzej Reichenau pa se ponaša s prenovljenim razstavnim konceptom, ki na inovativen način predstavlja zlasti slikarske dosežke reichenauskega samostana. Postavitve obiskovalcem na učinkovit način predstavijo slogovne in ikonografske poteze poslikav cerkve sv. Jurija ter jih seznanjajo s postopki izdelave rokopisne knjige, od priprave pergamenta pa vse do vezave in njenega shranjevanja. Sprehod po otoku smiselno zaokroži pot po srednjeveškem samostanu, ki je začrtana že v prostorih Arheološkega deželnega muzeja v Konstanci. Tu je postavljena tudi spremljevalna razstava Archäologie Playmobil – Mönche, Mission, Abenteuer, ki je v prvi vrsti namenjena mladim družinam.
V veliki jubilejni projekt so vključene še nekatere ustanove v Karlsruheju, ki se posvečajo reichenauski dediščini z lastnimi začasnimi postavitvami: Deželni muzej Baden v Karlsruheju na razstavi pod naslovom Nur beten und arbeiten? predstavlja sveže poglede na življenje v srednjeveškem samostanu; kako so pisava, tinta, pergament in zasnova reichenauskih rokopisov navdihnili sodobno umetniško ustvarjanje, kaže razstava v Badenski deželni knjižnici z naslovom Alte Bücher – neue Inspirationen. Künstlerische Blicke auf die Reichenauer Handschriften; Državni arhiv Karlsruhe pa na razstavi Spurensuche – Eine Kriminalitätsgeschichte der Reichenau postavlja na ogled arhivske dokumente temačnejše vsebine.
Da bo ta veliki razstavni projekt še dolgo po zaprtju ohranil svojo aktualnost, obetata dve spremljevalni publikaciji. V katalogu Welterbe des Mittelalters. 1300 Jahre Klosterinsel Reichenau. Begleitband[15] petindvajset strokovnjakov celostno predstavi samostan in njegovo delovanje v zgodnjem in visokem srednjem veku. V prvi vrsti gre za razstavni katalog, a se publikacija odmika od klasične zasnove z zaporedjem samostojnih kataložnih enot; namesto jedrnatih opisov razstavljenih umetnin te spoznavamo v širše zastavljenem kontekstu, tako da se bo tudi zahtevnejši bralec razveselil njihove smiselne vpetosti v zgodovino delovanja samostana. Slikovni delež v katalogu je izreden – slik je približno 600 in kvalitetno reproducirani so prav vsi razstavni eksponati. Spričo obsega publikacije, ki ima kar 592 strani, podrobnejše ocene v tem prispevku ni mogoče podati. Prav tako si zaradi obsežnosti in globine raziskav ter doprinosa stroki samostojno evalvacijo zasluži tudi zbornik prispevkov s simpozija z naslovom Die Klosterinsel Reichenau im Mittelalter, Geschichte – Kunst – Architektur,[16] ki je bil organiziran ob 1300-letnici ustanovitve samostana in je potekal med 1. in 4. marcem 2023. Publikacija na 352 straneh združuje prispevke več kot dvajset strokovnjakov nemške in številnih drugih narodnosti s področja umetnostne zgodovine, zgodovine, filologije, teologije in arheologije. Besedila prinašajo številna nova spoznanja o samostanu; na tem mestu ni mogoče našteti vseh, posebno omembo pa si zaslužijo vsaj sveži pogledi na slavni sanktgallenski tloris (Tino Licht)[17] in poslikave cerkve sv. Jurija (Rainer Warland)[18] ter nove teze o gradbeni zgodovini samostana (Marlene Kleiner).[19]
Razstava je na vseh treh lokacijah – v Konstanci, na Reichenauu in v Karlsruheju – odprta do 20. 10. 2024 in je resnično vredna ogleda.
[1] Cf. Harald DERSCHKA, Geschichte des Klosters Reichenau, Lindenberg im Allgäu 2024, passim; Die Klosterinsel Reichenau im Mittelalter: Geschichte, Kunst, Architektur (eds. Wolfgang Zimmermann, Olaf Siart, Marvin Gedigk), Regensburg 2024,
[2] Cf. Walter BERSCHIN, Ulrich KUDER, Reichenauer Buchmalerei 850–1070, Wiesbaden 2015, passim; Die Klosterinsel Reichenau 2024, cit. n. 1, pp. 220–271.
[3] Bischöfliches Dom- und Diözesanmuseum
[4] Natalia MÄRZ, Pressemitteilung. Große Landesausstellung 2024: »Welterbe des Mittelalters – 1300 Jahre Klosterinsel Reichenau«, 2024, neobj.
[5] Cf. Wilhelm VÖGE, Eine deutsche Malerschule um die Wende des ersten Jahrtausends. Kritische Studien zur Geschichte der Malerei in Deutschland im 10. und 11. Jahrhundert, Trier 1891.
[6] O reichenauski slikarski šoli cf. Charles Reginald DODWELL, Painting in Europe. 800–1200, Harmondsworth 1971; Henry MAYR-HARTING, Ottonian Book Illumination. An Historical Study, London 1991; Geschichte der bildenden Kunst in Deutschland. Band 1: Karolingische und Ottonische Kunst (ed. Bruno Reudenbach),München–Berlin–London–New York 2009; Die Klosterinsel Reichenau 2024, cit. n. 1pp. 220–271; itd.
[7] Trier, Wissenschaftliche Bibliothek der Stadt Trier / Stadtarchiv Trier, Hs. 24.
[8] Pariz, Bibliothèque nationale de France, Manuscrits Latin 10514.
[9] Universitäts- und Landesbibliothek Darmstadt, Cod. 1948.
[10] Aachen, Domschatzkammer, Inv. G 25.
[11] Cividale del Friuli, Museo Archeologico Nazionale, Cod. CXXXVI.
[12] Do sedaj so bile razstavljene le posamezne stvaritve reichenauske šole, npr. na razstavah: Ars sacra. Kunst des frühen Mittelalters v Münchnu leta 1950; Vor dem Jahr 1000. Abendländische Buchkunst zur Zeit der Kaiserin Theophanu v Kölnu leta 1991; Das Buch mit 7 Siegeln: Die Bamberger Apokalypse v Bambergu leta 2000/2001; Pracht auf Pergament. Schätze der Buchmalerei von 780 bis 1180 v Münchnu leta 2012/2013; itd.
[13] O reichenauski Liber Confraternitatum: Régine LE JAN, Beziehungen und Politik. Das europäische Netzwerk des Klosters Reichenau nach sinem Liber Confraternitatum (Verbrüderungsbuch), in: Wolfgang ZIMMERMAN, Olaf SIART, Marvin GEDIGK (eds.), Die Klosterinsel Reichenau im Mittelalter: Geschichte, Kunst, Architektur, Regensburg 2024, pp. 58–71.
[14] Za didaktični vidik razstave gl. Marjana DOLŠINA DELAČ, Didaktična recenzija razstave Welterbe des Mittelalters – 1300 Jahre Klosterinsel Reichenau, 20. april–20. oktober 2024, Archäologisches Landesmuseum Baden-Württemberg, Konstanca, Bilten SUZD, 43/5 [3. 10. 2024], 2024 (http://www.suzd.si/bilten/prispevki/1650-bilten-suzd-43-2024-05 [3. 10. 2024]
[15] Welterbe des Mittelalters – 1300 Jahre Klosterinsel Reichenau. Begleitband (eds. Claus Hattler, Marvin Gedick, Olaf Siart), Regensburg 2024. Kazalo vsebine je dostopno na povezavi: https://schnell-und-steiner.de/produkt/welterbe-des-mittelalters/ [11. 8. 2024].
[16] Kazalo vsebine je dostopno na povezavi: https://schnell-und-steiner.de/produkt/die-klosterinsel-reichenau-im-mittelalter/ [11. 8. 2024].
[17] Ibid., pp. 166–175.
[18] Ibid., pp. 272–287.
[19] Ibid., pp. 136–149.
Avtorica:
Doc. dr. Nataša Kavčič
Oddelek za umetnostno zgodovino
Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani
Aškerčeva 2, 1000 Ljubljana
Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.
Citiranje: Nataša Kavčič, Welterbe des Mittelalters – 1300 Jahre Klosterinsel Reichenau, 20. april–20. oktober 2024, Archäologisches Landesmuseum Baden-Württemberg, Konstanca, Bilten SUZD, 43/6 [3. 10. 2024], 2024 (http://www.suzd.si/bilten/prispevki/1651-bilten-suzd-43-2024-06[datum odčitka])
